Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Špik Hude police

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Škrbina nad Cijanerico in njen obraz.


Tudi v "hudem žlebu" je življenje
- snežni vrabec.


Ali gre z zavihanimi rokavi lažje?


"Firbčnost" je huda stvar ...


Prikupen mladič.


Poliški Špiki.


S soncem obsijani vrh Montaža.


Nasprotnolistni kamnokreč.


Turn nad Nosom (Torre Mazzeni).
Petica!


Žleb in Špik Hude police od bivaka.


Kugy mu je posvetil celo knjigo.


Prešernov mlajši brat.

 

Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

 

 

 

petek, 16. maj 2008, ob 05:45, Gorazd Gorišek, ogledov: 8505

Srečanje nad žlebom.

Gorniška potepanja: Žleb Hude police je najdaljši ozebnik Julijskih Alp. Skoraj za osemsto višinskih metrov ga je. Dviga se iz zatrepa Špranje do glavnega grebena Zahodnih Julijcev.

Skozi najdaljši ozebnik Julijskih Alp

Žleb Hude police je najdaljši ozebnik Julijskih Alp. Skoraj za osemsto višinskih metrov ga je. Dviga se iz zatrepa Špranje do glavnega grebena Zahodnih Julijcev. V začetku pomladi naj bi v njem ležal predelan sneg, ki omogoča uživaško vzpenjanje.
V ranem jutru sva se znašla v Zajzeri pri spomeniku Juliusu Kugyju, pripravljena na kar velik gorniški podvig. Tine Mihelič ga je v svojem vodniku označil celo za alpinističnega. Udoben uvod po gozdni cesti je kmalu zamenjalo nič kaj prijetno prebijanje čez obsežno prodišče. Narava je tukaj gospodar. Čas sva si krajšala z izrednimi pogledi na Viš in Montaž. Še posebej slednji, ki je s svojimi podaniki žarel v prvi jutranji zarji, je naredil veličasten vtis. Levo od njega se je za robom skrival »najin« ozebnik. Zagledala sva Špik Hude police (2420 m), ki se je dvigal desno od »najimenitnejše škrbine Julijskih Alp« (po Kugyju), Škrbine nad Cijanerico (2242 m), ki je res videti zelo divja in globoka, kot bi nekdo udaril z mečem po skalnem grebenu.
Viš in Koštrunove špice.Prodišče se je k sreči kmalu končalo in stopila sva na udobno pot, ki naju je iz Zajzere popeljala proti Špranji. V začetku sva hodila nad globokimi koriti, skozi katera je tekel le majhen potoček, ki pa ob hudi uri naraste do neslutenih razsežnosti. Dokaz za to je le nekaj metrov nižje. Mehke gozdnate podlage je hitro zmanjkalo in nadaljevala sva po snegu, ki ga nisva izpustila izpod nog vse do vrha. Nadaljevala sva mimo lepih slapov, ki padajo prek sten pod Bivakom Mazzeni. Bivak je imenovan po tržaškem plezalcu slovenskega rodu, Darku Majcnu, ki se je leta 1929 ponesrečil na bližnjem, prav tako imenovanem po njem. Na vseh zemljevidih (italijanskih in slovenskih!) piše, da je to »Bivacco Dario Mazzeni«. Žal! A pustimo to ...
Prav v vsaki grapi, ki sva jo prečila, se je pretakala voda iz tolmuna v tolmun. Vrhunec naravne lepote sva doživela na koncu izpostavljene prečnice. Najprej sva zagledala slap spoštljive višine, ki je dobesedno mimo naju padal v globino, nato pa še enega, Peričnikovih dimenzij, ki se je poganjal s skalnega robu v divjo grapo. Kar stala sva tam in očarana strmela v ta prizor. Iz zasanjanosti naju je zbudila misel, da če želiva še danes kam priti, bo treba kar pošteno zavihati rokave. Tole »zavihanje rokavov« je seveda mišljeno v prenesenem pomenu, vendar sva morala v nadaljevanju zaradi sonca in visokih temperatur, rokave zavihati tudi zares, pa še "nogave" zraven.
 _fcksavedurl=S pomočjo fotografij sva kmalu določila pravi žleb. Sicer pa je bil daleč naokoli edini, ki je omogočal kolikor toliko človeški prehod prek severnih ostenij na glavni greben. Vse drugo je tukaj rezervirano za muhe, ptiče in ostale, ki lahko letijo. Iz rodu homo sapiens pa samo za tiste, ki znajo in zmorejo. Ni jih prav veliko.
Prečila sva v desno pod žleb in na višini dobrih 1500 metrov vstopila vanj. Tudi Italijani ga imenujejo »Canalone Huda paliza«. To pa je izvirnost, ni kaj! V spodnjem delu je žleb res zelo ozek, stene na obeh straneh pa zelo visoke, tako da ga brez najmanjšega dvoma lahko imenujemo ozebnik. Po njem navzgor sva preganjala gamsa, ki pa se naju je kmalu naveličal in splezal čez steno v desno navzgor. Očitno je bil pošteno jezen na naju, saj nama je nekajkrat poslal lepo pošiljko kamenja. K sreči je bil sneg v žlebu že toliko zmehčan, da kamenje ni odskakovalo vsevprek. Sicer se nama je malo udiralo, a še v mejah normale. Za hrbtom naju je vseskozi spremljal mogočni Viš s svojimi sosedi, pred nama pa je skakljal drobcen ptiček, snežni vrabec.
V srednjem delu steno na levi zamenja široka gredina, desna stran pa ostane trdno na svojem mestu. Tu nama je sonce pokazalo svojo moč. Žleb je obrnjen proti vzhodu, kar pomeni, da ga je sonce grelo že vse dopoldne. Res je bilo pošteno vroče, ozračje pa mirno kot menda še nikoli. Niti sapice ni prineslo okoli divjih robov. Midva sva bila seveda v dolgih zimskih hlačah, ki jih ne moreš z enostavnim odpenjanjem zadrge spremeniti v kratke. Kapi, ki sva ju imela nekaj časa pod čeladama, sva že zdavnaj pospravila, prav tako rokavice ter šala in podobne stvari. A ni nič pomagalo. Z gamašami v kratkih hlačah še nisva hodila, vendar sva si zaželela prav to. Meni je bilo prvemu dovolj in sem hlačnici preprosto zavihal nad kolena, gamaše pa spustil skoraj do gležnjev. Bilo je precej bolje. Ko je punca videla, da »zadeva deluje«, je isto storila še sama. Spet sva lahko iz počasnega posnetka preklopila v običajno predvajanje. Poizkusila sva sicer še eno "različico" za vroče zimske dni, a se ni obnesla. To je bila »zgrešena naložba«, saj se tako ne da hoditi niti po ravnem. V strmino, ki je ponekod presegla polovico navpičnice, pa sploh ne. Zagotovo drži. Preverjeno!

