Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Slaba vremenska napoved je bila kot nalašč za obiske. Na primer obisk koče v gorah. Bili smo trije – dva Madžara, ki slabe vremenske napovedi nista poznala in jaz, ki sem šel sem prav zaradi nje.
Obisk
Ob napovedanem dežju
Nič ne gre brez vaje. Potreboval sem jo celo za navadno hojo po dežju. In se obenem spomnil, da je vreme lahko lepo tudi v mokrem, z oblaki, s pišem svežega vetra, z zvokom oddaljenega grmenja, celo v neznatnem vrtincu snežink. Edino barv takrat ni v izobilju.
Mala nevihta. Vstanem med grmenjem. Verjetno je zaropotalo na Barju. Naj grem nazaj, spat? Ni govora! Četrtkov izlet sem vendar prestavil na današnji dan. Med jutranjo telovadbo visoko
zavriska vrenje vode v čajniku. Nebo pokaže košček očesu prijetne modrine. Dovolj velik, da odpišem Viševnik, ki je primeren vedno in ob vsakem vremenu. Vesele volje vozim iz ene
gorenjske plohe v drugo. Vse je tako, kot mora biti! V koncu doline je pred zadnjim klancem ustavljen avto. Stoji kot napotek, naj krplje pustim v prtljažniku. Skozi šipo opazujem ostenja, ogrnjena s sivo, prosojno zaveso drobnega dežja. Čas je, da stopim v mokroto.
Cestni marš. Levo ledeno kolovoznico je voda preglodala v globok jarek. Po tleh ležijo plastični koščki. Še nedolgo tega so bili sestavni deli avtomobilov. Dobro, da grem tu peš, vožnja po tem klancu bi me lahko prišla zelo drago! Med korakanjem po kolovozu poslušam vesele ptičje melodije. V drobnem in dolgotrajnem dežju delujejo poživljajoče in obenem pomirjajoče. Po cesti ne morem več, v gozdni kotanji je krepko preplavljena z vodo. S prvim korakom v cel sneg se dobra volja razpolovi. V avtu sem pozabil gamaše! Pol ure hoje je šlo v nič, postalo izgubljenih! Ne smem se jeziti sam nase. Pri avtu dobim priložnost, da se premislim in se odpeljem drugam. Pa se ne! Pretekla dva dni sem po malem vadil prav hojo po dežju.
Praproški grič. V četrtek popoldan sem mencal z odhodom. Ni me mikalo iti v visokogorje, nisem želel v slabem vremenu riniti na popoldansko večerni izlet, začinjenem z meglo in plohami. V hrib sem šel zadnji hip, stežka, bolj zaradi počutja kot po občutku. Noge so avtonomno premikale navkreber brezvoljno telo. Peljale so me po robu opuščenega vaškega kamnoloma. Tuš iz oblaka je začel počasi spirati negativno energijo, ki se je nabrala v zadnjih dneh. V nosu je oživel vonj po mokrem gozdu in kristalne kaplje so umile oči. Poživljajoča kri je iz glave splakovala odpadne snovi, nastale med miselnim delom. Nekaj močeradov se je nastavljalo prijetnemu dežku po strmejši poti na Lovrenc. Iz
moče-nerada sem naenkrat postal
moče rad.
Velika trava. Tudi v petek vreme ni bilo vedrejše. Ista pesem, druga melodija. Spet nisem šel v gore, v rezervi mi je ostala slučajno prosta sobota. Počakal sem, da je deževni oblak počasi preplul hrib, potem pa sem se za vasjo zarinil v močno zagruščen graben. Mokrota je še okrepila prebujajoče se barve rastlinja. Pod vrhom Velike trave sem našel majceno lino. Res je bilo resje že v cvetju. Na Praproškem griču so stari štori stali kot bi oživeli. S starostjo so se zdeli še lepši. Bolj iz navade kot potrebe sem stopil še naprej, na Lovrenc. Na zidku pri cerkvici se mi je posvetilo – v gore sem bil pripravljen iti tudi v dežju.
Glavni je namen, za vse drugo poskrbijo okoliščine same!
