Marja Boršnik, Znameniti slovenci, Anton Aškerc, Partizanska knjiga 1981: Avtor je očitno težil za tem, da napravi iz slovenske ljudske snovi nekaj podobnega, kot je ustvaril Goethe iz germanskega Fausta. / Brezčasnost pripovedi o Zlatorogu, Aškerc Anton, Zlatorog : Narodna pravljica izpod Triglava. Imprimo d.o.o. / Dušica Kunaver, 2004, Če bo potomec trentskega lovca nekega dne spet prestopil dovoljene meje v svetu, ki mu vladajo višji zakoni ...
V letu 1903, ko se je pesnik rešil Zvona in si od napadov mlade generacije vsaj toliko opomogel, da je mogel s satiro udariti po njej (obliko si je sposodil iz svojih satir na Mahniča), se mu je polagoma spet vračala epska tvorna sila. Čeprav je tudi v tem času zagrešil nekaj nemogočih »balad« in čeprav je komaj ena tretjina vrednih objave v zbirki, se med poslednjimi poleg motivov, ki jim je dala pobudo osebna zagrenjenost, oglašajo spet motivi iz nekdanje ljudske zakladnice. Vendar zgoščenost od zbirke do zbirke popušča in se preko novel v verzih proti koncu četrtega obdobja raztegne že v samostojne epske pesnitve.
Spet je začutil potrebo, da ljudsko poezijo po svoje preoblikuje. Odločil pa se je, da obdela motiv človeka, ki zapade zlu, v obširni samostojni knjigi.
Aškerc, ki je od nekdaj hrepenel po širini brezbrežnega morja in so ga planine z okostenelo veličastnostjo utesnjevale, si je to pot izbral za prizorišče svoje »narodne pravljice izpod Triglava« pesnitev Zlatorog. In kot je imel zlasti v zadnjem času večkrat navado, se je tudi to pot spustil v tekmo s pesnikom, ki je motiv že po svoje obdelal. Decembra 1903 je objavil Narod vest o izidu Aškerčeve pesnitve Zlatorog s poudarkom, da se tesno naslanja na narodno pravljico, priobčeno po Dežmanu, kar ji daje prednost pred nemškim pesnikom Baumbachom. Aškerčevo prizadevanje, da bi dokazal, koliko je njegova obdelava pristnejša in slovenskemu duhu ustreznejša od Baumbachove, pa nima prave podlage. Res je, da se vsebinsko skoraj povsem naslanja na ljudsko
pripovedko in da ga že dramatska oblika pesnitve sili k temu, da vse podrobnosti opušča ter delo zgosti v šest premih dejanj; toda Baumbachu daje prav epska oblika možnost, da se pomudi tudi pri podrobnih orisih in vanje zajame prelestnost gorske prirode, nežnega občutja pa tudi romantike ljudskega čustvovanja in vraževerja, ki je globlje občuteno in verneje podano kakor pri Aškercu. Čeprav je Baumbach tujec, je z vsem tem planinskim pravljičnim svetom topleje povezan in visi na njem z večjo ljubeznijo kakor Aškerc. Že romantična snov mu je bližja pa tudi dejanja in osebe so močneje razgibane in bolje motivirane.
Naš pesnik se je trudil, da bi bilo delo čim enotnejše in čim bolj izklesano; verzom se pozna skrbna pila, le tu pa tam je kateri banalen, šepav in hrapav. V oblikovnem pogledu pomeni pesnitev v primerjavi z njegovimi dotedanjimi daljšimi deli vsekakor napredek, ki pa deloma ni v soglasju z vsebino. Avtor je očitno težil za tem, da napravi iz slovenske ljudske snovi nekaj podobnega, kot je ustvaril Goethe iz germanskega Fausta: ljudska vera naj bo le osnova za mogočno filozofsko zgradbo, ki bo zajela zagonetnost človeškega življenja in njegovega odnosa do sveta. Tega pa Aškerc ni zmogel. Ne za skrivnostnost ne za pravljičnost nima dovolj duha ne razumevanja. To je začutil pesnik sam, zato se je naslednje leto lotil snovi, v katero se mu je zdelo, da bo laže zajel svojo miselnost. Decembra 1904 je Narod najavil izid »novega umotvora« - zgodovinsko epsko pesnitev Primož Trubar.
Brezčasnost pripovedi o Zlatorogu
Trentske ljudske pripovedi o Zlatorogu ni mogoče postaviti v okvir nekega časa. Brezčasna je. Pripoved nosi v sebi sporočilo iz davnine in nosi v prihodnost svarilo: Človek naj v svetu Narave ne prestopa dovoljenih meja!
Če je skrivnostni kozel z zlatimi rogovi skrivnostna podoba Narave, naj človek ve, da si večna Narava zna celiti rane in pogubiti človeka - smrtnika, ki jo je ranil.
Enako kot trentski lovec človek premnogokrat presliši ali noče slišati svarila. Hoče več. Bele žene so Trentarju dovolile lov v Zlatorogovem kraljestvu, prepovedale pa so mu lov na zlatorogega vladarja triglavskih gora. Nesrečni Trentar je prezrl to svarilo in zato plačal račun po prastarem, večno veljavnem zakonu o zločinu in kazni. V tej kazni je resnica in svarilo, ki jo nosi v sebi pripoved o Zlatorogu. Pripoved o Zlatorogu nosi v sebi večno sožitje in večno nasprotje: človek - narava.
Vse do danes ni minil trenutek, ko si mladi Trentar in veličastni nesmrtni kozel stojita nasproti na robu prepada. Trentski lovec - človek - stoji nasproti svobodni, večni Naravi, stoji nasproti ranljivi, vendar nesmrtni kraljevski živali.
Če bo potomec trentskega lovca nekega dne spet prestopil dovoljene meje v svetu, ki mu vladajo višji zakoni kot človekova »lakot po cekinov polni kadi «, bo plačal račun, nič manjši od tistega, ki ga je nekega dne plačal mladi Trentar! Bo današnji človek znal pravočasno ustaviti korak?
Dušica Kunaver