Zapusti, človek, tesno sobo,
Kjer v dvomih plavaš sam;
Uživaj vesne solnčno dobo,
V prirode pridi hram!
V prirodi
Invisibilia enim ipsius . . . per ea,
quae facta sunt, intellecta conspiciuntur.
Ep. ad Rom.
Zapusti, človek, tesno sobo,
Kjer v dvomih plavaš sam;
Uživaj vesne solnčno dobo,
V prirode pridi hram!
Odpri tu vrata duši svoji,
Odpri oko, posluh;
Z napevi, žarki se napoji,
Ki zlivajo se v vzduh!
Učene knjige bereš mrko,
Zjasne li v duši mrak?
Poglej prirodo — živo črko,
Moči je višje znak.
Ubrani spev, nebo sijajno,
In cvetje krog in krog,
Na stvarstvo strmi veličajno
In vprašaj: je li Bog?
Anton Medved
Pesnik in jutro
Kod si hodilo, jutro ti?
Kod si hodilo z nožicami zlatimi?
Kakšne odpustke nosiš s seboj?
— Tam za gorami bradatimi,
nad ljudmi nepoznatimi
zvezdam poznim sem klicalo: stoj!
Tebi prinašam pa vrč blesteč —
fant! — in zate ga jemljem s pleč —
fant! — in tebi izlijem napoj!
— Jutro božje! Kdo ti je to nalil?
Svet se je ves opil,
lepši postal je, kot bog nad menoj!
Vem: jaz sam sem ti vrč tvoj dal,
v sebi in jaz te poklical iz dalj,
v sebi in zase sem sam svetal, —
brez tebe, kakor s teboj!
Vladimir Levstik
Jutro
Petelini v sivo jutro pojo,
že zbegali so nad dolino temo;
skoraj splašena odbežala bo.
Že dviga na vzhodu se zarja,
zlat greben dneva-klicarja.
Janko Glaser
Zimsko jutro
Včasih se pripeti, da sem velikan:
Takrat stopim z eno nogo na Kum,
z drugo na Sveto Planino,
svoj obraz vržem v dolino,
raztegnjeno pod seboj.
V belo svilo, ki so jo stkale nebeške sviloprejke,
je zavita dolina —
(O, kako nerodno sem se zmotil
v svojem pogledu!)
To ni dolina — kje pa naj bi vzela svilo —
to je devica,
to je bela devica,
spavajoča v naročju zveriženih gor.
Skozi gosto svilo sem natančno spoznal
prelepe vijuge njenega telesa,
čul sem neslišne vzdihljaje
njenih ozkih prsi
in slišal sem neslišni klic njenega srca:
»Ti si moj edini, preljubi!«
Moje telo se je nagnilo čez njo
prepolno skušnjav
in še razločnejše sem čul:
«Ti si moj edini, preljubi!«
Nič več nisem vzdržal njenih poželjivih pogledov.
Z brezprimerno pohotnostjo sem zaril
svoje prste v mehko svilo,
v nepopisni nasladi sem zatisnil oči ob vročem poljubu.
Sam bog ve, koliko časa sva bila tako objeta.
Ko sem spregledal,
so bile roke do komolcev krvave,
ustnic se je prijela gorka kri njenega obraza,
oči so mi bile polne lepljivega gnoja —
zakaj devica je bila nagnita
kakor indijski gobavec.
Napol blazen sem se zravnal od prevelike groze,
Napol mrtev sem čutil žalostni jok svojega srca,
ki je ponavljalo njene besede:
»Ti si njen edini, preljubi!«
Iz odprtih ran so planili Liliputanci
kakor mravlje iz razburkanega mravljišča
in so začudeni opazovali
spačeno senco med Kumom in Sveto Planino.
Jaz pa sem spoznal, da je ta senca
strahotna ljubezen, ki so mi jo vžgale tvoje rane,
o, ti, razpadajoča devica.
Tone Seliškar
Kadar sem čisto sam
Kadar sem čisto sam,
v sebi sem zaokrožen,
v notranjosti ves izožen,
sebe takrat tehtam.
Majhen sem v svojem jazu,
poln napak in zlobe,
srce je polno tegobe,
ničnost bedi na obrazu.
Štejem utripe srca,
režem iskanja ledino,
brusim spoznanja ostrino,
hočem življenju do dna.
V meni je sam nemir,
večnostno borbeno trenje,
nikdar dokončno sproščenje,
svetlih poti nikjer.
Kadar sem čisto sam,
v sebi do dna se razkrijem,
po novih stvaritvah vpijem,
sebi se ves predam.
Zdravko Ocvirk