Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kolesarska Pandorina skrinjica je odprta

4 - 2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895

 

nedelja, 20. april 2008, ob 09:11, Dušan Škodič, ogledov: 3825

Planinski vestnik - Miro Štebe: Kot bi me kdo z batom po glavi, me je zdramil nenaden hrup hitro bližajočih se postav, ki so se, kot bi iz zemlje zrasle, nenadoma znašle tik za mano. Že v naslednjem hipu so me prehitevali kolesarji, ki so v dolgi vrsti sorazmerno hitro vozili po stezici. Moral sem si čestitati, da sem tako urno odskočil na varno, saj kaj takega vendarle nisem pričakoval.

Pešci in kolesarji na gorskih stezah – kdo in kje?

Globoko sem vdihnil opojno svežino višinskega zraka. Skozi mlado, svetlo zelenje bukovih listov sem opazoval temnejše modro zelenilo pobočij na drugi strani doline. Spet sem se zalotil, da ugibam, koliko odtenkov zelene barve je sploh na tej naši Zemljici. To je zame večna uganka, ob tem pa se še sprašujem, kako naravi vedno uspe sestaviti takšne barvne kombinacije, da se barve vedno skladajo in niso kičaste. Ko to poskuša človek, vse prepogosto nastane kaj neokusnega.

Hrup hitro bližajočih se postav

Užival sem v hladu gozdne sence in v mehkobi stezice, speljane pod skalnimi balvani zanimivih oblik, ki krasijo greben med Kašno planino in Lepenatko. Zadovoljen sem bil, da mi je uspel pobeg v ta zeleni rezervat tišine in miru. Predal sem se miselnemu potovanju med spomini, načrti in željami, noge pa so samodejno iskale prave stope. Kot bi me kdo z batom po glavi, me je zdramil nenaden hrup hitro bližajočih se postav, ki so se, kot bi iz zemlje zrasle, nenadoma znašle tik za mano. Že v naslednjem hipu so me prehitevali kolesarji, ki so v dolgi vrsti sorazmerno hitro vozili po stezici. Moral sem si čestitati, da sem tako urno odskočil na varno, saj kaj takega vendarle nisem pričakoval. Idile miru je bilo v hipu konec, a sem se potolažil, da je to zdaj nova podvrsta članstva v planinski organizaciji in da si moramo pač deliti steze. Jezilo me je le, da so tako iznenada pripeljali za mano. Ampak če bi pred tem opozorilno kričali ali zvonili, bi mi bilo to v tem kraljestvu gorskih bogov še manj všeč, kot da so me le prestrašili. K sreči je bila stezica takšna, da sem se lahko umaknil.
Skupina mladih gorskih kolesarjev, ki me je pustila za sabo, niti ni bila tako majhna in videti je bilo, da so kar dobro organizirani. Kakor koli že, odbrzeli so naprej in me pustili v razglabljanju o smiselnosti vključevanja kolesarstva pod isto »marelo«, pod katero smo ostali planinci. Vem, da so včasih v našo organizacijo šteli tudi jamarje, da smo si bili blizu tudi s taborniki, vendar so oboji šli po svoje, čeprav se mi zdi, da bi bilo z njimi lažje najti skupne točke kot pa z »biciklisti«, s katerimi skušajo v vodstvu planinske organizacije »družno osvajati vrhove«. Čeprav sem tudi sam kolesar, mi ta ideja ni najbolj všeč. »Če jih bomo imeli pod isto streho, jih bomo lažje nadzorovali in jim bomo lahko preprečili, da bi v gorah počeli kaj, kar bi ne bilo združljivo z našim poslanstvom!« mi je pred časom zatrdil prijatelj, ki je kar dobro podkovan o tem, kaj se dogaja v vodstvu PZS. »No, ja, oni že vedo, zakaj so se tako odločili,« sem skušal zatreti vprašanja, ki so mi drugo za drugim silila v zavest, in se spet predati lepotam sprehoda.
Ko se je pot spustila in je bilo treba med skalami nekoliko previdneje sestopiti, sem spet naletel na kolesarje. Očitno jim ni šlo vse tako gladko, saj so si dali opravka s popravilom koles, ki tistega strmega spusta preko skal le niso tako dobro prenesla. Kar malo privoščljivo sem se muzal, ko sem stopal mimo fantov in deklet, ki so sedeli in čakali, da »serviserji« spet usposobijo njihove jeklene konjičke. Nasmihal sem se ob misli, da je po naših hribih še dosti takšnih pragov, ki kolesarjem očitno ne morejo biti posebno pri srcu. Sam se raje zanesem na svoje podplate!
Kar dobre volje sem se spuščal po strmem bregu proti sedlu, s katerega se začne vzpon na Kunšperski vrh. Spet je vse naokoli kraljeval mir, med krošnjami pa sem lahko škilil v globino na obeh straneh slemena. Skoraj bi si začel brundati kakšno poskočnico, ko je iznenada iz ozadja mimo mene švignil kolesar! Pa še eden in tretji, četrti in tako naprej. Počutil sem se kot starter na tekmi formule ena, ko z zastavo maha voznikom, ki vozijo skozi cilj. Resnici na ljubo pa sem se verjetno precej bolj previdno stiskal ob rob steze, saj ne bi bilo prijetno, če bi me kateri od dirkačev »nasadil«. Mislil sem, da so vsi mimo in sem že hotel nadaljevati pot, ko se je za mano utrgala še ena manjša skupina. Prav nič prijetno ni bilo čakati, da so po klancu oddrveli mimo mene. Spraševal sem se, če bodo vožnjo nadaljevali v breg nad sedlom ali pa bodo kolesa potiskali ob sebi. Na sedlu sem jih res ujel in videl, kako so nekateri že potiskali svoje dvokolesnike v breg, drugi so se pa še kar trudili s pedali. Sam pri sebi sem se namuznil, da jih bom spet začel prehitevati in da jim bom pokazal, da so tudi dobri »vibram« podplati nekaj vredni, a so se z grebena že začeli spuščati v dolino. Kar odleglo mi je, ko sem videl, da ne bodo več nadaljevali po planinski poti. Dan je zame spet postal lep in kmalu sem se predal sopihajočemu grizenju kolen, ki sem ga zvito prekinjal z opazovanjem razgledov in s fotografiranjem cvetic.

Cvetje je skoraj letelo po zraku

Že na začetku izleta sem vedel, da bo to bolj »fotosafari«, saj kadar grem sam v hribe, vedno tudi veliko slikam. Če grem z družbo, vidim lepe prizore, a ne želim zaostajati ali motiti ritma, kadar pa grem sam, si vzamem čas tudi za drobne biserčke ob poti in veselo pritiskam na sprožilec fotoaparata. Ko sem se začel vzpenjati proti vršnim pašnikom Lepenatke, so bili moji postanki vse pogostejši, saj so se pisane zaplate cvetja vse bolj gostile. Modre blazinice sviščev in orlic so se menjavale z rumenimi preprogami regrata, zlatic, pogačic in drugih cvetic. Še zlasti veselo sem slikal prelepe kukavice, pogled pa mi je uhajal tudi k možatemu Rogatcu, ki je vse bolj kljubovalno rinil iz temnozelenega objema gozda. Gledal sem njegovo drzno steno in nič me ne bi moglo več prepričati, da ne bi poskusil priti tudi na vrh tega Mrtvega meniha. Na vrhu Lepenatke sem srečal mlad parček. Tudi onadva sta bila vzhičena nad bogastvom cvetja. »Saj moraš prav paziti, kam postaviš nogo, da ne teptaš cvetja!« je vzkliknilo dekle in moram reči, da sem že tudi sam prej pomišljal, kje naj hodim. Po izmenjavi vljudnostnih fraz sem se začel spuščati proti sedlu Kal. Ko sem z očmi iskal bivak pod Rogatcem, pa me je presenetila kača kolesarjev, ki se je prikazala iz gozda. Torej so se le izognili zanje neprijetnemu Kunšperku! Eni so nadaljevali pot proti Zgornjemu Špehu, približno polovica pa se jih je v več skupinah podala proti Lepenatki. »A zdaj pa mislijo še sem gor?« sem bil zgrožen, a skupinice »biciklistov« so vztrajno pritiskale na pedala in pridobivale višino. Počasi so najmanj pripravljeni drug za drugim začeli sestopati s koles, a so svoje »konjičke« še naprej potiskali po stezici v breg. Eni so bili bolj neučakani in so jo kar počez usekali proti vrhu. Cvetja verjetno niso opazili, saj so se ukvarjali samo s tem, kako čim hitreje pririniti kolesa na hrib.
»Ah, ti mladi! Ne znajo občudovati narave!« sem zavzdihnil, potem pa pomislil, da njihov cilj mogoče ni isti, kot ga imajo planinci. Mi sicer gremo na vrhove, da pokažemo kako smo dobri in kako še lahko rinemo v hrib, ampak za večino je najpomembnejše samo doživljanje narave, opazovanje razgledov, ogledovanje cvetja, oblakov, skalnih oblik. Važna sta pot in celovito doživljanje vzponov, pri kolesarjih pa verjetno občudovanje narave ne pride do takšnega izraza. Ob počitkih mogoče že, ampak med samo vožnjo se morajo pa precej bolj osredotočati na izbiro varnih prehodov, dihanje, ritem … Pri njih imajo veliko večjo težo različni športni vzgibi. Hrib je zgolj ovira, ki jo je treba kar najhitreje in kar najbolj učinkovito premagati. Ni časa, da bi razmišljali, kam postaviti nogo, da ne bi potacali cvetja, gre le za to, da premagajo težnost in se premikajo naprej. Cvetje je povsem drugotnega pomena, samo je krivo, da se nastavlja pred kolo. To je še toliko očitneje med spustom, ko gre le za vprašanje, kako ob vse večji hitrosti ostati na kolesu in ohraniti celo glavo in zobe. Rožice v takem res niso pomembne.
Na vrhu se kolesarji niso prav dolgo zadrževali. Stiski rok, nekaj posnetkov, potem pa so se začeli spuščati. Večinoma niso vozili po stezi, saj je skalnata in bolj primerna za hojo kot za vožnjo. Pravzaprav je vsak izbral svojo smer po lastnem občutku, zraven pa seveda pridno pritiskal na zavore. Cvetje je skoraj letelo po zraku. Za zavrtimi kolesi so ostajale temne prstene sledi, kolesarji pa so očitno uživali. Eden je blizu mene pripeljal s preveliko hitrostjo in ga je zaneslo v skale, nazadnje pa je pristal v manjši vrtači, iz katere je moral kolo potiskati. Nisem si mogel kaj, da ga ne bi vprašal: »Iz katerega društva ali kluba pa ste?« »Če bi bili iz kakšnega kluba, bi bili pa bolj divji! Mi smo kar tako. Smo se zbrali in šli na izlet.« Kaj bi šele bilo, če bi bili bolj divji? Že zdaj so za sabo pustili dovolj razdejanja. Takšnih nepravih planincev pa si res ne želim v naši gorniški organizaciji!