Menjava. Zadovoljen sem, na
pravi turi, namenjen v visokogorje! Višje se debelina oblaka tanjša in dež postaja šibkejši. Stopinje pod stenami Draških vrhov postanejo izrazitejše. Oddahnem si pod napuščem stanu in se izdatno namočim tudi od znotraj. Madžara dohitim na pobočjih pod Arhovo glavo. Spodaj sta zlahka sledila umazani barvi snežene sledi, tu pa smo prestopili mejo sneženja. »Govorite nemško? Kaj pa angleško? Kam greste? Poznate pot? Koliko je še do tam? Je koča odprta? Prijatelj je že utrujen.« Odgovoriti znam na vsa vprašanja. Tudi tistega svojega:
bo šlo?
Kot tavanje v megli. Skozi oblak seva in kljub redki megli bi potreboval sončna očala. Kaj, ko sem navajen jemati s seboj le baterijsko svetilko, tako redko hodim v gore dopoldan. Na planoti je povsod in vse belo, pod nogami in nad glavo. Vem, da sem nekje v Ul'cah. A kje? Občutek želi navkreber in prisluhnem mu.
Prosim, naj se samo za hip oblaki razgrnejo, da se pravilno usmerim! Koprena nad glavo skopni, skoznjo kot sončni pozdrav zasije mala pošiljka čiste svetlobe. Ob modrih odtenkih občutki kar zaigrajo. Vidim, da sem se usmeril rahlo preveč v levo. Do višine skalovja Kalvarije se luknja v nebu ponovno zapre.
Previdnost. Svežega snega je v pobočju vse več, udira se globlje. Z zanosom lažje stopam na sveže kot spodaj po sledi. Skalni hrbet na desni se mi zdi varnejši. Kako visoko naj grem? Tipaje zakoračim prečno v levo. Rad bi prišel v plitvo kotanjo pod
Vrhom Snežne konte. Sneg mi pove, da ne grem prav. Tudi predira se veliko pregloboko. V megli se izgubi občutek naklona. Malo popravim višino in - zadel sem! Zadnjo strmino se ne obotavljam; za goro je na kratko zagrmelo. Bliskov ni bilo videti, lahko da je bil ponovno le mali pozdrav. Pod robom, od koder se vidita vrhova vetrnic, sem zadovoljen - uspelo mi je! Naj ju za šalo pokličem, kako se imata in ju potem čez nekaj minut presenetim v koči?
Obisk. Grem še zvonit, preden stopim v vežo. »Prvi si, ki je po tednu dni prišel gor,« pove Rado. Janko z njim čaka na boljše vreme, da ju zamenjajo. V času, ko me napojita in nahranita, prideta tudi Madžara. Zahvalita se mi, gor ne bi prišla brez moje sledi. Verjetno tudi jaz ne brez njunih stopinj spodaj v Krmi. Pa sem le nekam pririnil na obisk! V petek sem
vrgel e-trnek (elektronsko pošto z vprašajem), da bi ujel obisk v štajerskih gozdovih. Prav zaradi napovedanega dežja iz tistega ni bilo nič. Namen sem imel jasen – prej ko ne nekam
navzgor. Do odprte koče, kjer se lahko preoblečem in popijem topel čaj. Zato pa se je vse skupaj obrnilo, kot se je - močnejši namen zmaga! Tokrat bi mi bila kakšna Kriška gora za na soboto premalo.
Gozdna pesem. Nenapovedan obisk je bil kratek. Sestopati začnemo hkrati vsi trije. Madžara se v megli veliko bolje počutita v družbi. Vrhnji deli oblakov so suhi. Stopinje niso trdne, strmina ni videti zanesljiva. Določim jima razmak na vidno razdaljo. V Ulicah se za hip odpre, toliko, da se lahko ozremo na prehojeno pot. Pastirski stan je meja, kjer se deževne kaplje začnejo gostiti močneje. Na prelomu, kjer se vidi v dno doline, pridemo pod oblačni pokrov. Spodaj dežuje enakomerno in poživljajoče. Ptiči vseh vrst imajo na vejah dreves svoje solistične točke. Ob poslušanju njihovih različnih pomladnih napevov jih poskušam posnemati. Zadnji del poti do avta postane tako lažji in zabavnejši.
Iztok Snoj