Pavle Šegula: Jože Žvokelj je zlasti med starejšimi alpinisti in gorskimi reševalci zelo znana, priljubljena in spoštovana osebnost.
70 let Jožeta Žvoklja
Jože Žvokelj je zlasti med starejšimi alpinisti in gorskimi reševalci zelo znana, priljubljena in spoštovana osebnost. Podrobneje smo se ga spomnili s prispevkom že ob njegovi šestdesetletnici (PV 1994/5, str. 233), zato to-krat ponavljam samo najvažnejše osebne podatke.
Rojen je bil 25. februarja 1934 primorskim staršem na Planini pri Ajdovščini. Po njihovem umiku iz tedanje fašistične Italije je večino svojega razgibanega življenja preživel v Kranju, kjer ga je med drugim – enajstletnega pobiča – igračkanje z minskim vžigalnikom leta 1945 stalo tri prste in mu uničilo oko.
Bistri, nadarjeni mladenič se je sprva ukvarjal z raznovrstnimi športi, zlasti z lahko atletiko. Izučil se za elektroinštalaterja. Kljub odličnim ocenam, vpisu v »zlato knjigo« in priporočilom ni bilo sredstev za nadaljevanje šolanja v Ljubljani, zato se je zaposlil in že kmalu položil tudi mojstrski izpit. Vzgojil je številne kadre svoje stroke in se razmeroma zgodaj osamosvojil. Ker tiste čase zasebnikom niso cvetele ravno rožice, je sledil notranjemu klicu ter polnih 7 let zelo uspešno opravljal delo vodje žičnic na Krvavcu, kjer je bil za nameček tudi vsak hip »pri roki« kot izvrsten gorski reševalec. Na »šiht« je hodil najraje peš – čez Davovec in Kopo.
Član planinske organizacije je od leta 1948. Pripravnik AO PD Kranj je postal leta 1950. S Petrom Kešetom - Šodrom sta že po letu dni »vajeništva« osvojila potrebne veščine v stenah Julijskih Alp, Kamniško Savinjskih Alp in Karavank. Tako je postal alpinist in bil 10 let tudi načelnik odseka. Ve se, da mu je sreča v skalah in snegu ves ta čas in še kasneje nadvse zvesto stala ob strani. Kot alpinist je poleg domačih gora spoznal Centralne Alpe, Visoke Ture, višja jugoslovanska gorstva in Kavkaz.
Lastna in tuja doživetja so ga ob užitkih in lepotah na nadvse otipljiv način seznanila s tveganji in nevarnostmi v gorskem svetu in ga privedla med pripravnike GRS. Komaj osemnajstletni mladenič je po izpitu že septembra 1952 gorski reševalec. Uril in kalil se je v akcijah in pridno plezal ...
Vključitev GRS v Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR) je prinesla ogromno novih spoznanj, nove postopke in opremo. Vedno ukaželjni Jože je osvajal, poglabljal in utrjeval znanje ter 4. julija 1967 postal tudi inštruktor reševanja v gorah. Seveda se je izkazal tudi na tem področju. Obvladal je pridobljeno znanje, mislil tudi s svojo glavo in bil imeniten učitelj. S tovarišema Stanetom in Tončkom iz PGRS Kranj je šolal kadre v svoji postaji. Uril je reševalce v širšem slovenskem in jugoslovanskem merilu. Veliko je deloval na Jezerskem, zato se ne čudimo, če mu ta postaja v Planinskem zborniku ob 110-letnici SPD in PZS posveča tale stavek: »Za uspehe postaje so poleg načelnikov najzaslužnejši Pavle Kemperle, Andrej Karničar st. in Jože Žvokelj, ki je veliko storil tudi za uspešno delo in razvoj GRS Slovenije«. Aktivno je doživljal rojstvo reševanja s helikopterjem, v akcijah pa v prid ponesrečencem rešil tudi prenekateri kočljiv problem v stenah in plazovih ...
Po smrti načelnika kranjske postaje dr. Gorazda Zavrnika nastale spremembe Jožetu niso bile naklonjene, zato je konec sedemdesetih let sčasoma prenehal organizirano delovati kot inštruktor GRS. Veliko je sodeloval z jezerskimi reševalci, sicer priskoči na pomoč vselej, kadar in kjer je potrebno.
