Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Snežnik je ena mojih ljubših gora. Stoji odmaknjen, na nasprotnem polu dežele kot Triglav. Nekakšen južni stražar Slovenije je. Trije zaporedni izleti so bili to, zliti v enega samega.
Notranjska kronika
Ogled naravnih znamenitosti Snežnika
Kot pohod. Za cilj sva se pogajala. »Vseeno je, kam greva. Le doma bi bila rada bolj zgodaj.« »Nočem se voziti dlje časa, kot bova hodila.« Take in podobne malenkosti so odločale, kam sva šla nedeljski izlet. Opoldne so bili Sviščaki prepolni. Na zadnjo marčevsko nedeljo je tam vrvelo ljudi. Kot bi šlo za zimski pohod. Gneči sva se želela ogniti mimo Grde drage in čez Mali Snežnik. Nasproti je pripeljal voznik motornih sani z všito značko na prsih. Je dekletu, ki je sedela za njim,
rešil srce? Sneg se je prediral globoko. Navkljub velikemu številu pešcev, smučarjev in redkih krpljarjev še nihče ni šel po tisti strani. Morala sva se vrniti. Sprijaznila sva se, da sva tudi sama postala pohodnika. Sva vsaj srečala veliko prijetnih ljudi.
Anketa. Večina se je vračala. Vsakokrat sva se jim umaknila z gazi. »Mogoče boste pa vi vedeli.« Vsak je radovedno pogledal. »Kaj mislite, kdo ima v gorah prednost – tisti ki gre gor ali tisti, ki gre dol?« Odgovori so bili: »Umakne se tisti, ki je bolj kulturen.« »Prednost ima tisti, ki ima psa.« »Počaka vljudnejši.« Starejša gospa je povedala: »Kdor gre dol, prvi pozdravi.« Zanimalo me je, zakaj. »Oni, ki gre dol, se težje ustavi.« »Kdor teče navzdol, ima prednost.« »Tisti, ki gre gor, težje spreminja tempo in ima prednost.« Šele kasneje, tik pod vrhom sem dobil lep odgovor. »Prednost naj bi imel tisti, ki sestopa. A zakaj? (Zajame sapo.) Ker se težje ustavi. Drugi razlog je pa iz spoštovanja do ture. Prednost ima sestopajoči, ker je turo že opravil.«
Smer Tič miš. Na planoti je sneg držal, bilo ga je ogromno. Nasproti je prišel dobro
opremljen planinec. V eni roki je držal cepin, v drugi dereze. V obraz je bil rdeč. »Vas je pa sonce dobro ožgalo.« »Kaj sonce, žganje me je ožgalo, in to močno!« Pokazala se je možnost drugačnosti, zaiti na
stranpot. Po svoje, kjerkoli, svobodno. »Grem čez Malega. Dobiva se pri koči.« Nič več me ni ustavilo. Vleklo me je k veliki skali tik pod vrhom Malega Snežnika. Stoji sredi gostega ruševja in poleti zato ni dostopna. Zlezel sem še nekaj metrov po kratkem žlebiču. Imeti na Snežniku pravo alpinistično turo, to pa je nekaj! Prehod je bil zalit s snegom, kar je zelo redko. (Višina 1250 cm, naklon 29 - 51 stopinj, verjetno sta smer prva
zlezla tič in miš).
Koča. Po širokem in s snegom zakritem gorskem hrbtu me je kar poneslo proti Velikemu Snežniku. Tjakaj je
prišel tudi močnejši severni veter. Z Ano sva se skrila v kočo. »Imate sendviče?« »Zmanjkalo nam je kruha. Za jesti je treba tudi kaj vzeti s seboj.« No, prvič da sem slišal kaj takega. Običajno v kočah ne marajo, da ješ svojo hrano. Sam se tudi malo pripomogel k temu, da sva šla na pot brez sendvičev. Za čudo nisem bil lačen. Mimo je prišla oskrbnica. Naredil sem se resnega. »Če nimate kruha, imate
štrudl?« Odkima. »Kaj pa potico?« Naredil sem bolj navihan izraz. »Kaj pa pirhe? Prejšnjo nedeljo je velika noč.« Nova skrbnika sta skrbna. Dobila sva dober čaj. Nazaj grede sem na Mali Snežnik peljal še Ano, z njega pa kar počez do prečne poti.
