Tomaž Jakofčič 22.06.2005 09:59 2784 0

Cholatse (6440 m) - uvertura za Nanga Parbat

Tomaž Humar, Janko Oprešnik in Aleš Koželj uspeli preplezati težko smer v severni steni Cholatseja (6440 m) – Odlična priprava za glavni cilj: Rupalsko steno Nanga Parbata (8125 m).

Cholatse (6440 m) - uvertura za Nanga Parbat

Pred kratkim je nepalska gorniška organizacija in ministrsvo za turizem objavil seznam vrhov, ki so jim po novem pridali naziv »treking peak«, torej vrh za katerega ni potrebno plačevati taks za plezanje. Med njimi se je znašel tudi eden izmed najbolj slikovitih šestisočakov v nepalski Himalaji – Cholatse (6440 m). Ena prvih, ki je pograbila ugodno priliko za »poceni« plezanje je bila majhna slovenska odprava, ki se je v predmonsunski sezoni odpravila tjakaj. Tomaž Humar, Janko Oprešnik in Aleš Koželj so v štirih dneh preplezali težko smer v severni steni.

Cholatse je gora, ki je kljub svoji privlačni lepoti med zadnjimi spustila alpiniste na svoje teme. Šibko točko v JZ grbenu so našli in rešili šele John Roskelly, Galen Rowall, Vernon Clevinger in Bill O"Connor leta 1982. V letih zatem so nastajale nove smeri kot po tekočem traku v vseh glavnih grebenih in stenah. Severno steno so prvi preplezali: Bibler, Stewart, Freer in Jackson v sedmih dneh leta 1984.

Majhna slovenska odprava je odšla na pot v začetku aprila. Po ureditvi birokratskih formalnosti v nepalski prestolnici so poleteli proti Lukli, ki je zadnje letališče pred gorami.. Že med nekaj dnevno potjo proti baznemu taboru so se postopno aklimatizirali, dodatno pa so se na višino in redkejši zrak privadili nekaj dni po prihodu in ureditvi baznega tabora na višini 4600 m pod severnim ostenjem Cholatseja. Po nekaj dneh priprav, opazovanja gore in preučevanja možnosti za plezanje in kasnejši sestop so vstopili v 1500 metrov visoko severno steno. Prvi dan so alpinisti naleteli na težave vseh vrst; strm sneg, kombinacija skale in ledu ter skalno plezanje do VII-. Po trinajstih raztežajih so si uspeli na varnem mestu izkopati polico kjer so dokaj udobno prenočili. Drugi dan se je začelo z lepim vremenom, ki pa se je že dopoldan pokvarilo. Začelo je snežiti in med plezanjem šest raztežajev dolgega lednega slapu (do 90 st.) so se po njih že začeli vsipati snežni plazovi. Bivak ob koncu dneva je bil že precej manj udoben in noč slabša. Tretji dan so začeli plezati proti levi in v slabih razmerah uspeli priplezati na greben kjer so naleteli na obilico prhkih snežnih tvorb preko katerih je bilo napredovanje počasno in nevarno. Ob večernem sneženju so si izkopali bivak pod previsno ledeno tvorbo zjutraj pa v nekoliko boljšem vremenu nadaljevali proti vrhu kamor so priplezali pozno popoldan. Četrti bivak so preživeli nekaj metrov pod vrhom gore. Naslednji dan so začeli sestopati na južno stran. Ko je postalo pobočje strmo, so opravili osem spustov ob vrvi in prišli na strm ledenik iz katerega so morali opraviti še nadaljne tri spuste do jezera, nedaleč stran od baznega tabora.

Kasnejša poizvedba je pokazala, da so naši alpinisti predvsem srednji del plezali bolj ali manj v območju Ameriške smeri iz leta 1984, za spodnji del še ni podatkov, v zgornj tretjini, kjer so Američani nadaljevali v vpadnici vrha pa so Humar, Oprešnik in Koželj zavili na strm levi greben. Naši trije alpinisti so opravili odličen vzpon v brezhibnem alpskem slogu. »Ali smo opravili prvenstveni vzpon ali prvo ponovitev mi ni važno. Gora je lepa in holeli smo priti na vrh!« je dejal Tomaž Humar, ki se v kratkem skupaj z Alešem Koželjem in spremljevalno ekipo ponovno odpravlja v Karakorum. Njun cilj je direktna smer v Rupalski steni Nanga Parbata (8125 m).