Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorska utrdba Oblo brdo

Vecer.si 10.04.2008

petek, 11. april 2008, ob 05:28, Marko Renčelj, ogledov: 1958

Večer, Narava, gore in ljudje - Jože Praprotnik: Utrdbo so držali italijanski vojaki na soški fronti. Človek si lahko na tem mestu ogleda, kako utrjena je bila gora

Iz slikovite Drežnice se zapeljemo v Drežniške Ravne, ki so precejšen del svoje slikovitosti izgubile v zadnjih potresih, saj so zdaj vse hiše obnovljene in mnoge od njih montažne. Še preden se prav pripeljemo v Ravne, zavijemo desno in v ovinkih po lepi in odprti cesti navzgor vse do vodnjaka na desni strani, kjer je na tisti veliki ravnini vedno dovolj prostora še za kakšen avto. Večinoma planinci puščajo avtomobile tu, ker je naprej, vsaj prvih nekaj sto metrov, zelo slaba cesta. Če ostane v avtu le voznik, lahko nekako preleze tisto kamenje, ker je potem naprej kar dobra cesta in do planine Zapleč blizu dve uri hoda, delno po cesti, nekaj po bližnjicah in delno po starih mulatjerah.

Smo spodaj, tik pred planino Zapleč, kjer je na levi strani lep prostor za naš avto, planina sama pa se skriva za ovinkom. V svežini zgodnjega jutra odrinemo do lese, ki preprečuje živini odhod v dolino, za njo pa desno po markirani poti, položno v okljukih navzgor. Po slabi uri hoje stvari pričnejo postajati bolj jasne. Zdaj vidimo spodaj planino Zapleč ter sosednjo planino Zaprikraj in tudi nadaljevanje te doline proti zadnji planini Predolini, hkrati pa ugledamo poleg naše tudi mulatjero, ki v podobnih zavojih vodi s sosednje planine proti Vršiču, obe mulatjeri pa sta bili tudi povprek povezani. Po teh stezah so italijanski vojaki tovorili hrano ter sredstva za branjenje, saj so z druge strani iz Lepene gor pritiskali avstrijski soldati in med njimi številni naši fantje. Vsega vzpona od avta do sedla Vrata je okoli 800 metrov, torej za kakšni dve uri hoje, ki bi bila enolična, ko ne bi bilo izjemnih pogledov. Levo postaja vse nižji greben Polovnika s prvim - Krasjim vrhom (1773 m), na katerega vodi steza s planine Zaprikraj, sprva precej po gozdu, potem pa po travnatih strminah. Tudi strma pobočja in stene na desni in zgoraj, ki so bile zadelane s snegom in skozi katere, tudi skozi predor, vodi odlično vklesana mulatjera proti Krnčici, vzbujajo spoštovanje. V pričakovanju Vrat in grebenske poti na Oblo brdo in vseh silnih razgledov, ki se odpro proti Kaninu, Mangartu, Jalovcu, Prisojnikovi skupini in Triglavu, da o bližnjih pogledih na snežne opasti severne strani tega grebena niti ne razpredamo. Do Oblega brda je potem le še kakšnih deset, petnajst minut, a največ časa izgubimo z ogledovanjem obrambnih, deloma zidanih jarkov in bunkerjev z linami za strelce in tudi z razgledovanjem, ki je res veličastno. Od tod na Krnčico pa je - v nekih drugih razmerah, ko ni snega, a vreme stanovitno - še vse kaj drugega. Tik pod Oblim brdom ter pod izjemno dobro ohranjenim bunkerjem vodi desno in navzdol lepa mulatjera mimo številnih drugih ostankov utrdb proti Vršiču, a nam je to namero tokrat preprečil ogromen snežni plaz, zaradi katerega bi se morali po strmih travnatih zaplatah spustiti najmanj dvesto metrov nižje. Vendar je bilo na tistem mestu prenevarno, zato smo sneli nahrbtnike, se sončili in razgledovali ter se potem odpravili polagoma navzdol, da smo kakšnih dvesto metrov nad planino Zapleč zavili z naše mulatjere desno po prečni poti na planino Zaprikraj, ter po cesti do avta. Za takšen izlet v zgodovino 1. svetovne vojne potrebujemo kakšnih 6 ur lepega vremena brez naglice.

JOŽE PRAPROTNIK

eXTReMe Tracker