Janez Pikon: Iz Soteske se dvignem na Gorjuše po včasih eni redkih steza z Gorjuš v Sotesko. Zložna steza z strmim nadaljevanjem. Na tem pobočju ne velja merilo za pridobivanje višinske razlike, gre precej hitreje. 
Med potjo sem želel poiskati ostanke žičnice, ki je pred mnogimi leti delovala na tem pobočju Mokrega loga. V dolini ob gozdu kmalu odkrijem jekleno vrv na mestu spodnje postaje, ob prihodu na vrh Mokrega loga tudi veliko nosilno kolo in nekaj opornikov vrvi takratne žičnice. Po naključju sem dobil tudi zapisane podatke o tej napravi in vam jih skrajšano tudi predstavljam. Na tem območju je še po drugi svetovni vojni obratovala žičnica, katera ne sodi med prvotne Pantzeve žičnice iz devetnajstega stoletja, sledi ostankov jeklenih vrvi in opornikov. Gozdarska žičnica na Gorjuše (leto 1889 - 1920).
Sledi žičnice v Mokrem logu in na Gorjušah (zgornja postaja)
Od vseh petih Pantzevih žičnic je o tej najmanj podatkov. Podatki, ki so na voljo potrjujejo gradnjo te naprave leta 1884. Direktor Luckmann je upravnemu odboru predlagal gradnjo četrte gravitacijske žičnice zaradi treh razlogov.
V sredi Lambert von Pantz, Opornik vrvi, Zgornja postaja žičnice
Žičnica bi okrepila žagarsko dejavnost v Soteski, kar bi pocenilo predelavo lesne surovine za družbo. Pocenili bi se transportni stroški za les in oglje, ki so jih sicer prevažali s sanmi in vozovi s Pokljuke proti Bledu. Z gradnjo žičnice bi se odprla možnost gospodarjenja z gozdovi na večjem delu Pokljuke. Graditi so začeli šele čez štiri leta, dograjena pa je bila januarja 1889 leta.
Mokri log v Soteski
Po dveh žičnicah na Jelovico in eni na Komarčo so se odločili tudi za intenzivnejše izkoriščanje Pokljuke. Pokljuška planota sicer močneje gravitira v dolino Radovne, ki pa tedaj še ni imela infrastrukture, ki bi omogočala hitro predelavo lesa. Žičnica z Gorjuš v Sotesko je zagotavljala skoraj identične pogoje za predelavo lesa kot tista v Blatnem grabnu. Spodnji postaji obeh naprav sta tudi v Soteski poldrugi kilometer narazen. Poleg spravila lesa in oglja se je naprava uporabljala tudi za spravilo šote s šotišča Ribšce ali Grajske planine na Pokljuki. Šotišče je merilo 34,5 hektarja, šota je segala od 1,9 do 5,7 metra globoko. Tod so jo začeli izkoriščati leta 1869 predvsem za potrebe plavža na Bohinjski Bistrici. Leta 1889 so dogradili tudi veliko žago Fortuna v Radovni, ki je z žičnico na Gorjuše stala celo premoženje, skupaj 45000 goldinarjev.
Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (avtor: Ivan Veber)
Med spodnjo in zgornjo postajo je bilo 402 metra višinske razlike, spodnjega sektorja 163 in zgornjega 239 metrov. Poševna dolžina trase je merila 825 metrov, v spodnjem delu 360 in v zgornjem 465 metrov. Naklon nosilne vrvi v spodnjem delu je bil 27 stopinj, v zgornjem pa 31 stopinj. Celotna naprava je stala dobrih 7000 goldinarjev. Žičnica je bila zgrajena tako, da lahko deluje obenem z na primer s 500 kilogramskim tovorom, ki potuje navzdol, hkrati prevaža navzgor 200 kilogramski tovor potrebnih žit za prebivalce Gorjuš in Koprivnika. Zasledil sem tudi, da je bil izdelan projekt žičnice celo do Gorjuš, vendar do realizacije ni nikoli prišlo.
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon