Nedeljski dnevnik, Skrinja - Irena Mrak: ... – vasi v Karakorumu posebej zaznamujejo marelice, ki prispevajo k tipičnemu izgledu tamkajšnje pokrajine in so prisotne v vsakodnevni prehrani.
... Prav uživanju marelic prebivalci pripisujejo svoje trdno zdravje in doseganje visoke starosti, bleščečo polt in vranje črne lase, v katere si ženske pogosto vtrejo olje, ki ga največkrat ročno stisnejo iz mareličnih pešk.
Rakapoši je kot ogromna silhueta bdel nad dolino Hunza, ko smo se iz baznega tabora nad ledenikom Kunti vračali proti največjemu mestu severnega Pakistana, Gilgitu. Mesto je zadnja leta poznano po silovitih spopadih med različnimi islamskimi skupinami, zato je bivanje tam vedno malce adrenalinsko. Vreme v gorah se je počasi kvarilo, kar naju je z Mojco vsaj malce potolažilo po najinem neuspehu na Rakapošiju, saj je kmalu postalo jasno, da nama visoko na gori tudi vreme ne bi bilo več naklonjeno.
Vso opremo smo naložili na dva džipa in se odpeljali preko Deosaiske planote v Baltistan, provinco, v kateri domuje druga najvišja gora sveta, K2 (8611 m). Slikovita pot proti Skarduju, središču Baltistana, pelje mimo 8 123 m visokega Nanga Parbata, za krajši čas spremlja v poletnem času močno narasle vode reke Ind, nato pa se skozi idilične vasice vzpne na dobrih 4000 m visoko planoto Deosai. Leta 1993 so območje zaradi edinstvenega in ohranjenega okolja, kjer biva himalajski rjavi medved, zavarovali kot narodni park in tako pripomogli k preživetju živalske vrste, ki so jo skoraj iztrebili divji lovci. Večer in noč smo preživeli ob enem od mnogih jezer, ki dopolnjujejo očarljivo pokrajino planote, v daljavi pa je počasi v temi izginjal obris Nanga Parbata.
Na poti v Skardu in dalje proti dolini Hushe smo se že močno približali meji med Pakistanom in Indijo, ki je po dobrih šestdesetih letih še vedno predmet spora med obema državama, zlasti tujci pa izkusimo poostren režim gibanja v bližini obmejnih območij. Tako Skardu in v nadaljevanju dolina reke Braldu, kot tudi dolina Hushe, predstavljata dostop do osrčja Karakoruma, kjer so na dokaj majhnem območju nad ledenikom Baltoro nanizani kar štirje osemtisočaki – K2 (8611 m), Gašerbrum I (8068 m), Broad Peak (8047 m) in Gašerbrum II (8035 m). Prav te gore smo v preteklih letih že dodobra spoznali, tokrat pa smo si jih ogledali zgolj od daleč. Razgled nanje je bil edinstven z nekaj nad 5000 m visokega grebena nad vasjo Machulu, kjer sva se nastanili pri prijazni družini Shujaat Alija. Vas, ki leži dobrih 2600 metrov nad morjem, obkrožajo nasadi marelic, tako kot vse vasi na tem območju in po zagotovilih domačinov, jih poznajo nekaj deset različnih vrst. Marelice so zelo pomemben del lokalne prehrane, njihov les pa uporabljajo tako za kurjavo kot tudi za izdelavo posod, žlic in tudi preprostejših kosov pohištva. Sadeže sušijo na ravnih strehah hiš skozi celo poletje, saj zorijo od julija pa vse do konca septembra, odvisno od vrste in seveda predvsem nadmorske višine. Marelične peške strejo, iz sredic pa stiskajo zelo okusno in hranljivo olje, ki se prav tako uporablja pri pripravi lokalnih jedi, ali pa kot zdravilo.
Vaščani Machuluja so prepričani, da so njihove marelice najboljše, a prav tako tudi v vaseh Bara, Kande, Hushe itd. verjamejo, da prav njihove marelice v kvaliteti in okusu nimajo konkurence. Ob preizkušanju sadežev je tako potrebna velika previdnost, saj premalo hvale lahko vodi v veliko užaljenost ponosnih lastnikov kraljevskih dreves!
Družina Shujaat Alija nas je pričakala z večerjo, ki jo je sestavljala marelična juha, sveže in suhe marelice in pa jed »prapo« , ki je spominjala na krompirjeve svaljke, prelite z omako iz mareličnega olja, orehov, čebule in začimb z domačega vrta. Po skoraj letu dni se je Shujaat Ali vrnil domov k ženi in šestim otrokom. Pozimi je kot kuhar delal v restavracijah Islamabada in Lahoreja, poleti pa kot kuhar in vodnik z različnimi skupinami gornikov. Domov se vrača le, kadar je prilika, sicer denar za potovanje rajši prihrani. Tudi Shujaat Ali ima tri brate in pet sester, njegova družina pa velja za premožno, saj imajo v lasti obsežna polja in nasade marelic. Kljub temu vsi bratje priložnostno delajo v turizmu, ki postaja vse bolj pomembna dejavnost v gorskih območjih Pakistana, ženske pa po tradiciji ostajajo doma in so zadolžene za družino in delo na polju. V turizmu zaradi same narave dela, ki vključuje tudi stik s tujimi moškimi, ne smejo delati.
Vsak od osmih Shujaat Alijevih bratov in sester ima najmanj šest otrok in tudi Shujaat Ali je ponosen oče treh deklic in treh fantov. Vsi otroci hodijo v osnovno šolo v vasi, nadaljnje izobraževanje pa je zagotovljeno najprej fantom in če dopuščajo sredstva, pridejo na vrsto tudi deklice. Otroci se brezskrbno igrajo na glavni vaški ulici in so prvi, ki pozdravijo popotnike. Dejansko se zdi, da jih je »kot marelic«, a nekaj na njih se za vedno vtisne v spomin – širok nasmeh in odkritosrčnost, zvedavost in preprosta sreča nad tem, da so!
Zelo zgodaj se naučijo preživeti v naravnih razmerah, ki človeku niso najbolj prijazne, kljub temu pa so vasi in ljudje v Karakorumu v dolgih stoletjih postali nepogrešljiv sestavni del pokrajine, ki jo do neke mere preoblikujejo, pa vendar z veliko mero spoštovanja, ki ga imajo trdno vgrajenega v svoje temeljne vrednote.