Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tura z dodano vrednostjo

4 - 2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895


Klikni za ogled filma 
iz 1978, 5' 20''



Prečnica z vrha Hudičevega žleba
proti vrhu Hudičevega stebra


Prečnica še z drugega kota



 

sobota, 19. april 2008, ob 07:59, Dušan Škodič, ogledov: 2944

Digitaliziran film o smučanju Hudičevega žleba iz 1978Planinski vestnik - Iztok Rutar: Ostra, globoka zareza levo od Hudičevega stebra v steni Prisojnika s prav tako srhljivo zvenečim imenom mi je že zgodaj padla v oči. Je ena tistih lepih, elegantnih linij, ki ti zaredijo v možganih željo: To bi pa jz zlezu.
Dodana povezava za ogled filma.

Hudičev žleb v Prisojniku

Avtomobil, ki je malo predtem pripeljal za mano iz stranske ulice, prižge sireno. Ma super, saj že brez tega zamujam. Ne vem, zakaj, vendar vedno, ne glede na uro, može postave nagonsko pozdravim z dober dan. »Dobro jutro, kontrola prometa, vozniško in prometno, prosim.« V naslednjem prizoru brskam po prtljažniku in iščem dokumente med plezalno robo, zraven pa stoji policist in s tisto dolgo baterijo sveti v kaos v avtu. No, očitno sem mu popestril monotonijo nočne kontrole prometa, ki je verjetno videti nekako takole: v naslednjem dejanju, ko »žrtve« najdejo dokumente, se on počasi sprehodi na drugi konec avta, tam malo postoji, se nato vrne in z napol odprtim vozniškim dovoljenjem v rokah vpraša: »Ali je bilo kaj alkohola?« Tokrat pa je malo drugače, saj – še preden mi uspe kar koli izkopati iz nahrbtnika – presenečeno vpraša: »O, a greste plezat, kam pa?« Ob takih vprašanjih sem vedno v precepu, kako naj se odzovem. Imam opravka z nekom, ki pleza in ga zanima, ali s civilistom, ki je fasciniran ob pogledu na vrv in čelado in bo verjetno ne glede na to, kaj mu bom odgovoril, v nadaljevanju vprašal: »Pa a to greš plezat prosto ali drugače?« Malo prezgodaj je za pretirano obremenjevanje možganov in kar zadovoljen s svojim odgovorom »ma pod Vršič nekam« iščem naprej. »Že dobro, le pejte, da ne boste pozni, pa srečno.« Gre v avto in s sodelavcem se odpeljeta naprej. Na zdej, pa ravno denarnico sem končno našel ...

Od želje …

Ostra, globoka zareza levo od Hudičevega stebra v steni Prisojnika s prav tako srhljivo zvenečim imenom mi je že zgodaj padla v oči. Je ena tistih lepih, elegantnih linij, ki ti zaredijo v možganih željo To bi pa jz zlezu. Naslednji korak je po navadi iskanje informacij. »Težavnost je odvisna od snežnih razmer …« (ma ne!) je zgovoren vodniček. Kogar koli sem glede smeri kaj vprašal, mu je uspelo povedati le, da je brez veze oz. da s takimi šodri ni vredno izgubljati časa; mogoče je pristavil še to, da so žleb tudi že presmučali. Dobro, prvenstveno ga je sicer preplezal Uroš Župančič sam, leta 1936, samo on je bil itak baje »utrgan«, smučali so pa tudi že marsikje, kjer sem se jaz lepše počutil z derezami na nogah, dvema cepinoma in obrazom proti steni. Bomo pač šli pogledat in poskusit.
Ker mi je Hudičev žleb malo preveč od rok, da bi hodil na redne oglede, in ker je v glavi vedno še vsaj deset drugih ciljev in želja, glede katerih so tudi razmere malo bolj znane, je žleb čakal. Vse dokler se mi ni na nekem vračanju s hribov čez Vršič pokazala bela nepretrgana linija v stenah, ožarjenih od zahajajočega sonca. V hipu mi je bilo jasno, kaj bom počel naslednji konec tedna.
Pomlad je poleg teloha v dolini zvabila izpod snega tudi kline in jeklenice na Hanzovi poti, tako da ni bilo treba že na dostopu preplezati večjih težav, kot te pričakajo pozneje v smeri. Seveda pri vsem tem ni šlo brez nočnih čarov iskanja pravega prehoda in poteka poti v lažjem svetu, kjer je bil še sneg. Za orientacijsko lažjo, tehnično pa težjo varianto dostopa po slapu pod Hudičevim žlebom smo bili kakšna dva meseca ali več prepozni.