V še zadnje neokrnjene kotičke

Kakor koli že, mladi dirkači so se zbrali na sedlu pri Kalu in nato družno odpeljali za prvo skupino proti Špehu, sam pa sem zaplezal v steno Rogatca in prav lepa se mi je zdela misel, da me tu ne bo presenetil noben kolesar. Mislim, da je Slovenija zadosti razgibana in da lahko kolesarjem ponudi najrazličnejše izzive, od hudih klancev do vztrajnostnih poti. Mislim, da jim toliko različnih možnosti za izživljanje nudi le malo drugih dežel. Po mojem trdnem prepričanju pa kolesarji ne sodijo v gorski svet nad gozdno mejo. Izjemoma bi jim kje dovolil poligon, kjer bi se lahko zdivjali, drugače pa sem prepričan, da z zaviranjem in s svojimi spusti v naravi puščajo pregloboke rane, da bi jim zavedni ljubitelji gorskega sveta in neokrnjene narave to lahko odpustili. Zemlja in rastline v gorskem svetu so izpostavljene preveč ostrim življenjskim pogojem, tako da jim še ene nepotrebne nadloge ne smemo dopustiti. Narava v gorskem svetu se le ne obnavlja tako hitro, da bi lahko dopuščali takšno početje. Ko kolesar s svojim zaviranjem razkrije rušo, voda zlahka odplavlja zemljo in siromaši gorsko naravo.
Predstavnik gorskih kolesarjev mi je zatrdil, da kolesarji naredijo v hribih ravno toliko škode, kot je naredimo planinci, ko delamo bližnjice. Mislim, da to ne drži povsem. Bližnjic le ni tako veliko, korak pa je tudi lažje nadzirati, lahko prestopiš, preskočiš oviro, lahko se izogneš cvetici. Ko si na kolesu, pa to ni tako preprosto. Pri vzponu že lahko nadziraš, kje voziš, pri spustih je pa to težje ali skoraj nemogoče. Tam ti gre le za to, da se obdržiš na kolesu. Še zlasti pa je nerodno, da se mlajši tudi pri gorskem kolesarstvu želijo dokazovati in počno tudi drzne stvari, ki jih izkušenejši in pametnejši ne delajo. Lepo je po televiziji gledati drzne skoke in vožnje s kolesi po puščavskih predelih Amerike in drugih prostranstvih. Tam takšno početje okoljsko ni tako sporno, kot je v naši mali deželici, ampak zgledi vlečejo.
Ko smo šli pozimi na Vrtačo, smo pod Zelenico naleteli na mlade kolesarje, ki so skakali čez neko s snegom pokrito skalo. Večinoma so padali, nekaterim pa je skok le uspelo zvoziti. V snegu tisti skoki niso mogli imeti hujših posledic za naravo, če bi pa kaj takega počeli poleti na travnati planini, bi bila pesem drugačna. V planinski organizaciji poudarjajo, da je pri kolesarjih pomembna vzgoja, toda vzgledi vlečejo, v človeški naravi pa je, da premika meje, da hoče biti prvi, da naredi nekaj, česar drugi še niso.
Na kolesarje zdaj naletiš že tako rekoč povsod. Ni govora, da bi se držali le določenih poti, ki naj bi jih določili na Ministrstvu za šport, pionirski duh je živ tudi med njimi. Poleti sta me presenetila izgubljenca s kolesi nad planino Košutna pod Kompotelo. Bila sta vljudna in sta lepo pozdravila ter vprašala, kako se pride do Krvavca. Ampak bila sta predaleč. Preveč globoko v enem še zadnjih kolikor toliko neokrnjenih kotičkov. Povedala sta, da sta prišla preko Dolge njive. Za Dolgo njivo pa delajo reklamo že na vseh kolesarskih spletnih klepetalnicah in straneh. Nekdaj idilično planino so si kolesarji že vzeli za svojo. Da ne govorimo o Zvohu, kamor na vse pretege vabijo tudi turistični delavci s Krvavca. Ko sem potem sestopal z Zvoha, so mimo mene drveli kolesarji s takšno hitrostjo, da nisem bil prepričan, če so vsi popolnoma nadzorovali svoje početje. Pravi planinci se bomo počasi začeli umikati s takšnih nevarnih poti. Umikali se bomo v strme skalne trdnjave, a tudi tja se bodo kmalu ojunačili kolesarski pionirji. Saj nenevarna vožnja po neokrnjeni naravi ni tisti adrenalinski izziv. Treba je več, višje, hitreje, drzneje! Pandorina skrinjica je odprta.

Miro Štebe

Oznake: PV

Komentiraj (3):

Aljaž Anderle, nedelja, 20. april 2008, ob 21:32

Pandorina skrinjica se je odprla že takrat, ko so prvi turisti začeli stopati v prej bolj ko ne samotni gorski svet. Kako močno je planinstvo, poleg drugih dejavnosti, spremenilo podobo gorske krajine v zadnjih...60 letih? 100 letih? Koče, tisoči kilometri poti, jeklenice, razbiti previsi, predori, razširjene police, smeti, reducirani biotopi...
Sedanje stanje je takšno kot je. v nekaterih državah slabše kot pri nas, ponekod boljše. Nikjer idealno. V gore pa se zgrinjajo protagonisti vedno novih športnih panog, ki morajo tam sobivati z ostalimi - planincim, pohodniki, alpinisti, smučarji,...Da ne omenjam novodobnih “gospodarjev” gozdov. In v teh relacijah se pokažejo kratki stiki. Malce zaradi "uzurpacije" delčka prostora, katerega so si prej lastili pripadniki ene "športne" kaste, deloma pa zaradi okoljevarstvenih vzgibov. Na tapeti so že bili zmajarji, športni plezalci, turni smučarji, gorski kolesarji, pa še kdo bi se našel v množici, ki je kdaj, tako ali drugače, prišla navzkriž s planinsko srenjo, posvečeno varuhinjo in tradicionalno zastopnico obiskovalcev "nekoristnega sveta".

Ko sem v hribih, bi mi šla na živce lahko cela vrsta ljudi: nerodni in glasni pohodniki, ki valijo kamenje ali jodlajo da se gamsi kar skrivajo, popivajoči onemogleži in smetarji, ki ne znajo odnašati smeti nazaj v dolino, motorizirani nedonošenčki, ki v ATVjih ali na motornih saneh svinjajo svet s hrupom, izpušnimi plini in svojim zgledom, ja tudi gorski kolesarji, če vozijo tako, kot da so sami na svetu in mislijo da imajo prednost pred tistimi, ki po isti poti kot se oni vozijo, hodijo peš.

Ampak, ne smemo pozabiti, da smo na tem svetu vsi, da si ga delimo, in da moramo v njem najti načine za sobivanje. Ti se ponavadi določijo s pravili, zato da različnosti postavimo na skupni imenovalec, tudi pri obnašanju v gorskem svetu je tako. Aroganca, egoizem in nestrpnost sem kar nekako ne sodijo. Ne glede na to, s katere strani prihajajo.

Ob rob Štebetovi zgodbici naj samo povem, da protagoniste kolesarskega spusta dobro poznam, med njimi so moji dolgoletni prijatelji in soplezalci iz alpinističnega odseka. Tudi sam se jim včasih pridružim na kolesu. Zato sem seveda imel možnost slišati tudi njihovo plat zgodbe. Ki seveda potrjuje osnovna dejstva iz članka, ne pa tudi mnogih dodanih detajlov in dramaturških vložkov, ki dajejo zgodbi sicer poseben žar in skorajda status Greenpeacovskega pamfleta. Mogoče je to posledica dejstva, da se je zgodba odvijala že lansko poletje in se je po zimskem precejanju na pomlad pokazala na papirju v nekoliko fermentirani različici. Kar pa po drugi strani, najbrž nehote, izkrivlja nekatera dejstva in skorajda želi sprožati nestrpnost do “drugačnih” obiskovalcev gorskega sveta. To, da so bili v “obravnavani skupini” povečini plezalci, alpinisti in gorski reševalci, je bilo pa le naključje.

Miro Štebe, ponedeljek, 21. april 2008, ob 17:58

Strinjam se z Aljažem Anderletom, da se je Pandorina skrinjica za gorsko naravo odprla že s pojavom človeka v njih. Žal smo najbolj škodljivo bitje na tej naši materi Zemljici, ampak po sili razmer so nas nagradili tudi z možgani in ti nam omogočajo, da presojamo kaj je prav in kaj ne, kaj lahko popravimo in kaj preprečimo. Prepričan sem, da v gore ne sodijo razgrajači, tisti, ki namerno prožijo kamenje, se derejo in jodlajo, prav tako pa sem tudi proti tistim, ki želijo gorske poti speljati na vse razpoložljive kuclje in vršičke, še zlasti pa me moti, če takšne poti speljujejo tam kjer ni naravnih prehodov, kar čez stene na primer. Menim tudi, da ni prav, da postavljamo planinske postojanke kjer koli je mogoče. Na tem področju pogrešam odločnejšo besedo naše planinske organizacije o čemer sem že nekajkrat pisal. Več bi morali narediti za osveščanje, naravovarstveno vzgojo in preprečevanje naravi škodljivih obnašanj in posegov.
Nisem tudi za uzurpacijo planinstva nad gorskim svetom, menim pa, da imamo planinci prav zaradi svoje usposobljenosti in znanja, ki naj bi si ga nabrali o tem svetu, večjo odgovornost. Če je nekdo gorski reševalec, plezalec ali ne vem kaj še vse, mu ne daje nič večjih pravic glede gibanja v gorskem svetu, kot drugim. S svojim znanjem in usposobljenostjo pa morajo biti vzor, žal tudi če se spravijo na gorska kolesa. Tudi sam sem član GRS in vem, da imajo reševalci prednost v gorskem svetu le ko posredujejo v akciji, ko gre za življenja ali ogroženost drugih obiskovalcev gora. Če ne gre za akcijo pa je dolžnost reševalcev in sploh tistih, ki so gorniško bolje izobraženi, da pomagajo, svetujejo, dajejo vzgled in predvsem preprečujejo nevarnosti pa tudi škodo, ki bi se lahko v gorskem svetu zgodila.

