Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Stane Pišljar - pozabljeni gorski vojščak

  28.03.2008

 

 


sobota, 29. marec 2008, ob 13:06, Franci Savenc, ogledov: 4525

Gorenjski glas - Janez Kavar: V slovenski smučarski zgodovini je 29. marec 1937 še vedno zapisan kot najbolj tragičen dan. Snežni plaz izpod Nageljnovih čeri na tržiški strani Storžiča je tistega dne vzel življenje devetim tržiškim smučarjem.

V časopisu »Slovenski narod«, z 31. marca 1937, lahko o nesreči in obsežni reševalni akciji, ki je sledila, preberemo: »Včeraj malo pred 14. uro je prispelo v Tržič pod vodstvom kapetana Pišljarja iz Škofje Loke 53 vojakov, ki so nemudoma odšli na pobočje Storžiča, kjer so navzlic utrujenosti takoj pričeli odkopavati ponesrečence«.

Kdo je bil kapetan Pišljar?
Kot odličnega častnika gorskih enot in inštruktorja se Staneta Pišljarja iz obdobja po II. svetovni vojni jedrnato spominja gorenjska partizanska legenda Janez Lušina – Mali: »Vojaki so Pišljarja imeli silno radi, zato se ga je prijel vzdevek – Stric.« A vse sledi za Pišljarjem kot da so se okoli leta 1960 povsem izgubile. Po dolgih mesecih brezuspešnih iskanj sem predlani na ljubljanskih Žalah odkril grob z napisom »Pišljar Stane, 1906–1965«. Odkritje me je privedlo do Pišljarjeve hčerke, gospe Alenke Pečnikar iz Škofje Loke …

Stane Pišljar je bil zelo zanimiva osebnost, kot še v mnogih primerih zamolčane slovenske vojaške zgodovine. Tako v obdobju pred II. svetovno vojno, kot po vojni mu gredo neprecenljive zasluge za razvoj alpinizma in smučanja v obeh nekdanjih Jugoslavijah oziroma v Sloveniji.

Pišljar je bil rojen 7. oktobra 1906 v Trstu. Pred fašizmom se je s starši preselil v predvojno Jugoslavijo in iz 6. razreda gimnazije leta 1923 prestopil v podoficirsko šolo Vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ). Kot uspešen podčastnik je bil leta 1925 sprejet na vojaško akademijo, ki jo je končal 1. aprila 1927 in postal podporočnik. Na prvo častniško dolžnost je bil razporejen v 40. pešpolk v Ljubljano, ki je bil kasneje preformiran v 52. pešpolk. Glede na odlične gorniške in smučarske sposobnosti je bil leta 1929 premeščen v 48. graničarsko četo s poveljstvom v Logatcu za nadzor takratne jugoslovansko-italijanske meje in nato leta 1930 v 46. graničarsko četo v Bohinjsko Bistrico. Kot poročnik je bil decembra 1931 premeščen v 1. planinski polk VKJ s sedežem v Škofji Loki, kjer je služboval do zloma bivše Jugoslavije, 10. aprila 1941, in bil tik pred tem povišan v čin majorja. Iz Škofje Loke je še kot kapetan II. razreda, 30. marca 1937, z vojaki odšel reševat zasute v plazu pod Storžičem. Pišljarjeva vojaška kariera se je nadaljevala v oficirski šoli narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, kjer je deloval kot inštruktor. Po vojni je postal častnik takratne jugoslovanske armade, ki mu je bila zaupana naloga usposabljanja prvih kadrov za nove planinske in izvidniške enote JLA. Pišljar je bil v časih stare Jugoslavije član »Skale« ter prijateljeval, plezal in smučal s Skalaši, kot so bili Joža Čop, Bogdan in Marjan Brecelj, Stanko Hudnik, Boris Ziherl in drugi. Pri začetnih usposabljanjih planinskih enot JLA se je tako Pišljar obrnil na svoje nekdanje skalaške prijatelje in jih angažiral kot inštruktorje. Na enem prvih tečajev na Velikih Blokah, decembra 1945, sta mu kot inštruktorja pomagala Stanko Koblar z Jesenic in Tone Ažman iz Krope. Še isto zimo je major Pišljar s slovenskimi inštruktorji vodil trimesečni smučarsko-alpinistični tečaj v Kranjski Gori. Poleti 1946 je JLA začela formirati planinske bataljone: enega v 4. Armadi v Podbrdu, drugega v 6. Armadi v Konjicu in tretjega v 1. Armadi v Kolašinu. Bataljoni so bili četne sestave s po dvema planinskima četama in četo z izvidniškim, inženirskim in vodom za zvezo. Usposabljanje kadrov za planinske bataljone je bilo zvečine zaupano majorju Pišljarju s slovenskimi inštruktorji. Pišljar je še naprej angažiral nekdanje skalaške prijatelje, Joža Čopa, Staneta Koblarja, Andreja Moreta - Gandija, Dolfeta Kremžarja, Maksa Medjo in druge. Tako je bil v nenehnem stiku z razvojem slovenskega alpinizma in smučanja, posredno pa je k razvoju tudi sam veliko prispeval. Major Pišljar je bil eden mnogih nevidnih mecenov slovenskega alpinizma in smučanja, ki je poskrbel, da je marsikateri del alpinistične ali smučarske opreme iz vojaških skladišč prišel med slovenske alpiniste in smučarje tedanjega časa.

