Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Triglav - Slovenska smer

Na vršnem grebenu

Gorniška potepanja: Aljažev dom je sameval. Tudi v zimski sobi, nekdanji karavli, ni bilo nikogar. Pri spomeniku padlim partizanom gornikom se je že toliko zdanilo, da sva si lahko dobro ogledala, kje naju bo vodila "pot". Ob nenehnem pogledovanju proti Steni, sva se sprehodila do izvira Triglavske Bistrice, ki je zamolklo žuborela pod obsežno plazovino v zatrepu Vrat.

Čez Steno na očaka

Aljažev dom je še spal svoje zimsko spanje. Tudi v zimski sobi, nekdanji karavli, ni bilo nikogar. Pri spomeniku padlim partizanom gornikom se je že toliko zdanilo, da sva si lahko dobro ogledala, kje naju bo vodila »pot«. 
Jutranji pozdravOb nenehnem pogledovanju proti Steni, sva se sprehodila do izvira Triglavske Bistrice, ki je zamolklo žuborela pod obsežno plazovino v zatrepu Vrat. 
Opremila sva se z vsem potrebnim in splezala čez zavarovan spodnji prag. Snega je bilo kar precej, tako da je samo nekaj klinov gledalo izpod njega.  Nad pragom so naju zanesljive stopinje vodile levo navzgor. 
Spodnjo diagonalo v desno sva izpustila in do začetka prečnice proti Macesnom splezala kar naravnost navzgor. Sledila je dolga prečnica v levo do razgledne rame poraščene z macesni. Zadnji metri do njih so bili pošteno strmi, tako da je bilo treba, kljub stopinjam, kar pošteno »zavihati rokave«. Macesni so prav zanimiv kraj. Precej poživijo siceršnjo monotonijo skal in snega. Na nasprotni strani Vrat je sonce že prebudilo Martuljške gore in Škrlatico.

Riba na soncu in Alien v senci. Sicer pa riba sliši na ime - Triglav.

Tudi Triglav (2864 m) se je že kopal v soncu, vendar je bilo do njegovega vrha še daleč, midva pa sva, v varni senci Stene, napredovala po strmi grapi. Kmalu sva prispela na pomol, s katerega je bil prav lep razgled vsenaokoli. Predvsem lepo je bilo videti Steno, s svojimi številnimi stebri. Skoraj vsak izmed njih spada v svetlo zgodovino slovenskega plezanja - s »Čopom« na čelu.
Nad pomolom sva se ozirala za nadaljevanjem in ga kmalu odkrila v kratkem, nekajmetrskem skoku, ki ga je bilo treba preplezati.

Nad Belimi platmi

Nadaljevanje je postreglo z dolgo prečnico v desno, ki naju je, celo malo navzdol, pripeljala do vznožja Belih plati, ki so bile prekrite s snegom. Nad njimi sva morala splezati čez skalno stopnjo, nato pa sva se kmalu znašla v strmi grapi pod Bučerjevo steno. Po njej sva veselo »odpikala« do vznožja »Bučerja«. Debela snežna odeja je poskrbela za to, da je bila Bučerjeva stena zalita skoraj do vrha. To nama je zelo olajšalo napredovanje. Kljub temu nekaj metrov škrtanja z derezami po gladki skali ni ušlo. Zadnji metri »Bučerja« so bili namreč kar dobro napeti. Oprimkov je bilo bolj malo, stopov pa posledično tudi. Še posebej so se pritoževale dereze, ki imajo namesto poprhanih skal, raje trd sneg in led. Bučerjeva stenaKo sva preplezala najtežji del, naju je do Škrbinice ločilo le še nekaj strmih metrov. Z nje se nama je odprl prelep pogled v zasneženo Slovensko grapo. Naravnost naprej, proti osrednjemu delu Stene, pa so se nadaljevale znamenite Zlatorogove police. Kar nisva mogla verjeti, da res stojiva tu, v osrčju Triglavske severne stene. Vse je bilo tako nenavadno blizu.
Po Slovenski grapi je šlo prav lepo navzgor. Na začetku Prevčevega izstopa se je strmina povečala.  Poleti je v njem veliko pragov, ki jih je potrebno preplezati.  Tokrat so bili varno skriti pod snegom, tako da je bilo vzpenjanje, kljub hudi strmini, zelo prijetno. Na robu Stene naju je pozdravilo toplo sonce.
Po "ravnini" sva se odpravila na Kredarico. Pot proti vrhu je bila odlična. Sneg je na srečo ostal trd.  Aljažev stolp je postajal vse večji, čeprav je bila spodnja polovica skrita pod snegom. Okoli njega je postopala skupina nemško govorečih ljudi, ki je "Laibach" iskala na zahodnem obzorju. Eden izmed njih se  ni strinjal s tem, da je Ljubljana nekje pri Bovcu, a prepričan tudi ni bil. Midva sva jim z veseljem pomagala in v zahvalo "dobila" skupno fotografijo.  
Avstrijci so odšli. Ostala sva sama na vrhu. Malo sva še posedela in še enkrat podoživela najin vzpon. Lepo se je videl Prevčev izstop iz Stene, ki je od tod videti še bolj strm, kot je v resnici. Po grebenu sva se previdno vrnila na Mali Triglav in z njega na Kredarico.

