Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Morala doline pljuska v vrhove

Delo, Književni listi - Marjan Bradeško: FENOMENI - Temna plat vzponov na Everest

Ko se obrneš na vrhu Everesta, si začel novo življenje. Tam se začne uspeh. Odpro se ti vsakovrstni posli, podjetnejši kar sami začno voditi na Everest. Ne govorimo o pravih alpinistih, govorimo o udeležencih »zaslužkarskih« odprav (je to pravi prevod za komercialne?), predvsem z druge strani luže.

In potem se v območju smrti, mimo trupel, ki kot miljni kamni zmrznjena nemo kriče v snežne višave, vzpenjajo novi kandidati za smrt. Je res tako hudo?

Knjiga High Crimes (Zločini na visoki ravni, Hyperion, New York, 2008) s pomenljivim podnaslovom Usoda Everesta v dobi lakomnosti diši po napeti kriminalki. A avtor Michael Kodas v njej z občutkom za človeka razkriva le vodnike, ki z lažnim prikazovanjem svojih »uspehov« preslepijo še tako razgledane visokoizobražene ljudi, da plačajo za vodenje na »Olimp življenja«. Verjetno zato, ker je želja priti na Everest tako velika, da spregledajo vse opozorilne znake. Ne znajo presoditi ne lastnih sposobnosti ne sposobnosti svojih »izkušenih« vodnikov. Nekatere vodi kar geslo: »Vrh ali smrt!« Toliko jim pomeni, . njim ali pa včasih tudi njihovim družinam. Ne vrni se, če nisi stal na vrhu! Nedvomno je svet ponorel, vsaj sodeč po zgodbah s Himalaje. Na Everest ali pa vsaj ob njegovo vznožje hočejo vsi, celo slepi, eno-nožni, brezroki - tudi brezglavi?

Na gori je, gotovo pa ob njenem vznožju, če verjamemo avtorju, vse, kar je tudi v dolini. Droge, prostitucija. Na Everest gredo največji »razvajena«, ljudje, ki niti ne vedo, koliko denarja imajo. A jim vzpon ne pomaga. Avtor je pri svojem obsežnem delu ugotavljal tudi, kaj se je, denimo, zgodilo z nekaterimi najslavnejšimi - ali so umrli na Evere-stu ali pa pozneje od prevelikega odmerka drog, ko so ugotovili, da jim tudi Everest ni prinesel notranjega miru.

Na gori kradejo. Ko se vračaš in z zadnjimi močmi privlečeš do višinskega tabora, ugotoviš, da so ti ukradli vse od spalne vreče do zaloge hrane in goriva. V resnici so ti ukradli življenje. Kar nekaj takih primerov je opisanih v knjigi, k sreči so njihovi udeleženci lahko spregovorili - ker so preživeli.

Slabše opremljene »zaslužkarske« odprave (res težko uporabimo drugačen izraz) se natovorijo na hrbet bolje pripravljenih, samostojni vzponi na vrh niso nič drugega kot vlečenje ob napetih vrveh, ki jih je plačal in napeljal nekdo drug. Na goro udeleženci jemljejo prazen nahrbtnik in se zanašajo na pomoč pri hrani, pijači in kisiku od tistih, ki se zares trudijo - oziroma imajo več denarja. Če jim ne dajo pomoči, si pomagajo s krajo. Mar ni to podoba izrojenega življenja v dolini?

Po drugi strani pa uspešnim vodnikom, ki dobro vodijo, neusmiljena javnost pogosto očita že drobne napake - ker pač v visoka drevesa rado treska. Veliko hujša pokvarjenost samooklicanih »vodnikov« pa ostaja prikrita. Morda je Michael Kodas prav zato napisal to knjigo. V njej razkrinka številne laži in pravi: »Laži niso napake. Laži so namerne prevare.« Avtor govori predvsem o odnosu »vodij« do njihovih strank. Ko nekoga ni z vrha, se vodji dveh »zaslužkarskih« odprav spogledata in eden cinično reče: »Morda ga vidimo naslednje leto.« Zmrznjena trupla sede ob smeri vzpona, nekatera so še privezana na vrv in jih vzpenjajoči preklinjajo, ker se morajo prepenjati, ko lezejo čeznje.

