Delo, Znanost - Tone Wraber: Kralj je priporočil kar največje varovanje te botanične redkosti
Bilo je 14. maja 1838 zjutraj – torej pred natanko 170 leti – ko je grof Blagay na vrtu svoje polhograjske graščine razporejal delo ter od domačinov, ki so ravno sadili buče, zaslišal njihov vzklik: »Glejte, glejte, gradu se približujeta četverovpregi z rdeče oblečenima kočijažema,« česar pa zaradi vraže, da buče dobro uspevajo, če se pri sajenju obilno laže, ni verjel.
A se je kmalu prepričal o resničnosti povedanega. Na grajsko dvorišče sta pripeljali kočiji, v prvi sta bila kustos ljubljanskega deželnega muzeja Henrik Freyer in saški konzul v Trstu Giovanni Guglielmo Sartorio, v drugi pa saški kralj Friderik Avgust II. s svojim adjutantom. Ob nenapovedanem in tudi nepričakovanem obisku se na slovesen sprejem visokega gosta ni moglo več niti pomisliti, tako da so kralju le še postregli z zajtrkom, nakar se je vsa družba odpravila na hrib s cerkvico sv. Lovrenca nad graščino. Kralj je prišel, da bi si na rojstnem kraju, »ne da bi se ustrašil višine«, ogledal leto poprej odkriti in le malo mesecev pred tem opisani Blagayev volčin. Med potjo so pridno botanizirali in po uri in pol prišli na kraj, kjer je kralj »blagovolil lastnoročno odlomiti nekaj cvetočih primerkov te rastline in jih vložiti v Njihovo popotno herbarijsko mapo«. S temi besedami vdanega spoštovanja do kronanega ljubitelja rastlin je grof Blagay opisal kraljevo botanično ravnanje. Po vrnitvi v graščino je sledilo še kosilo, nakar sta Blagay in Freyer pospremila nenavadno odpravo čez Lesno Brdo na Vrhniko, od koder je kralj pod večer dospel v Idrijo in naslednji dan, po ogledu rudnika živega srebra, njegovih naprav in botaniziranju v Strugu, pri Divjem jezeru in na Jelenku, odpotoval v Trst, od tam pa na obisk k Petru II. Petroviču Njegošu na Cetinje. To je bil prvi obisk kakega tujega suverena v Črni Gori. Tržaški upravni uradnik, poznejši župan in botanik Tommasini je malo pred tem na Slavniku odkrito novo vrsto ušivcev z znanstvenim imenom krstil za Pedicularis friderici-augusti.
Obelisk
Spominu na kraljevi obisk pa se je oddolžil tudi grof Blagay, ko je dal postaviti že 7. septembra 1838 odkriti obelisk, ki stoji še danes in spominja na visoki obisk na prvem znanem nahajališču Blagayevega volčina, s tem pa staro botanično kulturo slovenskih krajev. Na ovalni plošči je latinski napis, ki v slovenskem prevodu glasi:»Na srečni dan pred majskimi idami 1838 je presvetli saški kralj in cesarjev svak Friderik Avgust iz ljubezni do botanike in ne da bi se ustrašil višine prišel, da bi na rojstnem kraju videl rastlino, ki jo je g. Freyer, kustos ljubljanskega muzeja, spoznal za novo in obdaril z imenom Blagayev volčin«. Na spodnji štirioglati plošči pa je še napis:»V spomin (postavil) grof Rihard Ursini Blagay, gospodar kraja«.
Leta 1837 je domačin grofu Blagayu z Gore prinesel rumene jožefice, rastlino, ki je ta ni poznal in jo je zato poslal kustosu Kranjskega deželnega muzeja Henriku Freyerju. Ta je, tudi po posvetovanju s tedanjim vodilnim nemškim botanikom Reichenbachom, spoznal, da gre za še neopisano vrsto volčinov in jo Blagayu na čast krstil Daphne blagayana. Pri ljudeh se je zaradi kraljevega obiska uveljavilo ime kraljeva roža, pripisovali pa so ji tudi zdravilne lastnosti, zakaj naj bi jo kralj sicer sploh iskal.
Nahajališča tudi drugje
Kar precej let je Polhograjska Gora, po zavetniku cerkvice na vrhu znana tudi kot Sv. Lovrenc, veljala kot njeno edino nahajališče. Leta 1856 jo je v Srbiji odkril srbski botanik Josif Pančić, pri nas pa jo je na novem nahajališču leta 1871 na Jetrbenku opazil zaslužni muzealec Dragotin Dežman, tedaj že ponemčeni politik Karl Deschmann. Zdaj vemo, da je v naši domovini bolj razširjena, saj raste na več krajih v Polhograjskem hribovju, pri Vrhniki, v okolici Zidanega mosta, na Kozjanskem, v dolini Kolpe in Trebušnice. Že iz 2. polovice 19. stoletja znano nahajališče pri Idriji je bilo potrjeno šele v letih 2004 in 2007.