Sestop po vršnem grebenu. Zadaj Draška vrhova in Tosc.

Sledeč svojim stopinjam sva odšla nazaj čez ledenik. Še pred robom Stene sva zavila bolj proti desni ter pod Vzhodnimi glavami nadaljevala s sestopom ob robu Kotla do Begunjskega studenca, ki je globoko v snegu klokotal pod steno istoimenskega vrha.
Prvi del sestopa po poti čez Prag je bil hiter in sproščujoč. Poleti je tukaj melišče, sedaj pa je šlo po odličnem snegu kar hitro od nog. Sledil je cik – cak čez številne pragove, ki so bili, eni bolj, drugi manj, prekriti s snežno odejo. Prečnice so bile kar strme, a hujšega ni bilo. Nekaj pragov sva obvozila, nekatere preskočila in pazila, da sva »zadela« najvišji prag, ki ga ne bi uspela kar tako obiti - Medvedovo skalo. Tudi medvedu, ki je padel čeznjo, ko je bežal pred trentskimi lovci, to ni uspelo in je odšel »v večna lovišča«. Skalo sva našla, kline in žice tudi ter se lahkotno zavihtela navzdol. Spodnja polovica »stence« je bila še pod snegom, tako da sva z mučenjem derez po skobah (železo na železo pač ni najboljša kombinacija) zaključila predčasno.
Še nekaj sestopa, kratek vzpon v desno in začela sva z dooolgo prečnico daleč v levo, ki naju je preko številnih robov pripeljala tja, kjer sva zjutraj začela z vzponom. Vseskozi sva pogledovala proti Steni. Čeprav sva splezala »le« čez njen najbolj položen del, sva jo sedaj gledala z drugačnimi očmi kot prej. Macesni, ki so se dvigovali pod nebo na razglednem pomolu so bili lepa kulisa zahajajočega sonca, ki se je uprlo v stene Cmira in Begunjskega vrha. Nad Stenar se je pripeljal oblak, ki je z večerno zarjo odjadral naprej proti zahodu. Za trenutek sva se ustavila. Bila je popolna tišina. Vedela sva, da je za nama velik dan. K občutku veličastnega zmagoslavja je pripomogel tudi pogled na martuljški zaklad, ki se pne pod nebo nad dolino Vrat. 

Macesni z žarečim ozadjem

Čakal naju je še zadnji del sestopa - zavarovan spodnji prag. Sneg je bil tod že kar pošteno ojužen, zato je bilo sestopanje oteženo. Še enkrat se je izkazalo, da tura ni končana vse dokler ne stojiš v varni dolini! Pri enem izmed korakov se mi je prav nesramno udrlo. Pristal sem na nosu, nahrbtnik pa mi je pri tem sunku »skočil« s hrbta naravnost na glavo. Vse skupaj je bilo sicer bolj smešno kot resno, toda sam predobro vem, kako se lahko končajo takšni, navidez nedolžni, pripetljaji. Pod pragom sva se podričala po snežišču do izvira Triglavske Bistrice in vedela, da je sedaj res konec vsakršnih težav. Pospravila sva opremo, se še enkrat ozrla proti Steni in v mraku odšla na sprehod do Aljaževega doma. Do velikega klina z vponko sva prispela že v trdi temi. Le kdo bi štel zvezde? Midva prav gotovo ne. Ko bi preštela do deset, bi verjetno že zaspala. Bila sva utrujena, vendar srečna.
Na praznem parkirišču pred Aljažem sva si skuhala zasluženo večerjo. Ko si sit, je tudi razmišljati precej lažje. Morda o tem, kako je bilo danes vse povezano s Slovenijo. Po Slovenski smeri sva se skozi Slovensko grapo, mimo Slovenskega turnca in mimo najvišjega slovenskega doma (stalno naseljenega – da me ne bo kdo »prijel« zaradi Žakljeve "kancelarije" pri Morbegni) povzpela na najvišji vrh v Sloveniji.

Triglav nama je podaril čudovit zimski dan.

 gorisekgorazd@gmail.com
        gorisekgorazd@gmail.com

 
Dolkova špica, Škrlatica in Rokavi


V grapi nad Macesni


Indijanec ali smejoči obraz?


Prevčev izstop


Na Kredarici. Zadaj Škrlatica.


Mali Triglav


Zahodno obzorje z vrha


Cmir, Begunjski vrh, 
Vrbanovi špici in Rjavina


Ali je treba napisati kje je to?


Škrlatica, Rokavi in Oltar


Brezno!


Sestop po poti čez Prag.

 

Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti