Planinski glas: 29. maja 1944 je na pobočje Male planine strmoglavila leteča trdnjava B 17 (fotografije in pismo). Edi Šelhaus in Janez Žerovc, Zbogom - Liberty Bell, odlomek iz knjige o tem dogodku. - Današnji pogledi ...

Posadka je štela deset mož. Dva sta umrla in so ju pokopali na planini, dva so ujeli Nemci, šest pa so jih rešili domačini in partizani. Dva so potem zdravili v partizanski bolnici v Beli, vendar je eden 20. junija 1944 umrl.

Janko Urbanc

Edi Šelhaus, Janez Žerovc
ZBOGOM, LIBERTY BELL

  V seznamu rešenih zavezniških letalcev v minuli vojni pri nas sta pod številko 79 in 80 napisani dve imeni: Wiliam M. Lesser iz Sacramenta v Californiji, rojen 7. avgusta 1923 in pa Charles L. Wensley iz Austina v Texasu, ZDA, rojen 25. maja 1916. Tuje še nekaj skopih podatkov, da je dne 29. maja 1944. leta na pobočju Velike planine strmoglavila leteča trdnjava B 17, da sta se ob tej priliki rešila omenjena dva letalca, bila po kurirskih poteh poslana v Belo krajino, odkoder sta poletela 19. julija 1944 v Italijo.
  Za ta podatek sem vedel že pred leti, ko sem pripravljal gradivo za »Stotinko sreče«, vendar mi ni uspelo najti nikogar, ki bi mi lahko dal malo več podatkov o tem primeru.
  Ko sem neke nedelje (1986) poslušal radijsko oddajo »Še pomnite tovariši«, sem postal pozoren ob pogovoru radijskega reporterja Staneta Škrabarja s partizanskim zdravnikom dr. Vinkom Domitrovičem. Slednji je pri tem omenil, daje med vojno zdravil tudi nekega ranjenega ameriškega letalca. Morda pa je to sled za dogodki izpred 42 let, sem pomislil. Dr. Vinko Domitrovič je upokojen, živi pod Šmarno goro. Ker je pot na ta vrh moja skoraj vsakodnevna pot, mi ni bilo težko priti k njemu na pomenek. Takole pravi:
  »V času dogodka sem bil pomočnik sanitetnega referenta Šlandrove brigade. Bili smo nekje za Černivcem v smeri Gornjega grada. Sredi noči je prišel v štab brigade nekdo iz kamniškega terena in zahteval nujno zdravniško pomoč, zdravnika. Poklicali so me v štab, mislim, da me niti niso obvestili, za kaj gre. Vzel sem s seboj najnujnejše, s kurirjem sva izginila v noč - v neznano. (Pripominjam, da takrat še nisem bil zdravnik, kar pa ni bilo pomembno, ko je šlo za nujen primer.)
  Hodila sva vso noč po Kamniški Bistrici, mimo hotela in od tod naprej v smeri Jezerskega. Ustavila sva se pod visokimi smrekami. Pod njimi je bilo razpeto šotorsko krilo, pod njim pa trije Američani. To so bili letalci, ki so se pred dnevi spustili s padali, potem ko je njihovo letalo treščilo na zemljo. Najtežji ranjenec je bil glavni pilot, klicali so ga Captain. Ugotovil sem zlom hrbtenice, prelom leve in desne golenice, sicer pa je bil pri zavesti. Drugi je bil sicer cel, vendar toliko izčrpan, da ni mogel stati na nogah. Tretji pa je bil še kolikor toliko pri moči. Pri njih so bili naši fantje partizani,terenci, ki so jim do tega trenutka nudili vse, kar je bilo v njihovih močeh. Med njimi je bil tudi partizan, ki je pred vojno živel nekaj časa v ZDA. Klicali so ga Čikago in on nam