Kaj pa splošna razširjenost? Vemo, da gre za pretežno balkansko rastlino, doslej ugotovljeno na hrvaških Gorjancih nad Samoborom, v Bosni, Hercegovini, Črni Gori, Srbiji, severni Albaniji, Makedoniji, severni Grčiji in Bolgariji, na karbonatni, a tudi serpentinski kamninski podlagi. Raste pa tudi severno od Donave, v Romuniji, kjer je bil Blagayev volčin pri mestu Brasov sploh prvič odkrit, in to že leta 1780. Vendar so ga tam določili za alpski volčin in pod tem napačnim imenom se je skrival vse do leta 1866, ko so spoznali, da gre za od alpskega različno vrsto in jo imenovali po tistem, »ki jo je prvi zavozil«, kot to duhovito omenja Viktor Petkovšek, Lerchenfeldov volčin (Daphne lerchenfeldiana). Jožef Matija Lerchenfeld (1753–1812), ki je 1780 odkril volčin na Sedmograškem v Romuniji in ga napačno določil za alpskega, je bil rojen kot Raditschnig v koroški Trdnji vesi vzhodno od Celovca. Priimek Lerchenfeld je rojstnemu prvič pritaknil leta 1782 in ga izključno uporabljal šele v zadnjih letih pred smrtjo. Dunajska zgodovinarka naravoslovja M. Klemun se je vprašala, ali se ni morda na Sedmograškem z nemškim priimkom počutil bolje kot s slovenskim. Iz leta 1884 pa je spoznanje, da gre tudi na Sedmograškem za Blagayev volčin, ki ima v botaničnem imenstvu (1838) seveda prednost pred Lerchenfeldovim (1866). Leta 1990 so ta volčin odkrili tudi v italijanskih Karnijskih Alpah, okroglih 90 kilometrov od dotlej najzahodnejšega ob Trebušnici. Po zadnje vednosti ne moremo dvomiti, da gre tudi v Italiji za samoniklo rastlino, česar pa se ne da zanesljivo trditi za povsem nepričakovano najdbo leta 1995 v Chiemgauskih Alpah na Bavarskem.
Simbol slovenskega varstva narave
Blagayev volčin, ki mu pravijo tudi igalka, blagajana, blagajevka, beli kozlovec in še kako drugače, je tudi eden simbolov slovenskega varstva narave. Skupaj s planiko je bil na Kranjskem in Štajerskem zavarovan že leta 1898. Ne smemo pa pozabiti, da je saški kralj ob svojem obisku na rojstnem kraju te rastline priporočil kar največje varovanje te botanične redkosti, kar je najbrž prva neutilitaristična (materialno nekoristoljubna) naravovarstvena misel v Sloveniji.
Iz povedanega vidimo, kako dolgotrajna, pravzaprav vse do današnjega dne segajoča je zgodovina odkrivanja Blagayevega volčina. Najbrž je to rastlina slovenske flore, o kateri so doslej največ pisali. Najbolj popolna, dokumentirana in ilustrirana je knjiga kustosinje Prirodoslovnega muzeja Slovenije Nade Praprotnik Blagajev volčin – naša botanična znamenitost iz leta 2004, med starejšimi poljudnimi zapisi iz naših krajev pa naj omenimo Dežmanov članek »Eine Königsblume« v tedanjem ljubljanskem nemškem časopisu (1870), predvsem pa botanika Viktorja Petkovška »Blagajev volčin« v Proteusu (1935) in planinskega pisca Josipa Westra »Ob jubileju 'kraljeve rože'« v Planinskem vestniku (1938).
Ob letošnji letnici 2008 se obnavlja kar nekaj spominov na dogodke v letih, ki se končujejo z osmico. Leta 1808 se je grof Blagay, rojen 1786 v gradu Boštanj pri Grosupljem, priženil v Polhov Gradec, leta 1838 je sprejel obisk saškega kralja in postavil spominsko znamenje, 1858 je umrl, 1898 pa je bil Blagayev volčin prvič zavarovan.
Simpozij o Blagayu in »njegovi roži«
V Polhovem Gradcu že nekaj let prirejajo Blagajeve dneve, ki bodo letos potekli v širšem okviru Blagajevega leta. Jutri, v petek, 16. maja bo v Bolhovem Gradcu potekal simpozij s kar 22 predavatelji, ki ne bodo govorili samo o Blagayu in »njegovi roži«, temveč predstavili tudi marsikaj zanimivega, raziskave in vednosti vrednega iz polhograjskega okoliša in občine Dobrova-Polhov Gradec nasploh. V graščini bo 11. junija odprt Muzej pošte in telekomunikacij, 20. junija, na dan občinskega praznika, pa bo v graščinskem parku odkrit spomenik grofu Blagayu. Slovenci smo odkrili že marsikateri spomenik, toda ali kdo ve za spominsko znamenje, če zanemarimo Valvasorja in Zoisa, namenjeno počastitvi fevdalnega gospoda? Blagay je po odpravi tlačanstva postal prvi župan Polhovega Gradca, podpiral razvoj krajevnega kmetijstva in obrti ter uvedel uradovanje z oblastmi v slovenščini in se uveljavil tudi v širšem okviru dežele Kranjske. Vsekakor neke vrste spravno dejanje s stanom, o katerem smo v zvezi s slovenstvom doslej le redko povedali kaj dobrega.
Prof. dr. Tone Wraber