»Vojaki so Pišljarja imeli silno radi, zato se ga je prijel vzdevek – Stric.«


Večino vojaških alpinističnih in smučarskih tečajev je major Pišljar organiziral v osrčju slovenskih Julijcev, zlasti na Kredarici in v Vratih. Tako je bil leta 1948 v Vratih tudi priča prve ponovitve plezanja slovitega »Čopovega stebra« v triglavski Steni. Dr. France Avčin, ki je z Darom Dolarjem izredno težko smer takrat prvi ponovil, je kasneje v Planinskem vestniku zapisal: »Mokri kot miši smo v dežju nadaljevali pot preko Praga v Vrata. Tam se naju je major Pišljar razveselil prav tako kot midva njegovega toplega čaja. Kljub dvema daljnogledoma in dežurni službi pri njih, naju niso mogli opaziti in že je na tihem mislil na rešilno odpravo.«

Junija 1948 je major Pišljar z vojaki razširil cesto v Vrata za prevoz s tovornjaki. Dom v Vratih je tisto obdobje oskrboval Janez Brojan st. z družino. Vojaki z majorjem Pišljarjem so bili najštevilnejši gostje Brojanovih vso sezono. Med junijskim tečajem leta 1948 v Vratih so graničarji pri domnevnem begu na jugoslovansko-romunski meji ubili takratnega načelnika Generalštaba JLA generala Arso Jovanoviča. Nekateri menijo, da je bil uboj delo KOS-a, ker se je Jovanovič opredelil za resolucijo Informbiroja. Po pripovedovanju je nekega junijskega večera major Pišljar nič hudega hoteč pokomentiral smrt generala Jovanoviča, češ kako neroden je moral biti, da so ga ubili lastni graničarji. Zaradi drobne pripombe je moral Pišljar zapustiti JLA in je po obsodbi preživel nekaj mesecev kot kaznjenec na Golem otoku. Kasneje se je Pišljar preživljal kot učitelj predvojaške vzgoje in bil zelo dejaven v telesnokulturnih organizacijah. V tem obdobju je tudi veliko pisal o športni tematiki. Leta 1955 je skupno z dr. Dragom Ulago in Edijem Srpanom izdal knjigo »Orientacijski šport« (1). Knjižica o orientacijskem športu je izvrstno napisana na osnovi mnogih praktičnih izkušenj in je aktualna še danes. V izvod knjige, ki jo je poklonil Janezu Lušini je pripisal: »V spomin na leta 1946–1948, ko smo skupaj orali ledino planinstva in smučarstva v Jugoslovanski armadi – poklanjam tov. Lušini Janezu, Stane Pišljar, 6. 5. 1964«. Leta 1965 je major Stane Pišljar umrl. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Zaradi drobne pripombe je moral Pišljar zapustiti JLA in je po obsodbi preživel nekaj mesecev kot kaznjenec na Golem otoku.

Pišljar je kot vojaški častnik, strokovnjak za gore in smučanje, napisal vrsto strokovnih člankov, referatov in predlogov. V skrbno zbranem arhivu, ki ga hrani njegova hči, gospa Alenka Pečnikar, je najti izvrstne zapise o preživetju v gorah v poletnem in zimskem času, o izkušnjah z opremo in o smučanju. Pišljar je bil vrstnik s kapetanom Karlom Tauberjem, avtorjem prvega smučarskega priročnika starojugoslovanske vojske, napisanega v cirilici »Smučka i smučanje« (2), ki je izšel leta 1933, v ponatisu v latinici pa še leta 1936 (3). Oba priročnika je Tauberju ilustriral zdravnik dr. Mirko Derganc. Da bi bolj prepričal v smučanje nejeverne visoke častnike VKJ, večinoma srbske narodnosti, je Derganc prebrisano narisal vse smučarje s »šajkačo« na glavi. Kapetan Tauber je s Pišljarjem delil podobno nerazumevajočo usodo predpostavljenih v takratni jugoslovanski vojski. Kot izvrsten smučarski strokovnjak je bil kapetan Tauber prestavljen na službovanje v Bjelovar … Iz ohranjenih Pišljarjevih zapisov lahko razberemo, koliko prizadevanj so morali častniki, kot Tauber in Pišljar, vlagati v prepričevanje o pomembnosti gorništva in smučanja za vojaške potrebe. Ironično zanimivo je, da se je skoraj z istimi problemi ukvarjal v starojugoslovanski vojski, nato pa še enkrat z zelo podobnimi v JLA. Medtem ko se je Tauber ukvarjal predvsem s smučarsko tehniko za vojaške potrebe, se je Pišljar zlasti prizadeval za organizacijo in organiziranost gorništva in smučanja v vojski, kot tudi v civilni družbi. Posebej se je Pišljar posvečal liku gornika in smučarja, duševnim karakteristikam alpinistov in smučarjev oziroma vojakov za bojevanje v gorah. Veliko je pisal v takratna strokovna glasila JLA (Narodna Armija, Vojni glasnik) in je bil tudi soavtor navodil za vojaško gorništvo – »Uput za vojno planinarstvo«, k čemur je prispeval ključni poglavji o letni in zimski alpinistiki (II. del) in smučanju (III. del). Ob težavah, ki jih je imel Pišljar s predpostavljenimi glede uveljavljanja in razvoja gorništva in smučanja v vojski, pa je bil vseeno očitno zelo upoštevan kot strokovnjak za opremo. Beremo lahko njegove zanimive ekspertize o alpinistični in reševalni opremi, kakor tudi o programih urjenja za vojaško delovanje v gorah in na snegu.

Major Stanislav Pišljar – »Stric«, častnik slovenskega rodu, neutrudni bojevnik za razvoj gorništva, alpinizma in smučanja, zagotovo zasluži bolj prepoznavno in častno mesto tako v slovenski vojaški zgodovini kot tudi v zgodovini slovenskega alpinizma, gorništva in smučanja.



(1) Orientacijski šport, Stane Pišljar, Edi Serpan, Drago Ulaga, Tiskovni svet »Polet« Ljubljana, 1955
(2) Smučka i smučanje, Karel Tauber, pešadijski kapetan I. klase, Ljubljana, 1933
(3) Smučka i smučanje, Karlo Tauber, kapetan i savezni smučarski nastavnik, Ljubljana, 1936

Fotografije so iz arhiva gospe Alenke Pečnikar (Podlubnik 102, 4220 Škofja Loka)

eXTReMe Tracker