Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Miselnost gorskih tekačev je drugačna

 

      

 

sobota, 10. maj 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 5516

Metod Močnik, Bicikel, št. 02     »Doslej še nisem na kolesarski dirki doživel take časti, kot sem jo na tem gorskem teku. Na koncu kolesarskih dirk takih podelitev preprosto ni. Vedno je kakšnih 15 različnih kategorij, dobiš pokal in greš.« Tako je bil po 13. gorskem teku k Sv. Primožu, priljubljenemu razgledniku pod Veliko planino, navdušen Mario Vračič.

Znani štajerski kolesar, aktiven v amaterskem pokalu Slovenije in zadnje tri leta v Koroškem pokalu z gorskimi kolesi, kjer je bil zadnje dve sezoni drugi v skupnem seštevku, je bil poleg Simona Aliča, Igorja Šalamuna in Daneje Grandovec pravi sogovornik o sorodnosti kolesarstva in gorskega teka. Vsi trije sogovorniki so prav zgornje besede Maria zlahka potrdili. »Miselnost gorskih tekačev je drugačna kot kolesarjev,« so pritrdili v en glas. »V gorskem teku je povsem drugačna populacija. Ali pa tekači pod vznožjem gora drugače razmišljajo,« je pritrdil Alič za začetek debate o razlikah in sorodnosti dveh športnih dejavnosti na praktično istem terenu. Prav v slabših ali specifičnih vremenskih razmerah je gorski tek prava zamenjava za kolo, so pritrdili vsi. »Tu lahko povem zanimivo izkušnjo. Marjan Jauk (njegov trener, op. a.) mi je za plan treninga predpisal štiri ure vožnje v visokem ritmu. A ker je bilo slabo vreme, sem to na njegovo pobudo lahko zamenjal s tekom na vso moč na Pohorje. Da časovno tega ne gre primerjati, je jasno. Jauk pa je očitno te vrednosti za trening ocenil zelo podobno,« je Mario razkril filozofijo svojega trenerja, ki sicer slovi po vzgoji odličnih gorskih kolesarjev - plezalcev. Moč in vzdržljivost sta glavni pri gorskem teku. »Na kolesu pridobiš zares pravo specifično moč za klanec, ki pride prav v gorskem teku. Z treningom teka se pa sicer pridobi zelo malo te moči, ki bi prišla prav v gorskem teku. Vsaj tako mislim. Prvi pogoj za hitro vzpenjanje je dobro razvita fizična moč. Brez tega ne gre. Vzdržljivostna moč je glavna za dobrega klancarja,« sta ugotavljala Alič in Vračič. Alič ima tudi mnogo izkušenj z dvojnim programom. Dveh tekem oziroma dirk konec tedna zapored, ena v teku in druga na kolesu. »Lažji je prihod s kolesa na tek kot obratno. Na teku se bolj izmučiš, in zato je dan po težkem gorskem teku težje kolesariti kot obratno.«

Alič in Šalamun sta naštevala tudi težko sožitje. »Tek po ravnem zahteva mnogo več treninga teka po ravnini, da si lahko uspešen. Tek po ravnini, če ga zares nisi vajen, te lahko v trenutku odreže. Sam sem to izkusil lani na ljubljanskem malem maratonu,« je svojo prakso razkril slovenski kralj Grintovca. »Tudi iz mojih izkušenj, ki jih zares ni malo, saj sem v svojih najboljših časih zares tekel vse, lahko povem, da te mali maraton (21 km) uniči za cel teden. Skoraj ni pogojev, da bi teden po malem maratonu lahko naredil dober trening. Regeneracija s kolesom je kot nalašč,«dodaja Šalamun.

Štajerski atlet in trener pravi, da izkušenj z nastopi na kolesarskih dirkah (vzpon MTB na Pohorje, juriš na Roglo) nima veliko. »Občasno se vozim s kolesom. Predvsem za popestritev tekaškega treninga. Rad imam kolesarstvo. Predvsem to, da se v lepem vremenu peljem okoli. Izkušenj s tem na dirkah nimam veliko,   tiste redke mi jasno kažejo, da dobre motorične sposobnosti v veliki meri vplivajo na rezultat tako v teku kot s kolesom. Kombinacija obojega je za napredek zelo dobra v obeh panogah«.

Šalamun je opozoril tudi na zdravstveni vidik. »Gorski tek navzdol za kolena ni najboljši. Zato je zelo težko narediti veliko dolgega treninga, saj predvsem kolena zelo trpijo. Daljše treninge je lažje narediti na kolesu. Na Pohorju bi, denimo, lahko prakticirali tek navzgor in potem z žičnico sestop v dolino, a tega, kakor vem, nihče ne izvaja. Bilo bi pa smiselno. No, pozimi, v snegu je sestop s Pohorja lahkotnejši, a je treba paziti,« opozarja.   