… do črva …

V enakomerno položnem naklonu izginja žleb nekam navzgor v jutranji mrak. Od plazov zbiti sneg škripa pod nogami. Prijemljejo samo konice derez, škoda, da ni vse skupaj še malo strmejše, v takih razmerah bi bil res pravi užitek. Strah ali bolje, tesnoben občutek, ki navadno izgine z začetkom plezanja in ostaja samo še v obliki pričakovanja ključnega mesta, pa se tu kar noče posloviti. K temu pripomore ambient, v katerem poteka smer, ki si je upravičeno sposodila ime pri Luciferju. Žleb se oži, gladki robovi, ki izginjajo v nastajajoče jutro, so vse višji, naklon počasi, a vztrajno narašča. Vendar ni samo to, tu je tisti črv, ki vrta, kaj bo če bo, in kljub vztrajnemu odganjanju sestavlja tiste najbolj črne scenarije. Ja, tu se nimaš kam umakniti, če kar koli potegne skozi. Saj glede plazov res ni več nobene nevarnosti, visijo pa na vršnem grebenu velikanske opasti in žleb je »splakovalnik« za vse, kar se tam gori odlomi. In tu je še dejstvo, da je bilo nekaj od tega usodno za tri plezalce konec sedemdesetih let …
Med hitenjem, sestavljenem iz plezanja in ohlajanja pekočih meč, se zdani, mi pa priplezamo do ključnega mesta. Skok, zalit z nečim med snegom in ledom, naklonine kakih 70°. Tu spodaj so tiste algaste plati, ki ga poleti delajo težko preplezljivega. Uroš je pri svojem vzponu to mesto preplezal tako, da je gvozdil med skalo in snegom v žlebu. Pri tem je imel kar srečo, saj se je medtem više »nekaj« utrgalo: » … posrečilo se mi je, da sem se malo sklonil, siloma sem skrivil hrbet, glavo pa stisnil v poč med snegom in skalo. Pa zdaj! Najprej je malo šumelo levo po strugi, potem je narahlo začelo padati tudi na moj nahrbtnik in hrbet ter vrat. Dobro, da sem bil zagvozden! Nekajkrat je udarilo votlo trdo po rebrih, še nekaj časa, potem je vse utihnilo …« je po opravljenem vzponu zapisal za Planinski vestnik. Nam po zaslugi razvoja tehnike ni bilo treba gvozditi, potem ko bi prišli do skoka s sekanjem stopinj, ampak smo ga preplezali kar naravnost po snegu. Do vrha ni več nobenih težav, naklonina je sicer malce večja kot tista v spodnjem delu, žleb pa se razširi v nekakšen lijakast začetek in pri straneh odpre, tako da tudi plezanje ni več tako temačno. Odpre pa se tudi pogled na »giljotine«, ki visijo z grebena.

… in »neizvirnega« sestopa

Vrh. Ja, vrh … Težava Hudičevega žleba je, da na vrhu smeri nisi še nikjer oz. si si ravno nakopal težave. Kar zadeva nadaljevanje ture, je več možnosti; najbolj neizvirna je sestop nazaj po žlebu, druga pa vodi po utrgano izpostavljeni polici na vrh Hudičevega stebra; od tam gremo po Hanzovi »poti« ali na vrh Prisojnika ali pa v dolino. Z vidika celotne podobe ture pa je verjetno najlepša možnost nadaljevanje vzpona po vzhodni steni in nato Severnem grebenu proti vrhu Prisojnika, kot je plezala naveza Andreja Moreta ob prvi ponovitvi smeri. Mi se odločimo za polico. Zračnost pod nogami je res veličastna, nad težavami sem pa kar malo »razočaran«, glede na to, kar sem pričakoval ob pogledu na polico z vrha žleba. Polica pripelje na snežišče, ki smo ga prečili do vrha Hudičevega stebra. Žal so že zgodnji žarki majskega sonca popolnoma »pokvarili« razmere, škripanje samo prednjih zob po snegu je bila preteklost. Že na kakšnem turnem smuku se ne bi lepo počutil nekje-med-koleni-in-ritjo v snegu, sredi stene se pa sploh ne. Tu mi postane še jasneje, kako smo po preplezani smeri in na »poti« še »nikjer«. Tudi v senci ni nič bolje, saj je sneg gnil še od popoldanskega sonca prejšnjega dne, noč pa ni bila dovolj mrzla. Oranje Hanzove poti gor ali dol v takem odpade in tako ugotovimo, da neizvirna možnost ostane edina izbira. Malo skregano z jutranjo željo po čimprejšnji zapustitvi žleba … Spet poskušamo biti čim hitrejši, malo se umikamo padajočemu kamenju, ki se odbija od sten žleba kot biljardne krogle, dvakrat izkoristimo že pripravljena sidrišča in srečno prispemo do vstopa v smer, predtem pa še skoraj nekaj pridelam v hlače, ko gre čez nebo reaktivec. Sledi brezskrbno poležavanje na soncu; tisti kamen, za katerega se je zdelo, da ga imam v želodcu, sem očitno že prebavil … Še malo »plavamo« po gnilem snegu, se stuširamo ob vstopu v Hanzovo pot in si privoščimo nekaj zasluženih piv.
Pogled na žleb je zdaj malo drugačen … Vzpon tehnično gledano sicer res ni nič zahtevnejšega od »malo strmejše hoje«, ima pa nekaj drugega, nekaj, kar mu da tisto »nekaj več«, še posebno če turo podaljšaš do vrha Prisojnika. Za konec še zanimivost: v vodničku lahko zasledimo, da so žleb leta 1978 presmučali Vanja Matijevec, Lado Vidmar in Miha Pučko. Malo manj znano pa je, da so smučanje posneli tudi s kamero. Videoposnetki so zdaj digitalizirani in dostopni na internetnem portalu YouTube (www.youtube.com).

Iztok Rutar
Foto: Janez Toni


Vodniška literatura:
T. Golnar. Vršič, plezalni vodnik. Ljubljana: PZS, 1997.
G. Kresal. Zimski vzponi. Ljubljana: Sidarta, 2007.

Oznake: PV
eXTReMe Tracker