Spomini. Po poti sva se smejala. S hrano v tej koči nikoli nisva imela sreče. Enkrat samkrat sva v njej dobila za jesti. Tistikrat sva med sestopom celo pridobila na
hitrosti, urno je bilo treba nekam na stran… Pred letom dni (koča je takrat imela drugega oskrbnika) je na parkirišču visela tablica
odprto. Ko sva prišla gor, so bila železna vrata koče zapahnjena. Očitno je bil en od parov prijaznih ljudi, ki sva jih srečala med potjo, oskrbniški. Seveda je bil ob vrnitvi lesen obesek popravljen na
zaprto. Ondan sem se med vožnjo s Sviščakov ustavil na robu planote. Zrl sem v sonce, ki je pod mejo oblakov tonilo v medel zaton. Jugozahodne oblake je močno gnal veter. Trgal jih je na robu planote, nakar jih je ponovno združil in enotne potisnil v notranjost. Bil je dan, ko sta šla dva alpinista na Mangrt uresničit svoje sanje, pa sta tam žalostno zaspala za vedno.
Četrtek. Vleče me na Snežnik. Vse simulacije vremena na spletu kažejo, da bo tam slabo vreme. Na radarski sliki padavin so okoli Snežnika narisani oblaki z dežjem. Med vožnjo sem radoveden, zakaj sem zadovoljen z izbiro. Črnjava, ki jo okoli gore zagledam iz Pivške kotline, me rahlo vznemiri. A samo za hip. Ustavim se pri cerkvi nad Ilirsko Bistrico. V spomin na nedeljo. Ko je bil na Snežniku čudovit dan. Dan z eno malo napako in žalostnim koncem. Vseeno je, kje so ga pokopali, slovo se lahko da kjerkoli. Pogledam v nebo. Redke in težke kaplje, ki jih zanaša v vetru, ne motijo. Gremo dalje! Na planoti se zdi, da se svetli. Mimo vetrobranskega stekla začno leteti debeli kosmi snežink. Saj to je vendar Snežnik in ne na kak
Dežnik!
Sopotnik. Kdo sredi tedna v takem vremenu iz Bistrice hodi peš proti Sviščakom? Ne da bi se ozrl ali ustavil, iztegne roko s palcem. Seveda je dobro poznal Marjana. »Bil je vesel. V koči je tisti dan vsem po vrsti dajal za pijačo. Potem pa…« Neobičajno, Vilko živi na Okroglini sam, brez prevoznega sredstva, daleč ima do dolin. Kasneje krasna sova zajadra preko zasnežene ceste in pristane na krepki veji bližnjega drevesa. Gledava se, dokler me
ne more več videti. Tiho naredi nov prelep jadralni polkrog med gladkimi bukovimi debli. Bi odletela kasneje, če bi se spomnil ugasniti motor? Na parkirišču neha snežiti. Oblak presvetli svetlejši soj sončne svetlobe.
Gozd. Namesto, da bi se takoj vrnil k avtu po krplje, sem se prepričeval – saj bo šlo. Pred nekaj leti sem polovico poti tekel nazaj, ko sem pozabil denarnico na polički v avtu, sedaj pa se ne morem vrniti po desetih minutah. Približno vsak peti korak se udre v gnil sneg. Kam se je skril, kje je našel zavetje mali, simpatični miškolin? V nedeljo sva ga ob gazi videla gor grede, pa tudi dol grede. Močan šum dajejo krošnje dreves, ki se upirajo vetru. V zavetrju se vidijo stopinje, ki jih ni zapihalo. Danes je tu že nekdo hodil! Ko zmanjka dreves, veter pridobi na moči pri tleh. Po zraku na gosto nosi snežene kristale. Sedaj hodim oblečen kot za na Triglav.
