Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Na srečo še nisem okužen z ginesizmom (doseganjem nesmiselnih, celo norih in butastih rekordov, še največ za reklamo irskega piva). Jasno je – moj izlet ne bo ne najhitrejši, ne najneobičajnejši, ne najtežji, ne naj... Želim le užiti lepo naravo. In ji tudi nekaj lepega vrniti, v občutkih. Teh pa se ne da izmeriti.
RaTITOvec
Po grebenu med dvema potema
Sredogorje. Okoliščine so poskrbele, da sem se držal prvotnega načrta, iti na lažji izlet. Me je
obsedel Ratitovec? Veliko prezgodaj je za tako trditev. Avtoštopar do Selc mi je pravil o človeku, ki je šel nanj več kot tisoč dni zapovrstjo. Menda je enkrat družino peljal na morje, se do večera vrnil domov, šel na goro pred polnočjo in še enkrat po polnoči, preden se je vrnil po družino na morje… Je gori dal prednost pred družino? Povedal mi je o Zofki, ki da je 1345 krat zapovrstjo rekorderka v neprekinjeni hoji, vsak dan. V čem vidijo smisel tega početja? Ne, o obsedenosti z Ratitovcem komaj po drugem obisku pri meni pa še ne more biti govora. Zadnjič na vrh niti prišel nisem. Pomeni sredogorje
sredi gora ali
sredi gorja? Zna biti kaj drugega. Prtovč je prijeten kraj, ni kaj. Pred dvema tednoma je bilo tu povsem drugače.
Temperaturni obrat. Severni veter ob temperaturi desetih stopinj pod ničlo
mi je pihal na dušo, naj ne hodim visoko. Popoldan je začel polzeti skozi róke, predvidene za odhod. Izlet je postajal izmuzljiv. Prej se nisem odlepil iz službe, potem se nisem izmuznil očetu. Še druga ura je odtekla v preteklost. Potreboval sem tudi ovinek domov, po pozabljeno lučko. Proti mrazu sem mimogrede pojedel kos kruha, namazan z mešanico masti in česna. Prepričan sem, da Ana nima nič proti česnovemu dahu, kadar grem sam (ali brez nje). Bilo je prvič, da sem opazil Ratitovec že s severnega dela Ljubljane. Njegovo sneženo kapo je posvetlil šibak pramen svetlobe, ki je močneje predrl oblake. Prtovč je imel gorsko klimo. Presenetila me je višina snega. Odpisal sem hojo po glavnem grebenu. Zakaj sem se odločil za neuhojeno cestno varianto, namesto obiskane zimske variante, ne vem.
Svežina. Svetloba se je od snega odbijala z navdihom pepelnatega odtenka. Tako svež sneg je bil, da je barvam jemal dih. Gozd je dajal pred vetrom dobro zaščito. Tako dobro, da eno uro po sončnem zahodu iz njega še nisem
prigazil na plano. Dovolj sem imel, od vetra zbit sneg sem prediral preko kolen. Brskal sem za lučko. Ojej, pozabil sem jo v torbi v avtu. Že drugič. Vendar me ni skrbelo. Iz izkušenj sem vedel, da za osvetlitev stopinj zadošča svetloba ekrana mobilca. Je dosežek, da
ne prideš na Ratitovec?
Podvig drugačne vrste? Nisem bil na vrhu, a mi je bilo brez svetilke tudi tako prav. Kot je naneslo.
Zadovoljen. Stopal sem raje mimo uhojenih lukenj, da se ne bi udrlo še globlje. Na kolovozu sem spravil telefonček, ne bi ga rad izgubil v svežem snegu. Močna svetloba, verjetno s smučišča Starega vrha, se je odbijala od oblakov in razsvetljevala okolico. Okoličanom je jemala noč. Raje bi
videl temo. Dve uri sem šel kasneje, kot bi bilo primerno. Dvakrat sem pozabil svetilko. Izbral sem pot, po kateri ni nihče hodil. Snega je bilo veliko, krplje pa sem pustil v avtu. Nisem upošteval dveh vzgibov za drug cilj, ko sem odpeljal od doma. Zakaj sem bil vseeno zadovoljen? Vse je bilo v redu, in nekaj sem se tudi naučil iz vsega tega.
Grebenček. Kje je bil smisel v treh urah hoje ponoči v gozdu, na izletu brez posebnega cilja? Za novo spoznanje o sebi? Do tega se da priti tudi s sedenjem v parku pod bukvijo. Današnjemu četrtkovemu izletu bi želel dati nov pomen. Težje je dati pomen čisto vsakemu dnevu življenja. Začeti je treba! Strma in razmočena zemlja nad potjo drsi. Palica s preširoko krpico se odbije od brega. Polovični zasuk v zraku mi zagotovi ravnotežje na petah, nazaj do trdne podlage poti. Na ozek gozdni greben lezem v drugo previdneje. Požvižgavam si lepo pesem, ki sem jo poslušal včeraj med pripravo
sredogorske opreme - La voce del silenzio (Glas tišine) slepega Andree Bocellija. Opazi se rahlo uhojeno pot, občasno hodijo tod. V kočljivejšem delu melodija ne utihne; za sproščen, zanesljiv in varnejši korak.
Osamljenci. Že nekaj tur hodim brez ure, neodvisen od ritma kazalcev ročnih ur. Tako vsaj večkrat spremljam gibanje sonca in druge spremembe na nebu. Se ne silim zaradi tiktaka. Čisto brez merilcev časa le nisem. Eden se skriva v ugasnjenem telefončku in drugi v fotoaparatu. Tik pod robom travnatega grebena je luknja. Radovedno in počasi grem mimo temačne in ozke odprtine. Iz nje nepričakovano puhne precej topel zrak, da kar odskočim. Sem pri skalah posebnih oblik. Osamelci to niso. Minilo je celo leto, odkar sem si jih zaželel videti čisto od blizu.
Vidim, da v ugašanju dneva čedalje manj vidim. Letos bom še kdaj zlezel do teh skal. Raje podnevi, danes si jih nisem mogel ogledati najbolje.
Ob polni luni. Na golem temenu gore je poledenelo od svežega vetra. Prija sprehod na zračnih in razglednih višinah. Zaprta koča je kraj, kjer se popije svoj čaj. Na vrhu stojim dlje časa. Bolj kot luči v nižinah na zahodu me privlačuje Triglavsko pogorje. Ko imam dovolj pihanja okoli ušes, se odpravim navzdol. Z zimskim anorakom in s kapuco čez glavo presenetim dva fanta. »Gor zelo piha?« Nisem se še ogrel. Polna luna je še v svojem
nočnem dopoldnevu, v
dopolnoči. Noč je še mlada, časa za kratek pomenek dovolj. Takoj povesta: »Zadnjič so se videle luči iz Italije!« Sam sem največ pogledov namenil bližnjim dolinam. Povratek po poti je v primerjavi z vzponom enostaven in hiter. Tudi ob cerkvici na Prtovču se ustavim za dlje časa, preden se odpeljem v dolino.
Iztok Snoj