Gorniška potepanja. V mrakobnem jutru, ki ga je nad Kamniško Bistrico zakrivala gosta odeja megle, sva se podala v dolino Kamniške Bele. Nekaj časa sva še premlevala, ali bi se podala čez Šraj pesek, a so naju stopinje na označeni poti kmalu odvrnile od teh pregrešnih misli.
Bela lepotica na vzhodu Grintovcev
V mrakobnem jutru, ki ga je nad Kamniško Bistrico zakrivala gosta meglena odeja, sva se podala v dolino Kamniške Bele. Nekaj časa sva še premlevala, ali bi se podala čez Šraj pesek, a so naju stopinje na označeni poti kmalu odvrnile od teh pregrešnih misli. Pa saj še nikoli nisva šla tod, čez Šraj pesek pa že. Čisto na začetku naju je pozdravil trop gamsov, ki sva jih presenetila med njihovo »jutranjo rekreacijo«. Lepo speljana pot je vodila po zmerni strmini navzgor. Zaradi muhaste megle je bilo le slutiti, da naju na najini desni strani spremlja strma stena Rzenika.
Na razgledišču, ki pa ta dan ni bilo ravno »zgovorno«, naju je pričakala klopca. Kljub sivini sva se za hip ustavila in v mislih videla, kako nad megleno odejo sijejo topli sončni žarki. V vsej svoji zamaknjenosti in želji po soncu sva v megli že videla modro nebo. Vendar je bilo še daleč. S tolikšno hitrostjo, kot sva se dvigala midva, se je tudi megla.
Ko sva se vzpenjala po grapi med rušjem do Presedljaja, sva nad soncem že skoraj obupala. Malce nad sedlom pa se je le zgodilo – odprlo se je nebo in gore so zasijale v vsej svoji veličini. Veter je neusmiljeno nosil meglice levo in desno, tako da naju je še nekaj minut držal v negotovosti, ker sva bila enkrat v nebeško čistem ozračju, drugič pa zagrnjena med meglene koprene. Dleskovška planota se je kopala v soncu, a so jo zopet kmalu zakrile megle. Vendar samo pred najinimi očmi. Višje, ko sva ugledala tudi vršno piramido lepotice Ojstrice (2350 m), se je megla vendarle vdala in pustila toplim žarkom, da so nalahno božali premražena obraza. Veter je nekajkrat pošteno zavel okoli robov,a to sploh ni motilo. Važno je bilo samo, da razgleda ni zakrivala sivina!
Pot do Korošice je bila dobro shojena. Če ne bi začela padati v visoke zamete, bi lahko do tam prišla celo brez gamaš. V tako lepem dnevu niti dolga prečnica med rušjem ni pokvarila razpoloženja. Vijugala sva levo in desno ter malo gor in dol. Povsod naju je spremljal le piš vetra. S Praga sva zagledala ljubko kočo, ki je samevala v kotanji, nad njo pa se je bohotil cilj tega dne. Od koče sva odšla naravnost navzgor po lepo uhojeni poti. Res nama je bilo vse naklonjeno. Samo noge je bilo treba premikati in cilj je bil vse bliže in bliže. Popoln užitek.
Strmina se je večala, gora pa manjšala. Najini predhodniki so pot zastavili bolj ali manj po smeri, kot so jo priporočili markacisti. Snega je bilo ravno dovolj za vzpenjanje z derezami. Brez njih bi bilo kar malce zoprno, saj je sonce prejšnji dan stopinje nekoliko stopilo, mraz pa jih je čez noč zabetoniral. Na vrhu je bil spet čudovit razgled. Za razliko od prejšnjih tur sva Julijce le od daleč ošvrknila s pogledom. Lahko sva gledala Grintovce čisto od blizu in Rinko tam v skritem kotičku. Za vrhunec lepote je poskrbela Logarska dolina, ki ni bila zavita v meglo. Bahala se je z belimi okraski in se lesketala kot kakšna ravnokar prebujena princeska. S polno »malho« razgledov in z malo manj polnim nahrbtnikom sva se spustila nazaj po smeri pristopa.
Med sestopom sva lahko občudovala sončni zahod. Sonce je nazadnje utonilo v meglo, »oblast« pa je prevzela lunca. Nekaj časa nama je še delala družbo, potem pa sva zopet pozdravila meglo. Lučki na glavah sta razsvetljevali kristalčke ob poti ...
Tudi konec ture je bil dober. Razdalja od izhodišča do doma je namreč v primerjavi z Julijci (še posebno s Posočjem) zanemarljiva. Tako nama je ostalo več časa za (zaslužen?) počitek.