je za silo prevajal. Takoj sem poskrbel za najnujnejše, medtem pa je prišel zdravnik dr. Zajc - Miha iz Mengša. Jaz bi se moral vrniti v Šlandrovo brigado, pa je naslednji dan dr. Miha padel, torej sem ostal pri ranjencih. Iz Kamnika smo prejeli najnujnejša zdravila, obema letalcema je bilo potrebno dajati sladkor v žilo, in pa kateter za pilota. Vse to nam je preskrbel magister Karba iz Kamnika. Premestili smo ju v novo bolnišnico v Kamniški Beli, skupaj z našimi ranjenci.
  Stanje ranjencev se je le počasi zboljšalo, pilotu z zlomom hrbtenice pa ni bilo pomoči. Po desetih dneh, kolikor sem ostal v bolnišnici, sta oba letalca že popolnoma okrevala, tako da sta prostovoljno pomagala v bolnišnici, pripravljala sta tudi drva.
  Vsak večer ju je njihov poveljnik, glavni pilot, poklical k sebi, da bi jima bral iz biblije. Zelo me je presunilo, ko sem prisostvoval slovesu ozdravljenih letalcev od svojega poveljnika. Krenila sta na dolgo in nevarno pot v Belo krajino. Njun poveljnik pa ni preživel. Pokopan je bil ob bolnišnici.«
  Dr. Domitrovič se je večkrat spominjal tega dogodka. V olajšanje mu je bilo, ko sem mu pokazal seznam rešenih letalcev, na katerem sta tudi oba njegova pacienta, ki sta se srečno vrnila v Ameriko k svojim. Kustos muzeja v Kamniku tov. Zora Torkar je v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani poiskala naslednji dokument, v katerem štab 4. operativne cone poroča sanitetnemu oddelku glavnega štaba NOV:
  »Prosimo, da se obvesti šef sekcije angloameriške misije kapetan Saggers o naslednjem:
  Na dan 20. julija t.l. (1944) je umrl v eni od postojank OK Kamnik zavezniški letalec. Podatki, ki smo jih dobili od OK KPS:
Osebni podatki: Oto H. Hinds rojen 14. X. 1917 poročnik 0 -150392, naslov: 9th street Boudler, Colorado, pilot
  Vzrok smrti - posledica sledečih poškodb: zlom hrbtenice, Fractura vertebrae, prelom desne stegnenice - fractura complicata . femoris dex, prelom leve golenice fractura fibulae sin. ter celotna oslabljenost in preležanina, Astenia gravis et decubitus(?).
  Z ozirom na močno konstitucijo umrlega ter skrbno zdravljenje in nego je nastopila smrt šele po preteku skoraj 4 mesecev (tu je pomota - umrl je po dveh mesecih, opomba avtorja) navzlic vsem pri zadevanjem in popolni terapiji, katere je bil deležen v naši postojanki.
  Imenovani je pokopan v neposredni bližini objekta pod ,Kozjim hrbtom'.
  Obred pokopa se je vršil na naslednji način: v prisotnosti v postojanki bivajočega ameriškega letalca, osebja postojanke ter upravnika iste je bil na dan 21 julija 1944 ob 17 uri umrli pokopan. Obred pogreba se je izvršil brez duhovnika v našem jeziku. Grob je okrašen z našim planinskim cvetjem in zelenjem, a na grob postavljen leseni križ. Ob križu je pokopana tudi steklenica s podatki umrlega.
  Z drugimi podatki ne razpolagamo.
Smrt fašizmu! Svobodo narodu!
Načelnik štaba, major (podpis nečitljiv)
Šef sanitetnega odseka, kapetan:
Dr. Peter Držaj
Štab 3. operativne zone, sanitetni odsek, položaj, 3. sept. 1944

