Žurnal 24, Intervju - Andraž Sodja : Miroslav Pogačar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije odgovarja s svojim premoženjem, če se pri reševalnih akcijah v gorah kaj zalomi.
Na kaj naj bodo planinci pozorni v trenutnih vremenskih razmerah?
Če se pozimi odpravimo v gore, poskrbimo za opremo, predvsem za lavinske žolne (radijski oddajnik); baterije naj bodo pred sezono vedno nove; prilagodimo tehnično opremo. Poskrbeti pa je treba tudi, da imamo v nahrbtniku dovolj stvari. V planinstvu je zadnje čase trend manjša teža, zaradi česar smo hitrejši, vendar tako zanemarjamo lastno varnost; če je vse v redu, ni težav, a če gre kaj narobe, je zaradi tega lahko še huje. Poleg tega izbirajmo sebi primerne ture ter spremljajmo vremensko napoved in snežne razmere.
Katere nevarnosti pretijo planincem pozimi?
Pozimi so zagotovo najnevarnejši plazovi. Poleg tega je dan relativno kratek, kar je potrebno upoštevati. Hitro se spreminjajo tudi vremenske razmere, sneg in led povzročata zdrse. Poskrbeti je potrebno tudi za primerno opremo, kjer pa ni dovolj le, da jo imamo, ampak da jo znamo tudi uporabljati.
Ali se varnost v gorah izboljšuje?
Se izboljšuje. Oprema je dostopna in kakovostna. Tudi odnos do težkih tur se je spremenil in vidimo vse več čelad. Žal pa ljudje niso pripravljeni vlagati v znanje. Primer je tečaj varne hoje, ki smo ga lani organizirali na Vršiču in je bil praktično zastonj, plačati je bilo treba le prenočišče – prijavila sta se le dva. Dokler to ne bo zakonsko bolje urejeno, se ne bo nič spremenilo.
Bi bila rešitev kaznovanje po vzoru prometa?
Verjetno, kajti danes lahko tudi gorska policijska enota, s katero dobro sodelujemo, le opozarja, nima pa pooblastil, da bi kaznovala koga v natikačih na Kredarici.
S kakšnimi težavami se spopada GRZS?
Težave so v prezaposlenosti. Delujemo prostovoljno, kar pomeni, da ima vsak še svojo službo in družino, za katero mora poskrbeti. Naši delodajalci nas včasih ne spustijo na akcije, kaj šele na izobraževanja, ki jih je veliko. Glavna težava je v zakonski neurejenosti statusa prostovoljnih del, ne samo gorskih reševalcev.
Problem je tudi notranja organiziranost in odnosi, ne toliko na lokalnem nivoju, kot na odnosih med zvezo in društvi, ter tudi vizija, kako naprej. Ali delati za nek samostojen zakon o gorskem reševanju? Kup je stvar, kjer ne vemo, kaj sploh hočemo, in kako to zahtevati na nivoju države.
Bi bila rešitev profesionalizacija?
Zaenkrat profesionalizacija ni predvidena. Verjetno pa bi bilo pametno, da bi se profesionaliziralo vsaj helikoptersko reševanje, ki je najhitrejše in hkrati najnevarnejše.
Kako ocenjujete sodelovanje z gasilci, policijo?
Tukaj smo tipični Slovenci. Vsak varuje svoje dvorišče, marsikdo si ga še kar visoko ogradi. To ne velja le za odnose med nami in drugimi službami. Tega sodelovanja je premalo tudi v naši organizaciji. Lokalizmov marsikje ne moremo preseči in včasih zato izgubimo nekaj časa. Reševanje se je v 20 letih precej spremenilo. Te stvari poskušamo preseči in jih tudi bomo.
Ali oprema zadošča potrebam?
Oprema je načeloma kar v redu. Je sodobna in kvalitetna, tu moram pohvaliti upravo za zaščito in reševanje, ki ima posluh za naše potrebe. Težave so le tam, kjer se zadnje čase pojavlja več nesreč, in na področjih z velikim teritorijem, predvsem v Posočju in Ljubljani z okolico.
Kaj bi bilo mogoče izboljšati?
Imamo zavarovanje, vendar po društveni ureditvi vsak predsednik lokalnega društva in tudi jaz, kot predsednik zveze, če se kaj zalomi, jamčimo s svojim premoženjem. To ni prav, saj premoženja nimamo. Da bi država prevzela odgovornost za nas, pa je iluzija.
Kako se financirate?
S sponzorji, okoli 40 odstotkov sredstev dobimo iz Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS, zadnje čase pa tudi od dohodnine. Od tu si želimo še več prispevkov.
Včasih slišimo o posebnih akcijah, kot je reševanje ovac s helikopterjem.
Če verjamete ali ne, reševali smo celo mačke z dreves in izgubljene pse. Kdo bo pomagal kravi iz jame ali ovcam, ki so se zaplezale? Naša naloga je, da rešujemo ljudi, premoženje in živali.