Tudi sam kolesarim, v mladosti sem se štiri leta celo vsak dan s kolesom vozil v šolo v Mengeš in zraven s prijatelji prevozil nešteto dodatnih kilometrov, od obiskov Kamniške Bistrice, do vzponov na Dobeno in Gobavico. Vem kako prijetna in neškodljiva za okolje je lahko vožnja po nižinskih cestah in poteh, nasprotujem pa vožnji s kolesi po gorskih stezah in brezpotju nad gozdno mejo. Kar zmrazi me, ko berem v najrazličnejših športnih in drugih glasilih o enkratnih vzponih na vrhove Karavnk, odkrivanje Slovenije s kolesi po gorskih vrhovih. Menim, da ni treba v duhu demokratičnosti dopuščati takšnega početja. Enakovreden pristop lahko zahtevajo tudi motokrosisti, vozniki štirikolesnikov, ljubitelji sankanja z motornimi sanmi in zakaj pa ne, tudi ljubitelji goseničarjev. Saj je tudi v Sloveniji kar nekaj ljubiteljev vojaških vozil. Tudi kak tankist bi se lahko vprašal: Zakaj za vraga pa hočejo planinci hribe le zase? Ali nisem enakovreden član naše družbe? Po logiki g. Anderleta bi mu težko odreli to pravico.

Sem za demokratičen pogovor, dogovor o tem kaj hočemo z našo naravo, ki smo jo, kot naravovarstveniki radi poudarjajo, izposodili od naših vnukov. Ali smo za egoistična, adrenalinska izživljanja z mislijo, da nas ne briga, kaj ostane za nami? Sem za precej strožja merila o naših posegih in našem obnašanju v naravi. Naše planinsko društvo PD Onger skrbi za označevanje poti na območju Krvavca. Gorski kolesarji tam niso tako nedolžni ljubitelji narave. Za njimi neredko ostaja razdejanje. To lahko dobro dokumentirajo naši markacisti. Saj lahko, da imajo nekateri zelo korekten pristop, ampak Pandorina skrinjica je odprta. Niso vsi takšni angelčki, vredno je, da je bil spust kar najbolj adrenalinski! Sem za to, da se izbere določene predele, poligone, kjer se lahko gorski kolesarji izživljajo, sem pa absolutno proti, da so enakovredni uporabniki gorskih stezic in brezpotij nad gozdno mejo. Slovenija je zadosti razgibana in lahko že pod gozdno mejo z zahtevnostjo nekaterih vzponov, s strminami in tudi možnostmi za čudovite spuste zadovolji tudi zelo zahtevne gorske kolesarje, predeli v katerih je narava precej bolj občutljiva pa potrebujejo večjo zaščito in tudi ostrejšo, s kaznimi podkrepljeno, prepoved voženj z gorskimi kolesi, terenskimi motorji, štirikolesniki, motornimi sanmi pa tudi skrbno načrtovane omejitve poletov s helikopterji in manjšimi letali. Prav tako pa je povsem normalno, da tudi od tistih, katerih gibanje v goratem svetu naj ne bi puščalo za sabo takšnih sledi zahtevamo, da se obnašajo odgovorno in da naravo puščajo za sabo takšno, kot je bila pred njihovim prihodom. Kolesarji žal tega ne morejo, čeprav se spet lahko razvname debata o tem, kako škodljive so sledi zaviranja in kolesnic na gorskih stezah. Po sili razmer tudi za najboljšimi kolesarji ostane v naravi več sledi, kot za pazljivimi pohodniki.

