Gorniška potepanja. V prejšnji objavi sva opisala doživetja z vzpona na greben Košute z juga. Tokrat sva se odpravila na severno stran Karavank. Cilj – Košutnikov turn ( 2133 m) skozi Vzhodno grapo.
Na prvaku Košute z novimi gamašami
V prejšnji objavi sva opisala doživetja z vzpona na greben Košute z juga. Tokrat sva se odpravila na severno stran Karavank. Cilj – Košutnikov turn (2133 m) skozi Vzhodno grapo.
Oborožena z mojimi novimi gamašami sva se v ranem jutru odpeljala po dolini Kokre na Koroško. V Železni Kapli sva zavila v dolino Obirskega potoka in se pripeljala na sedlo Šajda, kjer sva zagledala svoj cilj v prvih sončnih žarkih tega dne. Košutnikov turn z Vzhodno grapo je bil kot na dlani. Že odtod sva videla, da je v grapi kopen skok, ki nama je kasneje povzročil največ preglavic.
S Šajde sva se spustila navzdol v Sele in se po že znani cesti odpravila proti Koči pod Košuto. Pri njej ni bilo nikogar, snega pa že kar nekaj. Skozi redek gozd sva se povzpela na sedlo Mejnik med grebenom Košute na levi in istoimenskim vrhom na desni strani. Vzpon nanj je bil prav prijeten začetek ture.
Da sva na pravi poti, so nama pritrjevale tudi redke markacije na drevesih. S sedla sva odšla strmo navzgor proti severni steni Košute. Sicer markirana pot je bila globoko pod snegom, dreves pa je tudi kmalu zmanjkalo, tako da sva se morala zanesti kar na svoje orientacijske sposobnosti. Malo po svoje sva se povzpela skoraj do skal in nato začela z dooolgim prečenjem v levo pod stenami Macesja. Že od daleč sva zagledala škrbino med Košutnikovim turnom in njegovim predvrhom Vilice imenovanim. Vedela sva, da morava priti v to škrbino, odkoder bova nadaljevala pod veličastno (za Karavanke, ki naj bi veljale za "kravje gorovje") severno steno Košutnikovega turna.
Na ozki škrbini naju je po dolgem času pozdravila markacija, ki je narisana na skali dovolj visoko, da je sneg ni prekril. Nadaljevanje prečenja je bilo videti zelo zahtevno. Lahko bi sicer odšla navzdol in skoraj po ravnini prišla do začetka Vzhodne grape. Toda kdo bi se potem vračal navzgor in nadomestil izgubljeno višino? Ja, kdo? Midva vendar! A, to pa ne! In že se je polovica najine »ekspedicije« zapodila naprej in hodila pod steno skoraj po robni zevi, ki pa k sreči še ni bila velika. Jaz sem samo začudeno gledal, malo fotografiral in malo snemal ter nato odšel za njo. Navsezadnje niti ni bilo tako težko, kot je bilo videti.
Znašla sva se pod Vzhodno grapo Košutnikovega turna in začela vzpon po njej. Kaj kmalu se je po grapi prikotalil prvi kamen, za njim še drugi in tretji ... Vrh grape je bil že obsijan s soncem in s sten je začelo frčati vsemogoče. Nekaj primerkov je bilo prav nesramno velikih. Sneg je bil v spodnjem delu grape še zelo trd, zato je tudi od njega vse odskakovalo in s še večjo hitrostjo letelo naprej. Vedela sva, da se morava kar najhitreje povzpeti skozi grapo, toda to je bilo veliko lažje izgovoriti kot pa storiti, saj nama je kopen skok sredi nje vzel kar nekaj časa.
Še preden sva prispela do njega, me je presenetil kamen, ki je z veliko hitrostjo pridrvel navzdol. Jaz sem k sreči ostal cel, a poškodoval mi je - novo gamašo! Sicer jo je »samo« oplazil, vendar je bila njegova hitrost tolikšna, da jo je kratkomalo pretrgal in »odžvižgal« naprej. Šlo je najbrž za milimetre. Če bi kamen letel malo bolj desno, bi jo lepo zgrešil, če pa bi ciljal malo bolj levo, bi me noga verjetno še danes bolela. Ampak v obeh primerih bi ostala cela, tako pa ... Vse lepo in prav, ampak poškodbam je podlegla po točno dveh urah uporabe!
