Martina v El Capitanu, ostali pa povsod po malem
Martina in El Niño
Martina Čufar je postala redna obiskovalka kalifornijske meke tehničnega in v zadnjem desetletju tudi zahtevnega prostega plezanja. Kičasto lepa dolina Yosemite, sproščeno plezalsko vzdušje in predvsem velika granitna stena El Capitana so razlogi, da se Martina vrača tja vsako leto oz. vsako sezono. Letos je bila ponovno na vrsti smer El Niño. Lansko leto so ji bili štirje najtežji raztežaji v gornjem delu pretrd oreh. Letos ji je ob petdnevnem vzponu zmanjkalo le v treh. Po večini le kakšen gib. Škoda, ob tolikšni vztrajnosti in trudu, večino težaškega dela (plezanje v vodstvu in vleka prasic) je opravila sama, za piko na i, prosto ponovitev celotne smeri. Več o tokratni avanturi si lahko preberete na Martinini spletni strani.
Paklenica
Kje so tisti romantični časi, ko so se vsi alpinisti, ki so živeli ali zgolj študirali v Ljubljani, dobivali v gostilni Rio. V šali so se celo poimenovali AO Rio. V čast gostilni, ki danes nima več prav nič skupnega z alpinizmom, sta Franček in Sabla, v začetku osemdesetih, preplezala istoimensko smer v Anića Kuku.
Ob vsej poplavi navrtanih smeri, se je Luka Lindič (AO Celje - Matica) odločil za še vedno prvinsko opremljeno smer Rio (IX-, 300 m). Le zakaj? Na to temo sem že provociral pred slabim letom, zato ne bom ponavljal. Luka je opravil četrto prosto ponovitev. Najtežji raztežaj se je preko zime zarasel in je zato bilo potrebno nekaj okopavanja. Najbolj “zanimiv” je sicer bil peti raztežaj – posrani kamin. Kdor je željan lepega in mestoma težkega trad plezanja, naj le izkoristi očiščen najtežji raztežaj in se poda v Rio.
Kogel
Južna stena Kogla je že dodobra oživela. Na dostopu in sestopu je bilo konec minulega tedna potrebno še prestopiti nekaj snežnih krp, stena pa je bila večinoma suha in sonce v steni že kar premočno. Miha Valič in Alenka Klemenčič (oba AO Rašica) sta plezala Kamniško smer (VII/VI, 220 m). Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič pa sva uživala v izpostavljenosti Marije pomočnice (VIII-/VI, 170 m). Smer je še vedno ena najlepših v Koglu. V steni je bilo še nekaj navez, a o imenih žal nimam podatkov.
Smučanje
Iztok Tomazin nam je poslal podatke o njegovih zadnjih spustih. Že v začetku aprila je v severnem ostenju Pišenice v Košuti (prvi vrh vzhodno od Škrbine) opravil dva prvenstvena smučarska spusta. Najprej je smučal z vrha v območju lovske poti.250 metrov visoko smer je imenoval VN in ocenil IV-, S5/S3-4. Ker je bilo do kosila še daleč se je še enkrat povzpel na vrh in presmučal še drugo novo smer, Gamsi (V-, S5/S4, 300 m). Zgornji del, ki je skupen z VN je smučal skupaj z ženo Matejo, ki je nato opravila prvo ponovitev VN.
1. maja je Iztok v slabem vremenu presmučal novo smer še v severni steni Storžiča. Smučal je po ozkem žlebu, ki z leve pada v Peto žrelo in se mu priključi na začetku spodnje tretjine. Na najožjem delu je širok le 120 cm, zaradi tega je v preteklosti s predolgimi smučmi tam že obračal. Tokrat, s krajšimi, je šlo. Ocena IV ali IV+, S6/S4-S5, dolžina 200 metrov.
Bruntall in Rotewand
Štajerski alpinisti mnogokrat jamrajo, da imajo daleč do Ospa. Res je, a imajo zato na dosegu roke še druge visoke stene, ki so plezalcem iz osrednje Slovenije na drugem koncu sveta. Stene Bruntalla in Rotewanda so ob nizki nadmorski višini in prisojni legi, plezljive praktično preko celega leta. Že prejšnji teden so tako štirje člani AO TAM, Beno Vajdič, Jožica Meglič ter Mojca Hribar in Aleš Šelih preplezali smer Grottenweg (VI+, 340 m). Aleš si je med plezanjem enkrat oddahnil.
Roland Volmut in Ivo Pešl sta plezala v Rotewandu Graue maus (VII, 210 m) in Avemaria (VII, 220 m). Marjan Horvat je z Natalijo Pungerl (UŠC) v Rotewandu preplezal smer Feuervogel (VI, 200 m), nato pa s Petro Mirkovič (AO Kozjak) še Serengeti (VI, 250 m). Tadej Založnik in Špela Habulin sta v Röttelsteinu preplezala lepo smer UFO (VI+, 300 m). Nejc Gomilšek in Mateja Kirbiš sta prav tako v Avstriji preplezala Eldorado (VI+, 250 m) in Elfengarten (V-, 300m).
Srečno!
Tomaž Jakofčič