  V času dogodka, 29. 5, 1944 je bil na kamniškem okrožju Janko Urbanc - Olga. Bil je član okrožnega odbora in urejal odnose med terenom. in vojsko. Omenjenega dne se je zadrževal v Trojici v Moravški dolini. Sledil je dogajanju v zraku in videl letečo trdnjavo, ko se je zrušila na zemljo. Zajahal je konja in po najkrajši poti oddirjal proti prizorišču.

Sam je dogodek takole opisal:
  »Vem, da so bili binkoštni prazniki, ali je bila nedelja ali ponedeljek, se ne spominjam, (29. maj 1944 - binkoštni ponedeljek, opomba avtorja.) Leteča trdnjava z oslabljenim motorjem je letela iz smeri Limbarska gora proti Veliki oziroma Mali planini. Očitno je bilo, da je z letalom hudo narobe. Naša slutnja se je uresničila že čez nekaj sekund, ko je letalo treščilo na planino.
  Ožje vodstvo okrožja me je zadolžilo, naj takoj ukrepam, predvsem poskrbim za reševanje letalcev, da ne bi padli v roke Nemcem, ki so imeli postojanke v Kamniku, Stranjah, pa tudi pri Kavlinu je bilo nekaj nemških policistov. Na poti se mi je pridružil Jože Pirš-Luka,ki je bil vodja partizanske bolnišnice Kolovec. Če bi bili ranjeni potrebni pomoči, bi jih spravili v Lukovo bolnico, s tem namenom je šel z mano Kasneje smo ugotovili, da to ni bilo potrebno, ker je bila bolj pri roki bolnica v Kamniški Beli. Razmeroma hitro smo prišli do razbitin letala. Tu so bili že terenski aktivisti okraja Kamnik. Pogled je bil srhljiv - dva člana posadke mrtva, eden pa težko ranjen, ki so ga takoj prenesli v  bolnišnico. Oba mrtva smo takoj pokopali v neposredni bližini. To smo napravili za takratne razmere kar se da svečano, sam sem tudi imel krajši govor, v katerem sem omenil skupno zavezniško borbo proti nacističnemu okupatorju in se spomnil tudi na pomoč, ki so nam jo zavezniki dajali, pri tem pa tvegali tudi svoja življenja. Ob tej priliki sem napravil tudi nekaj fotografskih posnetkov: Te mi je še med vojno razvil tov. Gostič iz Šmarce.
   Kaj pa je bilo z ostalimi? Eden se je nepoškodovan zavlekel neznano kam. Očitno se je skril v senik, ki jih je na Planini vse polno. Kasneje so ga namreč odkrili pastirji, ki so tam pasli živino. Tudi njega smo spravili v bolnišnico, kjer so mu nudili vso oskrbo in nego. Že med potjo so ga postregli v mežnariji pri Primožu. Ker je kmalu popolnoma okreval in bil sposoben za hojo, je bil po kurirjih poslan proti partizanskemu letališču.
  Uganka pa je ostala, kam je pobegnil še en letalec. O njem smo obvestili vse pastirje na Planini, da bi ga izsledili. Vsekakor smo jim zabičali, da ne sme pasti v roke gestapu ali nemški policiji. Mesec dni po tem dogodku sem se ponovno zadrževal v tem kraju. Ob tej priliki so me aktivisti obvestili, da so pastirji opazili neznanca v tuji uniformi v bližini nekega senika. Odpravili smo se v nakazana smer in res po preiskavi v seniku našli popolnoma onemoglega, izčrpanega človeka. Bil je zelo preplašen, saj ni vedel, s kom ima opraviti. Hitro smo mu dopovedali, da smo Titovi partizani. Neverjetno je, kako je preživel toliko časa brez hrane. Res, da je imel v posebnem všitku na hlačah nekaj tablet za najnujnejše. Pred senikom je z rokami izkopal jamico in pil deževnico. Takrat so ga pastirji tudi opazili. Bil je tako izčrpan, da ne bi več dolgo zdržal.
Med prenosom v bolnišnico smo se zopet ustavili pri Mežnarju Primožu. Ko je videl na mizi hlebec kruha, smo ga komaj zadržali, da ni planil po njem. Tega mu nismo dovolili, ker bi mu napravili slabo uslugo. Prenos izčrpanega letalca je bil naporen. Zahteval je največjo previdnost, saj je šlo za življenje. Nosili smo ga izmenično. Odleglo mi je, ko sem kasneje izvedel, da je po skrbni negi v bolnišnici okreval in odšel na dolgo pot proti Beli krajini.
  Za tri člane posadke tega letala sem zvedel, da so se s padali spustili nekje v Tuhinjski dolini. Menda so jih zajeli Nemci.
  Vse podatke, imena, naslove o ranjenih, padlih in rešenih letalcih sem si zapisal v beležnico. Žal sem vse to izgubil med zadnjo nemško ofenzivo tik pred koncem vojne na Poreznu.«
  Ohranil pa je fotografije, ki so neprecenljive vrednosti, saj so izviren dokument, ki na najbolj prepričljiv način prikazujejo akcijo slovenskih partizanov za skupne zavezniške cilje.