Vračič je opozoril še na en spekter. »Z gorskim tekom pridobiš na agresivnosti, borbenosti,« je že ugotovil iz lastnih izkušenj, pa je tekmoval lani le na idrijske Hleviše, polhograjsko Grmado, tekel pa je vso pohorska ligo. »Gorski tek te nauči garanja, vzdrževanja ritma. Na kolesu je ritem težje vzdrževati. Verjetno bo to pomagalo, kar Simon že zelo dobro ve, da potem na podlagi izkušenj v gorskem teku v klanec lažje odpelješ v enem ritmu tudi s kolesom.«                  

Da je gorski tek cenejši šport, da je oprema manj pomembna ali skoraj ni pomembna, če ga primerjamo z nekaterimi kolesarskimi disciplinami, ni bilo treba odkrivati tople vode. »Za tek obuješ superge in greš. S tem je mnogo manj  komplikacij kot s kolesom. Vzame pa tudi manj časa,«je nad spremembo navdušen Vračič.

Daneja Grandovec je izkušenim moškim najprej prepustila nakladanje. Lani je bila tretja na Skoku na Roglo, ob tem, da je že kmalu po štartu v množici izgubila stik z najboljšima. Pred Roglo je imela na kolesu le 100 kilometrov. »Sam sem prepričan, da bi se ona ob stiku v skupini skupaj z njo peljala proti vrhu. Pretekli teden smo se peljali na trening z Lucijo Ankon, a Daneja ni spustila ritma, čeprav gre za lahkotnejšo temo.«

»Mali maraton povsem uniči noge za teden dni. Vsaj teden ali celo mesec dni n  moreš narediti treninga, pa čeprav narediš prav to,« pravi Šalamun iz atletskih izkušenj. Alič je na to dodal drugo resnico. »Če treniraš tek po ravnini, pa pada sposobnost vožnje v klanec. Tudi po ravnini, samo s skromnim treningom teka in  večino s kolesom, ni moč hitro teči. V klanec tako pri teku kot na kolesu je dober motor vse.«Posebno teorijo možnosti kolesarja za boj za najvišja mesta v gorskem teku diktira tudi trasa teka. Oziroma fizika. Bolj kot je trasa teka strma, večje so možnosti tistih, ki prisegajo na kolo. »Tek k Svetemu Primožu je že tak tek, da če nimaš hitrosti v nogah, si težko pri vrhu,« je navrgel Alič. Vračič pa je navrgel primer brata Dejana, to sezono kolesarja najboljše hrvaške ekipe Loborika. Na trasi pohorske lige - 1. Zimskega pokala Peš na Pohorje (idejni vodja Marjan Jauk in sekcija Šri Činmoj maraton team), kjer je od vznožja do vrha Mariborskega Pohorja v vsakem kilometru 188 metrov višinske razlike, je le za sekundo zaostal za Igorjem Šalamunom. »Dejan je bil iz tedna v teden hitrejši. Časje izboljševal, ko je začel na kolesu z intervalnimi treningi za moč. Prav pri njem se je tudi potrdilo: če si motor, si motor.«

Na teku k Sv. Primož nad Kamnikom, ki je eden najbolj zastopanih in organiziranih gorskih tekov v Sloveniji (3,8 kilometra, 450 m višinske razlike). Najbolj izkušen v kombinaciji teka in kolesarstva je Simon Alič, ki je s časom 17:25 osvojil drugo mesto  za Sebastjanom Zamikom. Alič je državni prvak v teku navkreber, ki ga je osvojil na, ekstremnem teku na Grintovec. Simon je tudi odličen amaterski kolesar v vzponih. Njegov fevd so lokalni vzponi na Gorenjskem in Primorskem. Igor Šalamun je legen da gorskih tekov, na številnih tekih ima še vedno rekorde proge. Dolga leta je bil v Sloveniji nepremagljiv. Šele sedaj, po 40. letu, so mu mladeniči kos. Na teku k Sv. Primožu, kjer je šestkrat zmagal, je bil letos četrti (17:39). Pogled k sorodnosti kolesarstva in teka pa je dodala Daneja Grandovec, atletinja s svojo specialnostjo, tekom na 3.000 metrov z ovirami, ki je bila lani 6. na svetovnem prvenstvu v gorskem teku. Za pot k Sv. Primožu je porabila 20:49. Njen letošnji cilj je norma za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. Mario Vračič si je pod Veliko planino pritekel deveto mesto (18:37). Alič je lani na kolesu prevozil okoli 5.000 kilometrov, Vračič 9.000, a jih bo letos na račun gorskega teka bistveno manj.

 

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker