Gorniška potepanja: Nedelja je Gospodov dan, ki v cerkev privabi veliko ljudi. Midva sva našla oltar (z veliko začetnico) nekje drugje. Gneče ni bilo. Dan je bil kot ulit in treba ga je bilo popolnoma izkoristiti, zato sva v jutranji zarji korajžno zakorakala s Poldovega rovta proti Bivaku II. Nedeljsko romanje na (pred) Oltar se je lahko začelo.
Nedeljsko romanje na Oltar
Nedelja je Gospodov dan, ki v cerkev privabi veliko ljudi. Midva sva našla oltar (z veliko začetnico) nekje drugje. Gneče ni bilo. Dan je bil kot ulit in treba ga je bilo popolnoma izkoristiti, zato sva v jutranji zarji korajžno zakorakala s Poldovega rovta proti Bivaku II. Nedeljsko romanje na (pred) Oltar (2621 m) se je lahko začelo.
Odcep poti čez Brinovo glavo, na katerega opozarja »spaka« na drevesu, sva s pogledom le ošvrknila. 
Že prej sva si bila enotna, da je pametneje poizkusiti kar po normalni poti. Glede na to, da so snežne razmere nekoliko nepredvidljive, bo to zagotovo lažja varianta. 
Na začetku je bila snežna podlaga bolj pičla, z višino pa je seveda naraščala. Na srečo pa se je pred nama že nekdo opogumil in zgazil dobršen del poti. Tako so naju namesto zoprnega melišča pričakale prav luštne stopnice. Samo stopati je bilo treba, pa je šlo. Med vzpenjanjem sva lahko brezskrbno pogledavala po čudoviti, s soncem obsijani, okolici. Na levi se nama je smejal Stenar, zadaj Triglavsko pogorje, pred nama pa so se dvigali ostri grebeni Rokavov, Oltarja in Dovškega križa.
Pri »dvojki« so se stopinje končale. Sedaj sva morala delati sama. Nekako je šlo. Pod skokom na Grlo je bilo treba poseči po okrepitvah, saj je nadaljna "pot" precej zahtevnejša.
Razmere pod Grlom niso bile ravno najboljše. Snega je bilo ravno toliko, da brez derez ni šlo, z njimi na nogah, pa sva nekajkrat pošteno popraskala po skali.
Nad Grlom sva vstopila v Vzhodno grapo, ki naju je pripeljala na škrbino, desno od Velikega Oltarja.
O panorami z vrha ne bi izgubljal besed, se pa z najvišjega vrha Martuljkove skupine vidi marsikaj. Še posebej ob tako lepem dnevu.
Previdno sva se vrnila do Bivaka II, v katerega so se zatekli trije navdušeni mladci. Že so hiteli pripravljati prostor za naju, a sva jih razočarala (beri razveselila) z besedami, da bova kar lepo sestopila v dolino.
Pred uživaškim spustom sva lahko znova občudovala igro svetlobe, ko se poslavljajoči dan preveša v noč. Nad Triglav je priveslala luna, zažarela je večerna zarja in prižgale so se prve zvezde.
Nad studencem nama je uspelo najti še zimsko različico spusta čez Prag. A kako se je izšlo? No, preživela sva, a tam ne bova šla več!
Ko sva že mislila, da je dogodivščin za ta dan konec, je prišel na vrsto še nočni Peričnik. V popolni temi sva veselo stekla do njega, a žal »pozabila«, da je zima. Pozimi pa je ponavadi led. Naredila sva nekaj nenačrtovanih piruet, ki so naju kmalu spravile k pameti. Dereze so seveda ostale v avtu ...
V uvodu je beseda »pred« v oklepaju zato, ker ... Pa saj ni pomembno.