ŠPORT - Andrej Trošt: V Kugyjevem času prvenstvenega osvajanja gorá Julijskih Alp je bila današnja Škrlatica gora dveh imen. Trentarji so ji pravili Suhi plaz, za Kranjskogorce je bila Škrlatica. Ime Suhi plaz je dobila po značilnem melišču pod Spodnjim Rokavom,

Škrlatica se imenuje zaradi škrlatno obarvane severozahodne stene ob sončnem zahodu.

Kugy je takrat napisal:
»Suhi plaz leži daleč stran od Trente. Troje velikih obzidij je treba prekoračiti, preden mu prideš do vznožja. Prvo loči jarek Belega potoka od ravnice Splevtskih jezer, drugo zapira to visoko ravan proti severu od križa do Stenarja, tretje pa je z gamsi bogata Rogljica. Iz doline Vrat se Suhi plaz kaže kot širok, kljubovalen skalni stolp. Proti Kranjski Gori pa gleda v podobi visoko štrleče, s stolpi naježene stene in se imenuje Škrlatica, »škrlatno rdeča«. Čez njene stene in vršne roglje teko široki škrlatno rdeči pasovi, tako da je videti, kot da bi plapolali kvišku ognjeni zublji. Njena najlepša stan gleda na sever, proti Koroški. Od tod se v jasnih dneh prikazuje nad silnim stebrovjem martuljških gora kot v zraku plavajoč, v barvah žareč, od snega bleščeč, na stebrih in stolpih počivajoč grad bogov. Le malokateri jo pozna, a vsi strme k njej prevzeti od njene veličine, se začudeno sprašujejo po njenem imenu, a redkokdaj dobe pravi odgovor.«

PRVENSTVENO OSVAJANJE ŠKRLATICE
izpod peresa Juliusa Kugyja

Prvi ljudje, ki so v stenah Škrlatice lovili gamse in previdno stopicali po skalnih policah, so bili divji lovci. Še posebej izurjeni in spretni so bili Trentarji. Ko se je Kugy odločil za prvi vzpon na Suhi plaz, ni iskal divjega lovca v Mojstrani ali v Kranjski Gori, kajti tamkajšnji poznavalci gora so trdno verjeli v nezavzetnost gore. Med lovci iz Savske doline je živelo prepričanje, da je Škrlatica nedostopno pribežališče gamsov in da se nihče ne sme dotakniti njenih razbrazdanih ostenij. Zaradi tega je Kugy izbral divjega lovca, ki bi ga peljal na vrh Suhega plaza na trentarski strani. V Trenti so bile lovne razmere povsem neurejene. Predrzna podjetnost in edinstvene plezalne sposobnosti v skali so vodile Trentarje daleč v gamsove bogate predele Julijcev. Med njimi so bili možje, ki so po cele tedne na skrivaj zalezovali divjad po tujih loviščih in trgovali s plenom. Bili so drzni in bistre pameti ter so pomenili za lovske čuvaje hudo skrb in nadlogo. Prav med temi lovci je Kugy poizvedoval za junakom, ki bi ga peljal na Suhi plaz. Kugy je imel veliko željo osvojiti to goro, čeprav se mu je vrh po večkratnih poskusih od leta 1878 do 1880 izmikal. Vedno je pristopal s trentarske strani.

Njegov prvi spremljevalec je bil Anton Tožbar, najslavnejši lovec na gamse v Trenti, ki so ga domačini klicali Špik. O njem so govorili, da se zna kot nihče drug priplaziti brez kritja prek prodišč prav v sredo gamsjega tropa in si tako nezmotljivo vzame svoj plen. S Tožbarjem je Kugy nekajkrat poskušal premagati ozke gamsje stezice in priti na vrh, vendar jima ni uspelo. Nekoč, ko sta bila nekaj metrov pod vrhom, sta se morala zaradi zasneženega kamina, strmejšega kot cerkvena streha, obrniti nazaj proti Trenti. Naslednje leto (1880) je Tožbar prosil Kugya, če ga lahko odveže nadaljnjih poskusov na Suhi plaz, saj se je lovec počutil starega in trudnega. Toda Kugy ni odnehal. Hitro je izvedel za divjega lovca Matija Kravanja, ki se je vrnil s prestajanja devetletne zaporne kazni zaradi ponarejanja denarja. Kugy je slišal zanj, da je že pred leti tam gori lovil gamse in pozna vsako stezo bolj kot marsikdo. Vendar je Kravanja zaporna kazen precej izmučila; po nekem času je le prišel k sebi in se pripravil na vzpon. Tik preden sta Kugy in Matija odrinila, je k njima pritekel bosonogi mlad fant in vztrajno trdil, da gre zraven. Predstavil se je, da je Andrej Komac, in pohvalil, da nihče v Trenti ne pleza tako dobro kot on, in povedal, da gre zraven brez plačila. Kugyju je rekel: »Gospod, vzemite me s seboj, videli boste, potem me boste vselej jemali s seboj!« In resnično je od takrat naprej, več kot dvajset let, Andrej vodil Kugyja po skrivnostnih poteh Julijskih Alp.