Blažena med žen(gor)ami.

V zgornjem delu žleba je bilo šale konec. Stene so se zopet približale, kar nama je bilo celo všeč, saj sva se zato vzpenjala po senci, toda strmina je postala zelo huda. Ozebnik se ne imenuje zaman »Žleb Hude police«. Še dobro da je bilo snega veliko, tako so bili vsaj vsi skoki dobro zaliti. Strmina ni popustila celih sto višinskih metrov. Ko sva že mislila, da sva z najtežjim delom opravila, naju je čakala še smetana na torti, ki se ji reče »kopen prehod na greben«. Snega je zmanjkalo nekaj metrov pod njim. Navzdol je sicer viselo nekaj žici podobnega, a  vse skupaj ni vlivalo kakšnega posebnega zaupanja. Rajši sva se zanesla na svoje sposobnosti in se namesto železja oprijela (sicer krušljive) skale.
Na južnih pobočjih se je pasel trop mladih kozorogov, ki je bil v svoji mladostni »firbčnosti« neverjetno zanimiv. Skupaj smo opazovali drug drugega. Ko smo se naveličali, smo odšli vsak svojo pot. Midva po položnem pobočju na vrh Špika Hude police. Zgoraj sva morala dobro zavreti, saj se na severno stran spušča spoštljiv prepad. Središčna lega med Montažem in Višem zagotavlja odličen razgled. Ni naju pustil na cedilu. Odprli so se nama popolnoma novi pogledi, saj je bil Špik Hude police prvi vrh, ki sva ga osvojila v Montaževi ali Viševi skupini. Dolgo je trajalo, morda celo predolgo. Malo se tolaživa s tem, da sva še mlada ...
Sicer sva si za prvič izbrala kar zahteven pristop, a nekje je pač treba začeti. Najine oči so opazile silno vzhodno ostenje Montaža in na njegovi levi strani bolj krotki greben Zabuša, ki se vleče naprej proti zahodu do daljne Strme peči, najzahodnejšega velikana Julijcev. Med Montažem in Višem sva naštela celo vrsto Špikov (vključno z »najinim«) in se ustavila še na severnem obličju Kaninskih gora.

