Gorniška potepanja. Kako drugače je tod pozimi, ko ti ušes ne polni kričanje in vpitje glasnih množic, po možnosti podkrepljeno z glasno glasbo. Tisti vrvež okoli gorskih gostiln z mirnim doživljanjem narave res nima veliko skupnega, zato se midva takim področjem poleti na daleč izogibava.
Prijetna tura nad Kofcami
Parkirišče pri domačiji Matizovec je bilo seveda prazno, saj je bil delovni dan. Veselo sva se odpravila navzgor in malo pod Kofcami stopila na sneg. Še pred planinskim domom naju je pozdravil Francijev štor, ki je obogaten s čisto pravo vpisno knjigo.
S štora je prav lep pogled na Triglav in njegove sosede, saj se ravno tukaj drevesa prvič toliko razmaknejo, da omogočajo pogled proti zahodu.
Dom na Kofcah je sameval. Nama je takšen še najbolj všeč. Nikjer ni bilo nikogar, le ptički so peli svoje prelepe melodije. Zleknila sva se na klop in jih poslušala. Kako drugače je tod pozimi, ko ti ušes ne polni kričanje in vpitje glasnih množic, po možnosti podkrepljeno z glasno glasbo. Tisti vrvež okoli gorskih gostiln z mirnim doživljanjem narave res nima veliko skupnega, zato se midva takim področjem poleti na daleč izogibava.
Po zasneženem pobočju sva se od doma odpravila proti severu. Gaz na Veliki vrh (2088 m) je bila zelo dobra, tako da sva z lahkoto napredovala. Ko sva prispela na glavni greben, sva zagledala strašno majceno ptičko, kako vztrajno išče hrano na redkih mestih, ki niso bila prekrita s snežno odejo. Naredil sem nekaj fotografij ter doma s pomočjo knjige, očeta -ljubiteljskega proučevalca ptic - in sestre - biologinje ugotovil, da je bil ta mali ptiček planinska pevka, ki jih menda v naših gorah ni prav veliko.
Po glavnem karavanškem grebenu sva odšla proti zahodu in ob vedno širših razgledih dosegla Veliki vrh. Zgoraj je ležal ogromen kup snega, zato sva se po vzponu na najvišjo točko, ki je gotovo za nekaj metrov višja od poletne, spustila nekoliko nižje ter na »ravnini« našla primerno mesto za počitek in razgledovanje.
Imela sva kaj videti. Gorske verige Karavank, Julijskih in Karnijskih Alp na zahodu, Visokih in Nizkih Tur na severu, bližnji greben Košute s Peco in Raduho na vzhodu ter Grintovci in Storžič z daljnim Snežnikom na jugu. Čas naju ni preganjal, tako da sva se lahko debelo uro s pogledi sprehajala po vseh teh vrhovih in odkrivala njihove podrobnosti.
Še kar bi sedela, a sva imela v načrtu še prečenje do Kladiva, ki nama je vseskozi kimalo v pozdrav s svojim značilnim zobom v severni steni. Najprej sva prečila Toplar, ki je, okrašen s sneženimi podobami, zelo spominjal na živali vseh vrst. Bilo je nekako tako, da karkoli sva hotela, sva tudi zagledala. Pa naj bo psa, mačko, pujsa, nosoroga, medveda ...
Že kmalu za Toplarjem sva videla, da gazi do Kladiva ne bo. Tja se pač ni nihče potrudil, vsaj ne v zadnjem obdobju. K sreči pa sneg še ni bil preveč južen, tako da naju je kar dobro držal na površju. Prečila sva Kofce goro in nadaljevala proti Malemu Kladivu, kjer nama je na kratkem odseku greben pošteno pokazal zobe. Navzdol po južnem pobočju se nama ni ljubilo in sva po izpostavljeni grebenski rezi odšla naprej. Na gorenjski strani se je iz nič pojavil spoštljiv prepad, da o strmi steni z veliko opastjo, ki pada na Koroško, niti ne govorim. Poleti je tod seveda sprehod, sedaj pa je bila potrebna velika previdnost, da sva srečno prišla čez.
V nadaljevanju je bilo takoj precej lažje in kmalu sva po strmem pobočju dosegla Malo Kladivo. Tik pod vrhom sva srečala belko, a sem bil s svojim fotoaparatom tako počasen, da se je naveličala čakati in je odletela. Pa drugič.
Z Malega Kladiva sva proti velikemu bratu zastavila po grebenu, ko pa je začel kazati mišice, nama ni ostalo nič drugega, kot da sva prečila pod njim čez nekaj plitvih grap in pred gladko steno vstopila v tisto, ki sva jo poznala že od poletja. Vedela sva, da pripelje točno na vrh Kladiva (2094 m). Strmina v grapi ni velika, tako da vzpenjanje ni bilo posebno težko.
Na vrhu sem seveda moral splezati na betonski kamen in z njega skočiti v mehak sneg. Poizkusil sem dvakrat, a sem, žal, tudi dvakrat podrsal. Ocene za slog so bile zato bolj slabe, a ker sem nastopil brez konkurence, sem seveda – zmagal!
Če bi se morala odločiti, kateri vrh v Karavankah omogoča najlepši pogled na Celovec, bi brez dvoma zmagalo Kladivo. Res pa je, da se s tega »orodja« vidi še marsikaj. Če drugega ne, sva lahko v Selah preštela vse hiše.
O sestopu ne bi izgubljal besed. Morda samo to, da so šle moje gamaše v »franže«. Besed, ki so ob tem pripetljaju priletele iz ust, pa rajši ne bi navajal ...
Snega je bilo na Planini Šija kar precej, a sem lahko kljub temu, da sem imel uničene gamaše, »krevsal« še kar spodobno, saj se je število stopal, ki so pred nama tacale po snegu, zadovoljivo povečalo. Planina Ilovica nama je ponujala zastonj kopel, saj sva ob izviru našla čisto pravo "bano" (kopalna kad, za tiste, ki ne razumete najinih domačih besed), a je sonce že padlo za obzorje in tudi moja glava se je že malo ohladila, tako da ledena kopel ni bila potrebna.
Na Kofcah sva se spet zleknila na klopi in opazovala najine današnje vrhove v zadnjih sončnih žarkih. V gozdu sva srečala še zelo glasno žolno, ki je neutrudno dolbla luknjo v drevo.
Spodaj v zaselku Pod Košuto stoji nekaj prav zanimivih lesenih kolib. Le kdo živi v njih? Morda celo tisti hudobec, ki sta ga Marija in Sveta Popotnica pregnali iz teh krajev okoli leta 1860? Tako piše na razpelu malo nižje.
Očitno pa hudobec ni odšel prav daleč ...