slovenskemu znanstveniku in gorniku spominsko obeležje leta 2005?
Spominsko obeležje
prof. dr. Franu Jesenku (1875 – 1932),
slovenskemu znanstveniku in gorniku leta 2005?
Dr. Fran Jesenko, prvi izvoljeni redni profesor botanike, fiziologije rastlin in genetike na ljubljanski univerzi (1922), je bil eden najbolj vnetih zagovornikov in soustvarjalcev Triglavskega narodnega parka (TNP). Neposredno po podpisu pogodbe o ustanovitvi »Alpskega varstvenega parka nad Komarčo« (1. julij 1924) je v dneh od 4. do 5. julija istega leta s skupino svojih študentov označil meje narodnega parka v Dolini Triglavskih jezer. Prof. Jesenko je že takrat, kot prvi, uporabljal ime »Triglavski narodni park«.
Kdo je bil človek, čigar ime poznamo iz zgodovine nastajanja TNP, po Jesenkovih priznanjih, katere od leta 1972 podeljuje Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, po spominskem kamnu v vznožju Šišenskega hriba v Ljubljani in spominski plošči na rodni hiši v Kopališki ulici v Škofji Loki, po Jesenkovi vrtnariji v Mestnem Logu in po Jesenkovi cesti v ljubljanski Spodnji Šiški? Prof. dr. Fran Jesenko je bil znanstvenik, mednarodno priznan rastlinski genetik in odličen pedagog, sodoben raziskovalni duh svojega časa, enkraten poznavalec naše flore, zavzet gornik in vsestranski športnik ter velik zaljubljenec v domačo deželo in njene lepote. V veliki vsestranskosti je kot odličen smučar postal tudi prvi predsednik zimsko-športne zveze v Kraljevini Jugoslaviji.
Po gimnaziji v Ljubljani je leta 1895 vpisal naravoslovje; botaniko, geologijo z mineralogijo in kemijo na dunajski univerzi ter julija 1900 promoviral za doktorja z disertacijo Odnosi med jakostjo svetlobe in anatomsko zgradbo asimilirajočih rastlinskih organov.
Prepotoval je skoraj vso Evropo ter govoril in pisal nemško, češko, francosko, italijansko in švedsko, pasivno pa je obvladal angleško, norveško in rusko. Od 1904 do 1908 je na pobudo dunajskega botaničnega inštituta proučeval floro Nilove doline in puščavske Arabije. Po vrnitvi ga je Visoka šola za kmetijstvo na Dunaju imenovala za asistenta in za upravnika rastlinogojske postaje pri katedri za žlahtnenje rastlin. Tam se je Jesenko poglabljal v fiziologijo in genetiko rastlin, več mesecev pa je delal tudi na inštitutu Vilmorin v Parizu ter na inštitutih v Upsali in v Stockholmu ter napisal večje število razprav.
Jesenkovi znanstveno raziskovalni dosežki so naleteli na veliko pozornost med tedanjimi genetiki. 1913 so ga izvolili za docenta na dunajski univerzi, kjer je do vpoklica na fronto predaval rastlinogojstvo in vrtnarstvo.
Na ruski fronti je bil ranjen, po vojski pa se ni več vrnil na Dunaj; odzval se je vabilu iz domovine. Leta 1919 je bil izvoljen za docenta, naslednje leto pa za rednega profesorja na zagrebški univerzi, v učni kolegij novoustanovljene ljubljanske univerze pa je vstopil 17. aprila 1921 kot njen prvi redni profesor za botaniko.
V omejenih materialnih razmerah nastajajočega znanstvenega središča je nadaljeval z raziskovalnim delom, vendar je ljubljansko obdobje najbolj izrazito zaznamovala predvsem njegova osebnostna nota z likom skoraj idealne podobe učitelja in vzgojitelja. Z veličino izjemne razgledanosti in izkušenosti, ki sta ju izoblikovala njegov duh in več kot zanimiva življenjska pot ter s šarmom osebnostne topline je svojim študentom podal roko in jih popeljal v naravo, tako nekako, kakor kasneje prof. Pavel Kunaver svoje dijake in tabornike. Vpeljal jih je v lepote slovenske krajine in skupaj z njimi proučeval alpsko floro ter jih navajal k spoštovanju narave. Drugo pomembno življenjsko delo prof. dr. Frana Jesenka so torej njegova prizadevanja za ohranitev biotopa Slovenije bodočim rodovom, sicer obdarjenim z enkratnim bogastvom flore in favne v svoji deželi na stičišču alpskega, kontinentalnega, mediteranskega in predalpskega podnebja, v deželi izjemne geološke, geografske, kulturno zgodovinske in vseobsegajoče estetske pestrosti. Bil je univerzitetni učitelj prvim diplomiranim biologom ljubljanske univerze, med katerimi so bili tudi kasneje zelo poznani in cenjeni slovenski znanstveniki Maks Wraber, Viktor Petkovšek, Anton Polenec in drugi. Prav oni, Jesenkovi nekdanji študentje, so kasneje pripovedovali, kako nalezljiv je bil njegov entuziazem in koliko jih je bilo, ki so se prav zaradi njega za vedno zapisali goram.
Prof. dr. Fran Jesenko se je julija 1932, med opravljanjem svojega pionirskega poslanstva, raziskovanjem in urejanjem TNP, smrtno ponesrečil v steni Komarče. Ob planinski poti, v bližini kraja nesreče, je bilo nekoč majhno spominsko obeležje. V letu 2004 so na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani izrazili željo, da bi nadomestili nekdanjo ploščo in pričeli postopek, v katerega se je vključil tudi javni zavod Triglavski narodni park. V idejni zasnovi predvideno obeležje se ne bo vrnilo na mesto nesreče. Nastal bo majhen spominski park Pri Savici, ki bo tudi možen prostor za prenos in namestitev mnogih spominskih napisov, raztresenih po gorah Bohinja (primer planine V Klinu, Velika Pišnica), nič birokratsko obvezujočega, le priporočilo svojcem in prijateljem, ki si tega žele.
Jože Andrej Mihelič