Vodniki trgujejo s »ponarejenim« kisikom (reciklirane stare jeklenke), s ponarejenimi potrdili, na goro vodi tudi tak, ki je umirajočemu ukradel fotografije z vrha... Do kod to lahko še gre? Komu sploh verjeti? Na osnovi katerih dokazov? Kot kaže, bomo kmalu tam, kjer smo že bili - v dobi, ko sploh še ni bilo fotografije in je vse stalo samo na zaupanju!

Vsako neustrezno poročanje z Everesta je lahko razlog za kar fizično obračunavanje vodnikov s predstavniki sredstev obveščanja. Poboj beguncev na sedlu Nagpa La (izvedla ga je kitajska vojska leta 1996, o njem je med prvimi v svet pogumno poslal fotografije tudi naš vrhunski alpinist Pavle Kozjek, op. avtorja) mora ostati skrit, ker bodo vodje »zaslužkarskih« odprav sicer morda izgubili posel. Nekatere tovrstne odprave zbirajo denar za »čiščenje« Everesta, v resnici pa nanj same navlečejo še več odpadkov -vse z bogato dolarsko podporo uglednih pokroviteljev. Podobno je s tistimi, ki odpravo organizirajo v dobrodelne namene - bogati pokrovitelji pa premožnim »plezalcem« (vsaj nekaterim) v resnici plačajo za najboljše puhovke in drugo opremo -, namesto da bi obuli stotine bosih otrok ...

Vodnik Gustavo Lisi, čigar primer služi kot iztočnica knjige, je svojo onemoglo stranko preprosto pustil pod vrhom Everesta - še en »miljni kamen« več. Vse pogosteje se dogaja, da mimo umirajočih hodijo ljudje gor in dol - pomoč je res težavna, saj imajo še sami s seboj preveč dela, a huje je, ker o pomoči niti ne razmišljajo, temveč jih vodi le misel: »Preveč sem plačal, da bi se zdaj odpovedal vrhu.« O omenjenem vodniku, ki je že na začetku alpinistične poti zašel v velike težave v domačem klubu, je njegov prijatelj dejal: »Gornika ne določa to, ali je bil na vrhu ali ne, pač pa njegovo obnašanje na pobočjih gore!« Ko bi le ta idealistični stavek še veljal! Verjamem, da je določeno število osvajalcev nekoristnega sveta, kot jih je poimenoval slavni alpinist Lionel Terray, še vedno takih. A je njihov glas premalo odmeven.

A gore, najvišje gore na svetu, stojijo kot prej - nedolžne v svoji snežni tančici, in himalajski bogovi nemo zrejo na vso tisto podobo dolinskega sveta, ki se zaganja v boke gore. Od časa do časa pometejo s prišleki, nekaterim za popotnico zavdajo v duši, da se pokončajo po vrnitvi. Bi Oton Župančič še rekel: »In glej, planine so visoke kakor prej?« Michael Kodas nam sicer pomirjujoče pravi, da je v njegovem ameriškem mestu vendarle več zločinov in daje razumljivo, da se v območju smrti, na robu med življenjem in večnostjo, v najbolj surovih himalajskih razmerah, ljudje pač odzivajo drugače.

In še nekaj se vprašajmo ob tej knjigi - koliko pa zaupamo avtorju? Je morda v svoji zagrenjenosti ali publicistični prevladi nad nekaterimi, ki so manj »odmevni«, kaj prikrojil? Počakajmo na naslednjo knjigo. Kajti knjiga High Crimes bo gotovo sprožila viharje na trgu, tako kot bodo še naprej na grebenih osemtisočakov divje frfotale snežne zastave. Nekoč, ob tragičnih dogodkih na Everestu leta 1996 (dvanajst mrtvih), je na knjigo Jona Krakauerja Into Thin Air (slovenska izdaja: Izginuli) odlično odgovoril Anatolij Bukrejev s knjigo Climb (Vzpon, ni še slovenskega prevoda). Sredstva javnega obveščanja so namreč na Everestu postala enako usodna kot vreme.

Marjan Bradeško

www.delo.si     23.04.2008

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti