Janez Pikon: Južni breg Save Bohinjke pod Jelovico, ter mimo več zanimivosti, kajti obiskati sem želel tudi plavž Svete Eme (nemško Heme), ki se nahaja ob vasi Nomenj, točneje pod rovtom Nomenjska brda.

Ljudsko izročilo pravi, da je imela posestva in topilnice železove rude tudi v Bohinju. Delavci so jo imeli radi, ker jim je plačevala z zlatimi novci. Bila je ustanoviteljica ženskega samostana v Krki. Leta 1938 je bila razglašena za svetnico. Želja, da bi se našli ostanki njenih plavžev je prisotna že več desetletij. Arheolog Walter Schmid, ki je na tem področju izkopaval leta 1938 je menil, da je razvozlal uganko. Vendar so izkopavanja v 70-letih pokazala, da je odkril le livarno iz 17. stoletja, ki jo omenja že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske. V nizu sicer bolj redkih arheoloških izkopavanj v Bohinju pred drugo svetovno vojno je odkop srednjeveške topilnice železa v Nomenju leta 1938 po prof. W. Schmidu pomembno odkritje in pomemben prispevek k železarski zgodovini v Bohinju oziroma Gorenjske, ki se že od pradavnine ponaša s staro železarsko tradicijo in tehnično kulturo.

Mošenac v Soteski, ostanki plavža Svete Eme

Medtem ko nam najdene stare žlindre nekda­njih primitivnih topilnic železne rude na Aj­dovskem gradcu, na Dunaju pri Jereki, skupaj z vdolbinami prvobitnih topilnic, vsekanimi v skalo, na Dunaju pri Jereki in najdeni rimski novci na mestih za pridobivanje železa (Ajdov­ski gradec in Dunaj pri Jereki) dokazujejo antično udejstvovanje nekdanjih prebivalcev Bohinja v topilništvu železa, ki se je vršilo na primernih pobočjih, še bolje rečeno na strateških točkah, ki zapirajo vhode v doline (Ajdovski gradec vzhodno pred Spodnjo bohinjsko dolino, Dunaj pri Jereki vzhodno pred Zgornjo bohinjsko dolino), smo v odkritem plavžu pri Nomenju našli pomemben vmesni člen srednjeveškega plavžarstva, ki je deloval v do­lini in že izkoriščal vodno silo manjšega potoka Plavžarica.

Stari most čez Savo pri Nomenju, ostanki plavža Svete Eme

Ob potoku z značilnim imenom Plavžarica ali Plavževka pri Nomenju onstran Save »V Podkoritih,« na kraju za katerega je ustno izročilo ohranilo ime »Pri Sveti Emi,« so bili navedenega leta odkopani temelji treh stavb, topilniške stavbe, skladišča oglja in večje stanovanjske hiše.

Temelji, oziroma spodnji deli stavb so se najbolje ohranili pri topilniški stavbi, plavžu, ki leži tik ob stari, danes malo uporabljeni in precej opuščeni nekdanji srednjeveški poti na Nemški Rovt in dalje čez Baško sedlo na Primorsko in Italijo. Slabše so ostali ohranjeni na višjem zemljišču, vzhodneje na poti temelji za skladišče oglja in omenjene stanovanjske hiše, ki je bila dolga 12,85 m in široka 7,60 m.

Kakor kaže pričujoča skica zlasti zanimive topilniške stavbe, je le-ta obstajala iz plavža (A), delavnice (B), ki je bila ločena od plavža po 1,50 m debeli steni in predprostora (C), ki je bil na spodnjo stran odprt, ter skladišča (D), kjer so se našli manjši kosi rude in kuhinje (E) z ognjiščem na sredini. Razen kuhinje, ki je bila lesena je bilo vse drugo zidano zelo solidno iz kamna in malte.

V livni jami na spodnji strani plavža je bil odkopan tudi livni jarek in nekaj preostankov zidanega temelja za leseno stavbo, ki je po­krivala livno jamo, tako imenovani prostor v katerem so iz plavža vlivali raztaljeno železo. Na koncu zaokroženega livnega jarka so se našli tudi nekateri preostanki kovaškega ognjišča. Ob samem plavžu in v mimo tekočem potoku Plavževki in zlasti na niže ležečem zemljišču preko potoka je bilo najdeno in je mogoče še danes najti precej žlindre kot odvečni preostanek topilniškega procesa v plavžu. Ta žlindra je živo zelene do modre barve, steklasta in zelo gladke površine, kar je dokaz, da se je v plavžu pri Nomenju odvijal metalurški proces z majhno izgubo železa, da je zelo malo železa pri topljenju rude prešlo v žlindro.

Ruda, ki se je našla v skladišču (D) je bila dveh vrst, bobovec, ki ga je najti na bližnji Jelovici in na oddaljenem bohinjskem Rudnem polju in pa manganova ruda, ki se je svoj čas dobivala na Begunjščici in kakršno so nekdaj uporabljali na Javorniku, ko so izde­lovali v Cojzovih plavžih znane jeklene izdelke, ter v tedanjem svetu sloveči feromangan.

To rudo so torej pri Nomenjskem plavžu uporabljali kot dodatek pri topljenju železa.

Pred srednjim vekom topilnica pri Nomenju ni mogla obstajati iz enostavnega razloga, ker so se preselili prvotni plavži k vodam v doline šele z iznajdbo vodnega kolesa, ki je poganjalo mehove za vpihovanje zraka v plavž, kar se je zgodilo v XV. stoletju. Prvotni plavži, tudi niso proizvajali tekočega železa, pač pa se je v njih s pomočjo razžarjenega oglja po naravnem vleku zraka na vetrovnih pobočjih, kjer so prvotno stali plavži, železna ruda razžarjala in na pol raztopila. Tako razmehčano železno testasto gmoto, pomešano z žlindro in žarečim ogljem so nekdanji plavžarji kot tako imeno­vanega »volka« izvlekli iz plavža in to žarečo kepo z udarci težkih kladiv s kovanjem očistili neželeznih primesi (žlindre in žarečega oglja), ter tako dobili kovno železo, ki so ga še žarečega ali z nadaljnjim razžarjanjem kovali v različne uporabne predmete.

Plavž pri Nomenju pa je deloval na naslednji način, v obokani odprtini (skica označena z (b)) je bil nameščen meh, ki je v plavž vpihaval zrak in ga je poganjalo vodno kolo mimo tekočega potoka Plavževke. To vodno kolo se gotovo ni moglo dosti razlikovati od vodnih koles, ki so še do nedavna poganjali kovaške mehove vigencev v Kropi in Kamni Gorici. S tem, da so se v plavž dovajale večje količine zraka, kot so ga mogli dobiti prvotni plavži z vlekom naravnega vetra na gorskih pobočjih se je oglje moglo močneje razžarjati in s tem so se ob večji količini zraka mogle doseči tudi višje temperature v plavžu. Že­lezna ruda se je na ta način raztopila v tekoče stanje; je pa pri tem v plavžu še vedno ostalo nekaj ne popolnoma raztopljene železne rude, žareče železne gmote, tako imenovani »volk.« Ko se je v jašku plavža nabralo zadosti tekočega železa so Nomenjski plavžarji pri odprtini, označeni z (a), pri dnu jaška plavž predrli, da je izteklo tekoče železo po livnem jarku v livni prostor. Obokana odprtina (a), glej skico, visoka 1.80 m pa je služila plavžarjem za vlečenje preostale razžarjene gmote, »volka,« katerega velikost je bila odvisna od poteka redukcije železa v plavžu. Seveda so morali plavžarji plavž na tem mestu razkopati in ga po izvlečenju »volka« iz njega ponovno zazidati. V plavž so zatem zopet naložili na izmenično plast oglja in rude iz bližnjih skladišč. V osnovi se enako nalaga tudi današnji plavž s to razliko, da se mesto oglja uporablja po večini le koks. Pri današnjih modernih plav­žih se zrak, ki ga dovajamo v plavž, predhodno pregreva (za kar nam služijo ogrevalci zraka, cowperji).

Žlindra buri duhove, saj je stranski produkt pri taljenju železove rude. Pri starejšem načinu taljenja je žlindra vsebovala še precejšnje količine železa. Žlindra, ki so jo našli pri potoku Mošenac blizu Nomenja je vsebovala do 60% železa. Tako visoka vsebovanost železa je značilna za preproste talilne peči, celo starejše od srednjeveških.

Današnji plavži proizvajajo le tekoče železo ali grodelj in ga izpuščajo iz plavža v livno jamo pri dnu skozi tako imenovano »oko« plavža, ki ga po vsakokratnem izteku grodlja iz plavža s posebnim strojem ponovno zaprejo.

Kemična analiza leta 1938 najdenega koščka železa v prostoru pred plavžem, ki je bil najden v času arheološkega izkopavanja in kemična analiza tistega koščka, najdenega deset let kasneje na zgornjem delu, žal že razpadajočega jaška, izkazujeta identičnost, ker imata enak odstotek ogljika v železu (1,54%). Analiza nam dokazuje, da je plavž pri Nomenju proizvajal lito železo. To je sicer razmeroma nizek odstotek nasproti odstotku ogljika pri grodlju današnjih modernih plavžev, gre pa na rovaš tega, da s tedanjimi mehovi, ki so jih uporabljali, kot že rečeno, za vpihovanje zraka v plavž ni bilo mogoče proizvesti tako visokih temperatur, kakor jih zmorejo dandanes.

Kemične analize pri plavžu najdenih žlinder (z 1,73% do 2,80% železa) pa dokazujejo, da je pri redukcijskem procesu v plavžu šlo zelo malo železa v žlindro, da se je torej pri Nomenju vršil ob tedanjem stanju proizvajalnih sred­stev v ondotnem plavžu že naprednejši meta­lurški proces, naprednejša plavžarska metoda dela, kajti žlindre, najdene na bližnjem Aj­dovskem gradcu in Spodnji Lipnici izkazujejo po kemični analizi od 61,75% do celo 79,57% železa, kakor je to ugotovil kemični labo­ratorij železarne Jesenice.

Tehnična in zgodovinska zanimivost plavža pri Nomenju je nadalje tudi ta, da je bil njegov jašek grajen iz prav takega obdelanega peščenca, kakršen je bil peščeni brus, najden v kotu delavnice poleg plavža.

Navedene kemične analize železa in žlindre iz plavža pri Nomenju podajajo jasen dokaz, da je »V Podkoritih« delovala livarna litega železa, ki se je pečala z vlivanjem litoželezne robe.

Leta 1938, v času odkrivanja Nomenjskega plavža je profesor Schmid izrazil svoje presenečenje nad velikostjo samega plavža skupaj s skladiščem za oglje in stanovanjsko hišo. Pripomnil je, da v vsej svoji dotedanji 33-letni arheološki praksi ni še našel tako velikega plavžarskega kompleksa. Tudi ne, ko je na jugu Avstrije veliko raziskoval za Alpine Montangesellschaft na njenih posestvih odkrival stare topilniške kraje in kjer je našel precejšnje število primitivnih topilniških kadunj ni pa našel večjih topilniških naprav.

Livarna pri Nomenju, ki jo po pravici lahko tako imenujemo je torej v resnici pomembna, tudi v evropskem smislu tehnične zgodovine in jo je kot našo najstarejšo livarno na Slovenskem še bolj zaščititi nasproti atmosferam s primerno streho.

Kako dolgo je delovala livarna pri Nomenju ni znano. Leta 1958 objavljena časopisna poročila o arheološkem izkopavanju plavža pri Nomenju in pripadajoče stanovanjske hiše, ki se je ozna­čevala kot »gradič Svete Eme,« češ, da je bil v rabi še v XIII. do XIV. stoletja, so nastala zaradi označevanja kraja po ljudskem ustnem izročilu kot kraj »Pri sveti Emi« ali pa tudi po razlagi samega prof. Schmida, ki je to razlago verjetno podal zato, da je na ta način sploh mogel priti do potrebnih finančnih sredstev za arheološko znanstveno delo v Bohinju pri te­danji vladajoči klerikalni banski upravi v Ljub­ljani, ki je njegovo delo v Bohinju po njegovih neštetih prošnjah financirala.