Tako so vsi trije začeli premagovati prve strmine. Matija je že kmalu sopihajoč počival in videlo se mu je, da ni dovolj pripravljen. Vodstvo je prevzel mladi Andrej in pred velikim kaminom, kjer je moral Kugy že obrniti, preudarno krenil levo. Ta odločitev je bila odločilna, saj so preko preplezljivega kamina in previsnih sten prišli prav na vrh še neosvojenega Suhega plaza. Kugy je zapisal, da je bilo plezanje med najtežjimi, kar jih pomni v Julijskih Alpah. Andrej pa je plezal bosonog, brez primere mojstrsko ter z občudovanja vredno lahkoto in hitrostjo. Česa takega Kugy še ni videl, zato je toliko bolj spoštoval in občudoval Andreja, ki je postal njegov vodnik. Osvojeni vrh so slavili z velikim navdušenjem. Po nekaj dneh, ko je Kugy prišel v Kranjsko Goro, je slišal, da so ob istem času kot on iz Trente poskušali opraviti prvenstveni vzpon tudi iz Kranjske Gore. To je poskušal Hermann Findenegg, prvopristopnik na Poliški Špik, ki je s starim kranjskogorskim lovcem Pečarjem, Bobkom po domače, oblegal goro s severne strani. Vendar sta se mu dva poskusa ponesrečila. Takrat je Kugy poleg izpolnjene notranje želje po osvojitvi Suhega plazu začutil, da je naredil pravi alpski dosežek. Osvojil je Škrlatico, to mogočno in skrivnostno goro, ki so se je Kranjskogorci tako bali. Zadal si je še en cilj – pokazati Kranjskogorcem pot še s severne strani. Po nekaj letih je z Andrejem in mladim Trentarjem Kverhom uspešno osvojil Suhi plaz s severne strani. Zadnji vzpon je naredil z mojstranske strani z vodnikom Ojcingerjem iz Ovčje vasi. Skupno je stal na Suhem plazu kar 15-krat. Vsak pristop mu je pomenil zgodbo zase in z velikim spoštovanjem je osvajal tudi druge vrhove, ki so poglabljali njegovo predanost Julijskim Alpam.

ŠKRLATICA DANES

Škrlatica je najvišji vrh velikega gorskega masiva med Vrati in Veliko Pišnico ter z 2738 metri drugi najvišji vrh Vzhodnih Julijcev. To je velika gora, ki jo od vseh strani obdajajo strme stene in spominja na mogočno trdnjavo s številnimi stolpi. S severovzhodnim grebenom je povezana z osrednjo Martuljkovo skupino, jugozahodni pa poteka proti Kriški steni. Kot je že Kugy opisoval zahtevno plezanje na Škrlatico, lahko rečemo, da bi vzpon nanjo, preden je bila narejena zavarovana plezalna pot, spadal med najtežje dostope v naših gorah. Najlažji pristop preko južne stene, ki so ga našli prvopristopniki, poteka precej bolj levo kot današnja zavarovana pot. Skozi zgodovino je Škrlatica ohranila sloves težke gore in naporne ture, kajti na poti ni planinskih postojank, ki bi nam olajšale pot. Je le bivak IV Na Rušju. Omenjeni bivak je največji v naših gorah, nahaja se Na Rušju med Dolkovo Špico in Stenarjem. Bivak ni izključno plezalsko izhodišče, saj poteka mimo njega markirana pot na Škrlatico. Obiskan je tudi v času turnih smuk, precej pogosteje pa v poletnem času.