Upam, da nisem predolg. Pravzaprav pa mi je všeč, če se razvije razprava o tem, kako bi lahko bolje zavarovali gorsko naravo.

Upam, da boš mojo repliko uvrstil med pripombe, se ti že v naprej zahvaljujem in te lepo pozdravljam, srečno!
Miro

Patrice Monroe Pustavrh, ponedeljek, 21. april 2008, ob 21:19

Z avtorjem se glede škodljivosti ne strinjam povsem. Po mojih izkušnjah je pravilna vožnja nad gozdno mejo lahko povsem neškodljiva, oziroma je škodljiva le toliko, kolikor škoduje pešec. Pravilna vožnja pa je vožnja s primerno hitrostjo brez blokiranja koles in ostrega zavijanja, kjer kolo zdrsne. Dodajam še, da je taka vožnja tudi za kolesarja najbolj varna, pa tudi najtežje potke se lahko izpelje izključno na ta način. Kajti blokiranje prednjega kolesa je za kolesarja pogubno, saj sledi skoraj obvezen padec, blokiranje zadnjega pa dejansko bistveno poslabša vodljivost kolesa, razen če se voziš naravnost navzdol, saj potem zadnje kolo zdrsne po pobočju navzdol in dejansko ne moreš nadzorovati smeri, ker te enostavno obrne v breg, s tem pa se ponavadi tvoja vožnja tudi konča s sestopom.

Sem pa študiral posnetek svoje vožnje po eni precej strmi potki. Zanimivo je bilo to, da mi je zadnje kolo nekajkrat blokiralo, vendar sledi nisem pustil (sem si ogledal teren, oziroma sem ženo vprašal o tem). To pa zato, ker je bila večina teže na prednjem kolesu, in dejansko je zadnje kolo bilo že skorajda, oziroma dejansko (par cm) v zraku. V takem primeru se tla kljub blokiranju ne poškodujejo, ker je dejansko sila trenja med kolesom in tlemi enaka 0.

Problem pa nastane pri hitrejši vožnji, kjer se pojavijo številni krajši zdrsi, ki jih kolesar še lahko kontrolira, dejansko pa pustijo precej posledic. Na primer, na Slivnici sem enkrat pripeljal, ko je bilo precej razmočeno. Dokler sem vozil počasi, sledi ni bilo, potem pa sem zaradi neizkušenosti (nisem pričakoval, da se bo to zgodilo) malo preveč spustil, in sled, čeprav ne globoka, je bila tu (pa nisem zaviral, ampak vrtilna količina na koles in grob profil gume sta naredila svoje). Seveda sem takoj pazljivo zmanjšal hitrost, in sledi ni bilo več. Od tedaj še posebej na mehkejših terenih zelo pazim, da nimam previsoke hitrosti. Lahko pa se pohvalim tudi s tem, da če je teren zelo mehek, in ne morem odpeljati brez blokiranja, potem stopim s kolesa dol - čeprav je v takih primerih res tudi to, da potem s čevlji ravno tako naredim kar nekaj sledi, tako da nisem čisto prepričan, kaj je boljše.

Moj predlog grede zato v to smer, da se predvsem omeji hitrost (po mojem občutku največ 10-15 km/h, še najbolje pa bi bilo izmeriti eno varno mejo, nikakor pa ne prenizko, ker potem se zaradi problemov z ravnotežjem lahko zgodi kaka nevšečnost), s katero naj kolesarji vozijo po potkah. Druga važna omejitev je vožnja striktno po potkah, če pač ne gre, pač ne znaš speljati, in pojdi peš. Po svoje je to, da ne greš po potki, hecno, saj vendar iščeš adrenalin, potem pa takole stisneš rep med noge. Tretja, zelo pomembna stvar je, da imajo pešci prednost pred kolesarji. To se pravi, kolesar je dolžan ustaviti kolo, da gredo pešci mimo, če srečanja ni možno varno izvesti (če je potka dovolj široka, potem to seveda ni nujno), razen v primeru, da mu pešec nedvoumno pokaže, da mu je odstopil prednost (ker je neumno, da bi bil zaradi prijaznosti planincev kolesar v prekršku, in ker bi se na ta način samo ljudje čudno gledali med sabo).