Jaz sem sicer še nekaj časa glasno robantil, a pomagalo seveda ni nič. Na sredi gamaše je bila nekaj centimetrov velika luknja. Kmalu sem na svojo »veliko težavo« pozabil, saj nama je kopen skok dal vetra. Tam kjer poleti pomaga veriga, ni šlo čez, zato sva poizkusila na drugi strani. Jaz sem bil s pomočjo svoje jeze hitro čez, dečvi (če sva že na Koroškem) pa je skok povzročil kar nekaj težav. Pač ni imela te »sreče«, da bi ji pred najzahtevnejšim mestom raztrgalo gamašo. Res pa je tudi, da takšni kopni skoki niso prav nič preprosti. Z derezami na nogah in ob žvižgajočih kamnitih izstrelkih pa še toliko manj. To sem ugotovil tudi sam ob vrnitvi, ko je jeza zaradi uničene gamaše že malo popustila.
Nad skokom sva hitro napredovala po predelanem snegu in srečno prispela na Vzhodno škrbino. Malo sva se razgledala naokoli in se nato po s soncem obsijanem pobočju povzpela na vrh Košutnikovega turna. Nagrada v obliki razgleda seveda ni izostala, saj je bil dan podoben tistemu iz prejšnje objave, le da sva tokrat sedela nekaj kilometrov vzhodneje. Prav od blizu sva si lahko ogledala brezpotni greben Košute med Tolsto Košuto in Košutnikovim turnom. Lani poleti sva ga preplezala ter na Gamsovkah in Obličih doživela prekrasen dan.
Sestop po zmehčanem vršnem pobočju ni bil nič kaj prijeten, saj so se nama na derezah delale velike cokle. Z vstopom v Vzhodno grapo so se stvari hitro izboljšale. Sneg v njej je ostal trd, tako da sva hitro napredovala navzdol. Kopni skok nama je, kot sem omenil že prej, vzel kar nekaj časa. Zahtevna mesta so navzdol vedno težja kot navzgor.
Pod skokom je letelo kot hudič, saj sva vedela, da je iztek varen, predvsem pa je bila snežna podlaga odlična. Prečila sva nazaj po že znani poti v škrbino pod Vilicami in nadaljevala pod steno Košute daleč proti zahodu.
Ko sva se pripeljala do prve hiše v Selah, je ženska srednjih let ravno grabila travnik. Pomladansko čiščenje je tudi na severni strani Karavank v polnem teku. Svojo »šajtrgo« je imela parkirano na cesti, tako da sem se moral skoraj ustaviti, da sem prišel mimo. Grabljenja je bilo v hipu konec. S pogledom je hitro ošvrknila registrsko tablico in takoj ugotovila, da bo tole nekaj »našega«. Odprl sem okno in na kratko smo se pogovorili. Vprašala naju je, kje sva bila. Ko sva ji povedala, je od začudenja skoraj padla skupaj. Še dobro, da je imela v rokah grablje ...
Spodaj v vasi sva našla kapelico, ki spominja na davne čase, ko je tudi tod v petnajstem stoletju strašila turška vojska. Pred Borovljami sva se ustavila ob majhnem jezeru, ki je bilo do polovice zaledenelo, kot celota pa prav simpatično. Od tu sva zadnjič ta dan uzrla znano podobo Košutnikovega turna, preden sva skozi ljubeljski predor smuknila domov.
A kako se je končala zgodba z gamašami? V trgovini sem dobil nove. Zastonj! Sem pač stalna stranka ... Res pa je, da od tega dne še malo bolj pazim na padajoče kamenje.
Očitno ga tudi gamaše ne ljubijo preveč ...