Sestop. Zadaj Montaž.

Pred nama je bil še dolg sestop, zato sva se počasi poslovila od razglednega vrha. Med sprehodom do škrbine sva opazila nekaj gorskih rastlin, ki na spoštljivi nadmorski višini cvetijo zelo zgodaj. Glavna zvezda je bil brez dvoma nasprotnolistni kamnokreč, majhna rožica z vijoličnimi cvetovi. Med sestopom sva pogledala še od strani v prepade divje škrbine na zahodni strani Špika Hude police. Škrbina nad Cijanerico je tudi od tod videti neverjetno divja in nepristopna. Menda vodi mimo nje označena pot. Ne verjameva, dokler se ne prepričava na lastne oči. Saj bo prišlo dolgo in vroče poletje ...
Sestop s škrbine je bil seveda težji kot vzpon. Za kopni zgornji del sva uporabila vrv. Po snegu je šlo lažje, toda naklon vršnega dela žleba ni dovoljeval nikakršne lahkomiselnosti."Oglasila" sva se še pri bivaku. Pri njem ni bilo nikogar. Malo sva »pošnofala« po notranjosti in našla dva stola, ki sva ju postavila na plan, ter se udobno namestila. Odtod sva imela kot na dlani Žleb Hude police, ki nama je namenil toliko zanimivih trenutkov: strmih, položnih, vročih, živalskih, cvetličnih, krušljivih pa verjetno še kakšnih. Hvala!
Darko Majcen.V bivaku sva našla tudi sliko, seveda črno - belo, našega nesrečnega tržaškega rojaka. Počasi sva pospravila za seboj in odšla v dolino. Izpostavljeni prehod pod bivakom je zahteval vso pozornost, potem pa je šlo mimo slapov kot namazano. Ker se je v toplem pomladnem dnevu sneg pospešeno talil, so bili še mogočnejši kot zjutraj. Spodaj na prodišču sva odkrila še pravega tekača na kratke proge. A kako sva ga spoznala? Bil je v položaju za nizki start. Manjkal je samo še starter s pištolo in nekaj gledalcev. Tek na sto ali dvesto metrov bi se lahko začel. Pa da ne bo kdo še resno vzel. Na prostranem prodišču v zatrepu Zajzere je na tleh ležala lesena rogovila, ki je res spominjala na kakšnega atleta.
Pripravljen? Pozor! Zdaj!Ob pogledu na Svete Višarje sva prehodila še zadnji kos poti do obeležja velikemu častilcu Julijskih Alp. Ustavila sva se še v Ovčji vasi, ki je na prvi pogled popolnoma italijanska. Treba je bilo stopiti na pokopališče. Pred cerkvijo je našlo svoj zadnji dom kar nekaj pomembnih ljudi. Tu počiva slavni Kugyjev vodnik Anton Ojcinger. Spominska plošča z njegovo sliko je obrnjena tako, da gleda proti goram, z Višem v glavni vlogi. Svoj zadnji mir so našli tukaj tudi gospod župnik Jurij Prešeren, brat našega velikega pesnika Franceta.
Poleg sebe ima še nekaj slovenskih stanovskih kolegov. A čas je tudi v nekoč koroški Ovčji vasi neusmiljen. Nekdaj prevladujočo slovenščino in (ali) nemščino je v preteklem stoletju zamenjala italijanščina. Spomeniki in spomini pa so ostali. Koliko časa še?

eXTReMe Tracker