Franc Kregar - Miško iz Kamnika pa se takole spominja:
  »V času tragedije sem bil obveščevalec na področju Brezje, Godič, Mekinje v kamniškem okraju. Omenjenega dne sem bil nad vasjo Brezje, ko sem zagledal bombnike, ki so leteli iz južne smeri proti Moravčam. Pri tem sem takoj opazil, da je eden letel zelo nizko, se dvigal in padal, potem pa sem zagledal kepice, ki so zapuščale letalo, in kmalu ugotovil, da so to padalci. Medtem ko so ti viseli na padalih, se je pričelo iz letala kaditi in že v naslednjem trenutku je padlo na Malo planino ter se raztreščilo.
  Med padalci sem vzel na piko enega, ki mi je bil najbližji, presodil sem, da bo pristal v moji bližini. Vendar ga je veter odnesel nad menoj in pristal je v Pasjih pečinah. Tega moram dobiti, sem si mislil in se spustil v dolino naravnost v Črno in nato v drug hrib proti Pasjim pečinam. Tekel sem, kar sem najhitreje mogel. Ko sem prišel do pečine, sem šel po stezi do Kisovca ter zagledal pod stezo na drevesu padalo, človeka pa nikjer. Iskal sem in si mislil, da je verjetno šel proti vrhu Male planine. Šel sem poševno pod steno, ko sem ga naenkrat zagledal, ko se je vzpenjal proti steni. Kako naj ga pokličem, da me bo razumel? Pa sem pričel vpiti, »Tu Titov partizan«, on pa se je potuhnil k tlom in bil čisto pri miru. Čez nekaj trenutkov pa se je le oglasil in zavpil »Amerikaniš«. Pomahal sem mu, naj se mi približa. Tudi sam sem mu šel naproti. Ko sva prišla skupaj, se je prepričal, da sem pravi, partizan, stisnil me je, objel, oba sva bila ganjena in se pozdravljala vsak po svoje. Za naju oba je bilo to veliko olajšanje. Opazil sem, da ima na ramenih nekak kombinezon, ki sem mu ga potem pomagal nositi. Bil je lep mlad fant, visok in temne polti. Dal sem mu znak, naj mi sledi. Tako sva prišla na Malo planino do letala, ki je še vedno gorelo. Pričeli so se zbirati ljudje, prihajali so partizani, nato pa je prišel še neki letalec, in bil sem priča sreči in zadovoljstvu, da sta se našla skupaj.
  Pogovarjati pa se nismo mogli, dokler ni prišel Žagarjev Miha iz Praprotna. Ta je bil v Ameriki in nam tolmačil. Letalcem smo povedali, da so na varnem, da imamo partizansko letališče, odkoder bodo lahko še med vojno odleteli v svojo bazo. Onadva pa sta nam pojasnila, da so leteli iz Malte (?), nad Zagrebom je bilo njihovo letalo zadeto. Morali so misliti na pristanek, izbrali so planoto na Mali planini, vendar letala niso mogli več obvladati, zato so si s skokom iz njega rešili življenje. Letalca sta bila zelo hvaležna. Pojasnila sta, da bosta ko se vrneta v bazo, verjet 10. dobila dopust, potem pa bosta nadaljevala s poleti. Obljubila sta da bosta, če jih bo let pripeljal nad te kraje, zakrožila nad to planino, da bi nam dala znak, da sta se srečno vrnila k svojim. Res se je kasneje zgodilo, da je neko letalo zakrožilo nad goro, kar naj bi bil znak, da se je zanju srečno končalo.
Medtem ko smo se pogovarjali, nam je prišel nekdo povedat, da leži za ograjo med Malo in Veliko planino hudo poškodovan letalec.
  Očitno je bil pilot in je odskočil zadnji. Skočil je prenizko in se njegovo padalo ni povsem odprlo. Padel je na oster kol in si pri tem poškodoval hrbtenico. Odnesli smo ga v dolino proti bolnišnici. Pri prenosu na nosilih sta pomagala tudi Jože Bručan in Polde Starovasnik iz Stahovice pri Kamniku. Najprej smo ga prenesli k državnemu lovcu Francu Uršiču v Bistrico. Ranjeni letalec je neznosno trpel. Eden od letalcev je bil vseskozi pri njem in mu bral iz majhne knjižice (biblija). Ranjeni je nato snel prstane in uro in jih izročil svojemu tovarišu s prošnjo, naj vse to da njegovi ženi, če se srečno vrne domov, kajti zanj tako ni več rešitve. Res je kasneje kljub vsem prizadevanjem in negi umrl. Polde Starovašnik in Lovro Lukan sta nato spremljala zdrava letalca čez Križ, Moravče in Vače, kjer sta jih predala drugim kurirjem, ki so ju varno prepeljali do Bele krajine.«
  Kaj pa se je zgodilo z ostalimi letalci? Eden se je skril in ga je šele mesec dni za tem odkril Slevč Fortuna. Bal se je vseh in vsakogar, nikomur se ni pokazal, živel je popolnoma sam, izoliran od sveta. Tega je Fortuna izročil partizanom.
Eden se je spustil na Vrhpolju na hribček nad Sveticem, po domače Anželmom. To je blizu Kamnika. Nemci so to videli, pridrveli z avtom, pustili avto v dolini in šli v hrib. Toda dobili so samo padalo, padalca pa so jim partizani pred nosom odpeljali. Medtem ko so Nemci iskali Američana, so prišli trije partizani in jim zažgali avto. Ko so Nemci videli, kako gori avto, so pričeli streljati proti Anzelnu in Kobinarju. Domačiji so požgali, domače pa izselili.
  Enega od Američanov sta rešila France in Janez - Kotnikova fanta (po domače Poštna) in ga varno prepeljala k Štempiharju Kotniku, ki ga je izročil partizanom.
Dva sta s padali pristala na Podhruški; eden je pri gozdni jasi obstal na smreki, se odpel in se tam skril, drugi je pristal nedaleč od jase.