In kaj je povedati o zadnjih desetih letih? Dinamična narava Jožetu ne da miru niti trenutek. Vedno je v akciji, taki ali drugačni, počitka si zlepa ne privošči.
Odkar imamo žepne telefone ne mine teden, da bi se ne javil s kakšnega vrha. Največkrat pokliče s Pristovškega Storžiča, kamor pozimi rine skozi debele in globoke zamete, ki ga včasih celo zavrnejo. Pogosto je sam, marsikje ga srečamo s soprogo Danico, katerim od otrok in, včasih, z raznimi naključnimi sopotniki. Njegovi so vsi vrhovi, ki mu pridejo na misel: Veliki Babi in Golemu vrhu dela družbo Virnikov Grintovec. Na sez-namu opravljenih tur je ledeni novoletni Triglav z Danico. Med njimi so krotki Lubnik, Blegoš in Ratitovec, Sv. Jošt, Javorov vrh, Kriška gora s Tolstim vrhom, Malim Grintovcem, Zaplato in Sv. Jakobom. Pa vrhovi v grebenu Karavank: Dovška baba s Kepo, rob proti Tromeji, pristop na Stol s severa. Poslastici sta prečenje Košute in vzponi na Veliki Klek z različnih strani. Tu so še Raduha, Nanos in, za spremembo celo Gradiška tura. Neredka so kresovanja, ob novem letu rad šari po Storžiču. Za Ojstrico po Kopin-škovi je na vrsti Brana, v spisku naletimo še na prečenje z Mangarta čez Kotovo špico v Tamar. Najde se tudi potep z Vogla prek vrhov čez Šijo, Rodico in Črno prst v Bohinj.
Edina stalnica v tem vrvenju sta neprestanost in nekakšna urejena stihija – misel, odločitev, izvedba! Iskanje zasoljenih okoliščin je skoraj pravilo. Med turami so v zadnjem času dolge, divje in pokončne ferate nad Belopeškimi jezeri – na Mangart in Vevnico, Veliko Ponco. Enoličnemu dviganju nog in šundru na nadelani poti na Triglav se izogne z vzponom čez steno. Krna se loti s severozahoda, rad ima navpičnice na Montažu, Kanin iz Italije. Danes s sopotniki opravi s precej tečno avstrijsko ferato v južni steni Dachsteina, stika po opuščenem solnem rudniku, jutri že spokojno ubira domače steze, kjer mu pri samotnih domačijah včasih kažejo zobe po-padljivi kosmatinci ... No, tega je še mnogo, a vsega se zaradi obilice vrhov, smeri in poti ne da napisati; če seštejemo vsaj poglavitno, so na ogled osupljivi podatki: po dnevniških zapisih sodeč je samo od leta 1994 do danes 1307-krat pristopil na večje vrhove, premagal 914.900 višinskih metrov in v ta namen z avtomobilom prekobalil neznansko veliko kilometrov: 1,7 milijona. Ob slednjem pavlihovsko pripomni, da je premogel kar 22 avtomobilov in preživel 22 karambolov. Naj še kdo reče, da ga sreča nima rada!
Počasne hoje in mečkanja pri delu ne pozna. Giblje se vedno s pospeškom, da sta ga že sama kost in koža. Čeprav trden in žilav, je bil včasih potreben zdravnikove pomoči – maratonskih podvigov zobarja in drugih specialistov. V ozadju očesa, ki ga je prizadela eksplozija, so mu očesni zdravniki predlani »privarili« odstopljeno mrežnico in za poslastico v ozadju našli v fina tkiva ovit kamenček – dokaz nenavadnega sožitja tujka z nadvse občutljivim in nežnim organizmom.
Jože seveda tudi v »dolinskih trenutkih« opravlja najrazličnejša, večinoma težaška dela, ki se jim drugi izogibamo: podira drevesa, stiska mošt, suši krhlje, kuha šnops, vzdržuje svojo in tuje hiše, strelovode ter se ubada še z neštetimi drugimi deli. Še vedno ga spremljajo orglice, iz katerih zna izvabiti nadvse prijetne viže. Da ne zastane, za razgibavanje, zdrav ali bolan skoraj dnevno in v vsakem vremenu skoči na Štefanjo goro, kar pa ne šteje k turam.
Naj mu bo zdravje milo, moči trdne, sreča naklonjena! Naj še naprej pridno zahaja v gore in skupaj z družino užije še mnogo, mnogo zadovoljnih let ...
Pavle Šegula