POTI NA ŠKRLATICO

Na Škrlatico se lahko povzpnemo po treh zahtevnih markiranih poteh. Prva poteka iz doline Vrat mimo bivaka IV Na Rušju. Od bivaka naprej pot preči krajšo planoto, se povzpne desno na travnat hrbet na jugovzhodnem pobočju Dolkove Špice, potem pa zavije v gruščnato kotanjo. Na tem območju je še v pomladanskih in začetnih poletnih mesecih pogostokrat sneg. Pot se nadaljuje mimo velike votline, se vzpenja preko strmine do izteka krnice Zadnji Dolek, ki jo obdajajo stene Škrlatice, Rokavov in Dolkove Špice. Sledi prehod po velikem melišču do vznožja južne stene Škrlatice, kjer se začne zavarovana pot. Po klinih in jeklenicah se vzpenjamo desno navzgor proti jugovzhodnemu grebenu. Pri plezanju prečimo znamenito trebušasto ploščo, ki je zglajena od vode in opremljena s klini. Zgornji del stene je nekoliko položnejši in bolj razčlenjen. Ko dosežemo greben, sledi prečenje proti vrhu, kjer stoji velik križ. Pri sestopu je potrebna velika zbranost predvsem v zgornjem delu, dokler ne izstopimo iz stene. Pot nadaljujemo proti bivaku, od koder sledi še sestop v dolino.

Druga pot na Škrlatico se začne prav tako v Vratih in poteka čez Sovatno na Pogačnikov dom na Kriških podih. Pod domom se odcepi levo na Razor ali desno proti Škrlatici. Zavijemo desno in se povzpnemo preko škrapljastih podov in drugih visokogorskih kraških oblik do grebena v škrbino zahodno od Križa. Tam sledi prehod čez skalne police na položni hrbet Križa, kjer se pot prevesi proti severu. Sledi manjši spust do bližnjega razpotja, kjer se nam z leve pridruži pot iz Krnice čez Kriško steno. Pot nadaljujemo v smeri Dovškega Gamsovca, kjer nas čaka vzpon po nadležnem melišču, ki prekriva jugovzhodno stran Dolkove Špice. Po napornem melišču dosežemo Rdečo škrbino, ki je zarezana med Dolkovo Špico in Rogljico. Potem se spustimo po krušljivem, rdečo obarvanem žlebu na melišče, ki nas pripelje v krnico Zadnji Dolek. Tam se priključimo poti iz Vrat, ki se vzpenja po južni steni Škrlatice na vršni greben in na vrh.

Tretja pot na Škrlatico, najdaljša in najzahtevnejša, poteka iz doline Krnice. V dolino Krnice vstopimo na začetku vršiške ceste ali pred tretjim oštevilčenim ovinkom. Ko dosežemo kočo v Krnici, sledi vzpon do vznožja Kriške stene. Čez steno se vzpnemo v mnogih zavojih in sledimo naravnim razčlembam. Vseskozi sta potrebni velika zbranost in previdnost. Po dobri uri plezanja čez Kriško steno stopimo na greben, kjer se pridružimo poti, ki pripelje iz Pogačnikovega doma. Nadaljnji vzpon poteka po zgoraj opisani poti.

KRUŠLJIVA, A VSEENO PRIVLAČNA STENA
V severozahodni steni Škrlatice, ki velja za precej krušljivi svet, poteka več plezalnih smeri. Pavla Jesih je konec 20. let prejšnjega stoletja v steni Škrlatice preplezala dve prvenstveni smeri: Levi steber in Skalaški steber. Slednja smer, ki poteka po desnem stebru, je prav gotovo najbolj priljubljena smer v tej steni in ponuja za tamkajšnje razmere najlepše plezanje. Težavnost 500-metrske smeri je ocenjena z oceno V-/IV.

Julius Kugy (1858–1944)
Julius Kugy je bil otrok slovenskih staršev: oče je bil Korošec s priimkom Kogej, mati je izvirala iz družine pesnika Jovana Vesela Koseskega. Od očeta je prevzel upravljanje tržaškega podjetja ''Pfeifer-Kugy'' za uvoz olja, kave in eksotičnega sadja. Bil je ljubitelj glasbe, ustanovil je društvo filharmonikov, govoril je tri jezike (slovensko, nemško in italijansko), prostovoljno je pristopil v avstro-ogrsko vojsko. Bil je slovenski pravnik, pisatelj, humanist, častnik in alpinist. Svojo ljubezen do Julijskih Alp je izražal s pisanjem in spoštovanjem teh gora. Bil je tudi zagrizen botanik, svoje življenje je posvetil iskanju cvetlice Scabiose trente. Kugy je slišal za omenjeno rožo, ki naj bi jo mojster Hacquet našel v trentarskih gorah pred več kot sto leti. Ali je našel to skrivnostno rožo, je še vedno nerazjasnjena uganka.