Trdim pa: Pravilno izvedena kolesarska tura pusti marsikdaj celo manj posledic na okolju kot slabo izvedena planinska, saj se večinoma ne pripelješ z avtom kar se da visoko, ampak začneš lepo v dolini (in požiraš prah nadebudnih planincev, ki se v želji po osvojitvi najvišjega možnega vrha pripeljejo kar se da visoko).

Zatorej, prepovedi kolesarjenja na sploh nasprotujem, saj smo s tem prizadeti tisti, ki jim je kolo sredstvo za izvedbo ture, ki radi umirjeno vozimo po poteh brez povzročanja škode in ogrožanja drugih, in to samo zaradi tistih, ki jim je za naravo in ostale figo mar. Kajti to je ravno tako, kot če bi prepovedali celotno planinsko dejavnost samo zato, ker par tepcev pušča svinjarijo vsepovsod po hribih, rjove in zganja neumnosti. Ali pa, če potegnem vzporednico z alpinizmom in planinstvom, prav lahko bi se kdo vtaknil v veliko količino železja v stenah, nabijanje s kladivi, ne nazadnje pa tudi dretju v primeru plezanja v navezi (naprej, varujem, grem, popust vrv, itd.), ki je lahko včasih v okolici kakih bolj obljudenih in primerno akustičnih sten precej moteče, pa še ptice straši. Po tej analogiji bi potem lahko plezalce ravno tako strapali v neke vrtce, in naj se tam izderejo in naužijejo adrenalina. Kar je seveda čista neumnost.


Vsekakor pa se z Mirom ZELO !!! strinjam, da divjanje nima kaj početi na planinskih poteh, in bom rekel to, da tudi pod gozdno mejo ne. Kajti treba je vedeti, da so na planinskih potkah še drugi.

Po drugi strani pa vem, da je zahteven spust, ki ti nudi veliko adrenalina, možno odpeljati tako, da ne ogrožaš nikogar in ne povzročiš nobene škode. Meni je to postal velik izziv, ker dejansko zahteva veliko več od tebe od neprevidne vse pred seboj rušeče vožnje (predlog za ozaveščanje: Reklama v stilu samo šleve blokirajo kolesa in rušijo vse pred sabo).

Glede dirkanja na Krvavcu pa: Še največjo krivdo bi pripisal žičničarjem, ki so planinsko pot dejansko začeli oglaševati kot DH progo (progo za spust s kolesom, z gasom do konca). Kar je seveda nedopustno, zadaj pa stojijo izključno profitni motivi. Veliko dol brzečih junakov to počne celo v dobri veri, da so na registrirani kolesarski progi, kar je recept za katastrofo, saj niti ne pričakujejo, da bo kdo na potki.

Seveda pa to ne pomeni, da ne soglašam s tem, da se taka proga postavi. Nasprotno, takih, dobro označenih (tudi s trakovi in opozorili o "dirkaški stezi" prog za divjanje naj bo dovolj, tisti, ki jim to veliko pomeni, bodo našli veliko zabave na zahtevnih progah, po možnosti še z dodanimi ovirami. Območje smučišča je že tako ali tako degradirano, tako da se s tem ne izgubi veliko.

Za konec pa, povsem neumestno je primerjati motoriste, atvjevce na eni strani in kolesarje na drugi. Prvič, velika razlika v teži vozil (kolo max. 15 kg kolo, motor takoj vsaj 50, če ne še več), drugič, velika razlika v moči (50 konjev proti enemu "oslu"), tretjič stopnja onesnaženja (izpušni plini proti prdcem in švicu kolesarja) in ne nazadnje tudi škode (razmerje osveščen planinec:osveščen kolesar:motokrosist:konj z jezdecem je 1:1,5:200:200, odvisno seveda od terena, na določenih terenih je pravilna vožnja s kolesom celo manj invazivna od peš hoje).

eXTReMe Tracker