  Nemci so bili hitrejši od partizanov in odpeljali so ju v ujetništvo. Do podatkov o usodah teh slednjih letalcev sta se po daljšem, potrpežljivem iskanju dokopali Zora Torkar in Mirina Zupančič, kustosinji muzeja v Kamniku: Povod za to njuno delo je bil nenapovedani obisk člana posadke letala, o katerem je govor, leta 1986. To je George Betuzzi iz Connectita iz ZDA. Njega so ujeli Nemci. Nič ni vedel, kaj se je zgodilo z drugimi člani posadke. Konec vojne je dočakal v nemškem ujetništvu. Ko se je upokojil, je hotel obiskati mesto, kjer se je vse to dogajalo. Medtem ko se je pogovarjal z Mirino, se je spomnil le majhne podrobnosti - potočka in hribčka pri neki hiši - morda mlinu. Mirina je imela sicer nekaj podatkov, vendar premalo, da bi mu lahko pomagala. George Bertuzzi se je vrnil v Ameriko, potem pa poslal Župančičevi pismo z naslednjo vsebino:
» .. Končno sem dobil nekaj informacij, za katere ste me povprašali, morda vam bodo koristile pri vaši raziskavi. Še prej pa se vam moram v svojem in v imenu soproge Noelle zahvaliti za prijazen sprejem v času najinega obiska. Imela sva se lepo in upava, da se bova nekega dne zopet vrnila.
  Nekaj podatkov o letu: Italijo smo zapustili 29. maja 1944 leta zjutraj, naš cilj pa je bilo bombardiranje vojaško pomembnih ciljev v Wollersdorfu v Avstriji. Okrog devetih zjutraj je naše letalo zajel ogenj, morali smo ga zapustiti. Ostale posadke, ki so se vračale v Italijo, so sporočile, da so v zraku opazile osem padal. Vsa posadka pa je štela deset mož. Mislim, da je deveti član posadke skočil s padalom, vendar je kasneje umrl v bolnišnici, deseti pa je ostal v gorečem letalu. Njegovo ime je Sorensen, doma je bil iz Waltama v državi Massachusetts. Menim, daje bilo to edino truplo,ki so ga našli
v razbitinah letala.
  Jaz sem pristal na planini ob reki. Nato sem šel čez to reko k neki kmetiji. Tam sem srečal pilota letala Didemizia, ki je doma iz Beacona v državi New York. Ta se mi je pridružil. Na tej, kmetiji so bila doma tri ali štiri dekleta. Na zemljevidu, ki smo ga imeli s seboj, so nam pokazala kraj našega, srečanja. Ta zemljevid je bil podoben tistemu, ki ga imate v vašem muzeju in ste nam ga pokazali ob našem obisku. Zdi se mi da je pokazala mesto z imenom KIMMITD (očitno je mišljen Kamnik . opomba avtorja).Bi lahko pogledali na vaš letalski zemljevid, če sploh obstaja mesto s takšnim imenom?
  Dekleta so vztrajala da nam dajo nekaj hrane predno bi se skrilli in poskušati najti stik s partizani. Vendar so se Nemci že v nekaj minutah pripeljali ter mene in pilota odpeljali v zapor, ki je bil nedaleč od kraja, kjer so naju ujeli. Peljali so naju v odprtem avtu, ki je imel spredaj pritrjeno strojnico.
  Edino, kar vam lahko še povem, je, da je bil zapor tak, kot da so tu zaprti najtežji kriminalci. Vsaka soba je imela zelo močne betonske zidove in rešetke na oknih. S pilotom sva bila v zaporu edina vojaka. Zaprta sva bila od 29. maja do 4. julija 1944. leta. Spominjam se tudi dvorišča. Tod so ponoči hodila jugoslovanska dekleta in prepevala pesmi. To so delala naskrivaj, ne da bi jih opazila nemška straža.
  Zanimalo bi me predvsem, kje je bil ta zapor, pa tudi o dekletih, kjer sva se zadrževala in so nama pomagala na kmetiji. Prilagam nekaj fotografij. Še enkrat hvala vsem, ki so bili tako prijazni z nama.«

Končno so po 43 letih vsaj delno pojasnjene okoliščine o tragediji posadke ameriškega bombnika, ki se je 29. maja 1944. leta zrušil na obronkih Male in Velike planine.

Delavska enotnost, Ljubljana 1988