Gorske razmere. Oblaki so razkrili pogled na morje. Na grebenu pri neobičajnih kamnih za nagrado ulovim sončni zahod. Na topem grebenu piha ostro, gotovo preko sto kilometrov na uro. Motno postaja in na vrhu takoj obrnem navzdol. V kolikor bi se oblak nekoliko spustil in ne bi več videl zapihane sledi čez planjavo, hočem še v mraku priti do zavetja dreves. V gozdu name pritisne samota in tema šumečega gozda. Sklenem, da se nimam ničesar za bati. Ponovno sem miren, vse do avta. Kjer ugotovim, da sem pustil prižgane luči. Avto le vžge. One zanimive skalne skulpture na drugi strani Snežnika si bom šel ogledat naslednjič.
Prost dan. Po sobotnem kosilu drvim na Sviščake. V glavnem se vračajo turni smučarji. Trije pešci se rahlo opotekajo zaradi negotove podlage. Italijani so, pogovarjamo se tudi z rokami. Eden izmed njih oživi ob pogledu na rumeno plastiko. Navdušen je – točno take krplje ima, odlične so. Očitno jih je pustil doma. Hoja po bukovem gozdu se zdi na prvi pogled dolgočasna. Ni veliko videti, občutkov pa se ne da slikati. Pod Malim Snežnikom moram krplje, ki so dajale odličen odriv, sneti. Ponovim smer po zajedi
Tič miš. Oblaki se začno redčiti, mednje posijejo pasovi močnejše svetlobe. Napotim se na drugo stran gore, kjer so prosto stoječe skalne skulpture
neznanega umetnika.
Obhod. Nad globokimi kotanjami jo po severni strani potegnem naokoli, kaj najdlje. Teren se zdi skrivnosten in redkeje obiskan. Na tej strani sta potegnjeni sveži smučini, verjetno iz Leskove doline. Ozračje se umiri, na nebu zavlada sonce. Pohajam mimo skalnih stebričev različnih oblik. Naj grem nazaj ali naprej? Dodam nov obhod, še okoli mraznice. Na vrh pridem z nasprotne strani. Komajda je višji od dimnika koče. Lepo je na strehi tega dela Slovenije. Gora ima izjemen položaj. Ob dobri vidljivosti se lepo vidi Kvarner. Razdalja do Triglava je enaka kot do Kamenjaka, skrajne točke Istre. Sprva mislim, da moram stopiti tudi na
najvišjo točko Snežnika. Zadošča mi, da se na vrh betonskega stebriča le usedem.
Večer na višini. V jedilnici tik pod vrhom gore govorim glasno, rahlo evforično. Nad Snežnikom sem navdušen. »Imate mogoče
štrudl, potico in pirhe?« Takoj sta se me spomnila. »Saj veste, kaj smo imeti tu gor?« »Seveda vem. Naključje. Na drugi strani Slovenije pa je bilo 38 mladih Belgijcev, ki so obtičali v gorah, povsem brez poškodb.« Marjan je bil celo lovec, skratka človek vajen narave. Zinem: »Eden redkih je, ki mu bodo za odkritje nove jame postavili spomenik.« »Na tistem kraju mu mislijo postaviti križ.« S tem se pa res ne strinjam. Med večerno predstavo, imenovano
Sončni zahod, ki jo na toplem gledamo kar skozi okno, imamo
strokovne pogovore. O kuhanju čaja, peki jabolčnega zavitka, pripravi štruklja iz kvašenega testa po mrzlem receptu, sestavinah za joto. Med večernim slovesom od sonca se odločim - letos gotovo še pridem sem gor.
Iztok Snoj