Kasneje mi je prof. Schmid sporočil iz Gradca, kjer je bil ravnatelj muzeja in univerzitetni profesor za rimsko zgodovino in provincionalno rimsko arheologijo na stolici graške univerze, da časopisna poročila ne drže: »Kakor sem preštudiral material, bo gradič Svete Eme le mlajši iz XV. ali XVI. stoletja. S tem tudi plavž. Ljudstvo je torej s Sveto Emo povezalo po­znejšo stavbo.«

Kaj pravijo in koliko vedo povedati doslej znani zgodovinski zapiski in zgodovinska literatura o topilnici pri Nomenju?

Zapiski so sicer skromni, vendar s povedanim spredaj takšni, da utegnemo topilniško postojanko pri Nomenju postaviti na pravo mesto v naši zgodovini.

Valvasor pravi v svoji drugi knjigi na strani 128, da leži eno miljo niže Bistrice livarna, v kateri vlivajo železne retorte za žganje živega srebra in druge stvari, ki jih navadno vlivajo iz železa. Ta kraj označuje Valvasor kot »drugu Bohinj.« Pisec knjige »Geschichte des Eisens,« Miillner, navaja v svoji knjigi pismo ljubljanskega zdravnika dr. Wiederholdtsa iz leta 1617, v katerem je zaprosil za postavitev plavža v Bohinju, ko razmotriva o lokaliteti livarne, ki jo omenja Valvasor v Bohinju, Balthasar Hacquet pa je v svoji knjigi »Orjctographia carniolica« ne navaja. Navaja tudi, da ta livarna za časa Zoisa ni delovala.

Če torej sledimo Valvasorjeve navedbe in iščemo eno miljo niže Bistrice na njeni južni strani nasproti Nomenja, na kraju »V Podkoritih,« smo resnično točno eno miljo daleč od Bistrice, kjer je torej morala stati livarna, za katere postavitev je po navedbi Miillnerja leta 1617 zaprosil omenjeni ljubljanski zdravnik in ki je bila arheološko odkrita leta 1938.

Menim, da je s tem ta doslej v naši zgodovinski literaturi še ne dokazana lokaliteta stare livarne litega železa v Bohinju dokazana.

Srednjeveška livarna pri Plavžarici

Pot me vodi s Soteske ob južnem bregu Save pod obširno Jelovico mimo več zanimivosti, ki pripadajo okolju in na katere sem med potjo pozoren. Obiskati sem želel tudi plavž Svete Eme (nemško Heme), ki se nahaja ob vasi Nomenj na južni strani reke Save, točneje pod planino Nomenjska brda pod Jelovico.

Sem že na južnem bregu Save v Soteski in nadaljujem v smeri Bohinja. Nad menoj se dvigajo strmi predeli Jelovice na katerih je vidnih veliko sledi lanskega neurja, ki tudi tukaj ni prizanašalo tako gozdovom kot tudi travnikom pod njimi vse do predela pod Koritom, kjer je struga zdržala podivjanim tokovom in niso povzročili večje škode. Na tem območju je pred mnogimi leti še stala žičnica za prevoz lesa v dolino z Bitenjske planine, kar sem že omenil v moji objavi, ko sem predstavljal Bitenjsko planino z okolico Jelovico.

Travniki in pašniki ob Savi so lepi in tudi veliki, čebelnjak in nekaj lepo urejenih poslopij je slediti na tem območju za krajše bivanje in oddih v tem vsekakor odmaknjenemu in mirnemu kotičku našega kraja Jelovico.

Prispem do omenjenega Eminega plavža in si ogledujem ostanke takrat mogočnega središča topilnice železove rude, ki so jo pridobivali v pobočjih Jelovice. Še sedaj je slediti dovolj te rjavo obarvane kamenine tudi višje nad plavžem ob strugi kar močnega hudournika v teh dneh. Z nekaj posnetki vam prikazujem ostanke plavža z okolico, da boste videli kaj je še ostalo od topilnic za tiste čase kar velike gospodarske dejavnosti na področju Bohinja, Jelovico.