Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Beneški kralj

nedelja, 12. junij 2005, ob 05:49, Maja Belimezov, ogledov: 3320

Polet, 02.06.05 – Željko Kozinc: Matajur, najlepše razgledišče na slovenskem zahodu - Pod mano se odperjajo, ki parsti od roke, lepe zelene doline...

Na svoji zemlji

Beneški kralj

Matajur, najlepše razgledišče na slovenskem zahodu.

»Pod mano se odperjajo, ki parsti od roke, lepe zelene doline, skuoze katere tečejo patoki an rieke. Med telimi riekami je narlieuš tista, ki teče med mano an Mijo. Ona se rodi ku Nediža, teče naprej kot Natisone an se zgubi tu prode …« Tako svoj edinstveni, nad Beneškimi Slovenci visoki položaj razklada sam Matajur, ko personificirano nastopa v knjižici Luise Battustig »Skrivnost dvieh bregi«, ki jo je dvojezično (beneško/italijansko) izdala Planinska družina Benečije. Citat je naveden za pokušino, kako je v zadnjem času zapisano naše skrajno zahodno narečje. Da bi ga slišali, se je treba potruditi, zbuditi zaupanje pri kakšnem domačinu, se reče ne samo pozdraviti in takoj oddivjati. Čedermaška slovenščina je tu zatišna, govorjena vase. Vasi na matajurskih prisojah so precej narazen in so strme, med njimi so globeli, ki se šele proti jugu – proti Čedadu – nekoliko razširijo; z vrha Matajurja jih je videti kakor grozde jerebike, vsajene v prepokano zeleno morje hribov in dolin. »Oj božime, te dolince«, kako ste lepe. Gotovo tudi bog pase pogled po njih, da bi si odpočil oči. Ali pa si olajšal vest, da je zgodovino krajev pod Matajurjem tako po krivici prebičal.

Ena od dobrih lastnosti gorskih vojaških cest je njihovo enakomerno, ne prestrmo vzpenjanje, primerno za konvoje tovornjakov pa tudi za upehana srca ubogih soldatov. Natanko takšna cesta pelje iz Avse nad Livkom. Če pustite avto v vasici, boste začudeni, kako lahko boste pridobivali višino na razglednem vzhodnem pobočju Matajurja. Cesta je zdrta, vendar se še zmeraj drži, kakor so jo bili v prvi svetovni vojni nadelali vojaki poročnika in v naslednji vojni že generala Erwina Rommla, da bi se bolj »komodno« prebijali Italijanom za hrbet. Versajski plotovi so potem cesto presekali in še danes se moramo ustaviti ob njih, jo ubrati na desno, peš po planinski stezi do vrha. Bo še daleč? Komaj urico zložnega vzpona po visoki travi, pravi gorski preriji. Le tik pod vrhom nam jo poskuša zagosti nizka skalna stena, ki pa je »mala malca« za planinca, ravno prav ogretega za ne preveč hudo plezanje.
Toliko o vzponu s slovenske strani.

Iz Nadiške doline je Matajur zlahka prepoznati kot simbol Beneških Slovencev: gora spomenik daje moč v boju za narodov obstoj, ker je mogočna, ker so njena pobočja prijazno razložena za nekoč čisto slovenske, zdaj pa že narodnostno mešane hribovske vasi (ker so zapuščene hiše pokupili furlanski in italijanski meščani). Smer? Iz Špietra (S. Pietro ali Natisone) do Mosta (San Quirino), tam pa na levo do Ažle (Azzida), nato mimo Klenja (Clenia) do Sovodenj (Savogna), tu pa levo skozi sijajno razloženo Starmico (Stermizza – res strmo, strmo!) v eno najvišjih slovenskih vasi Matajur (Montemaggiore) na višini 955 m. Tu lahko končno izstopite in sledite belo-rdečim markacijam, ki vodijo po ne ravno položnem, a pohodno znosnem, večinoma travnem pobočju na vzhodni greben Matajurja. Iz vasi je na vrh slabi dve uri hoje. Še bolje pa je, če greste z avtom do planinske koče Pellizo, od koder pridete po slabi uri po »gorski preriji« na cilj. Ne zavijte mimo slovenske planinske koče Doma na Matajurju, ki je odprta samo ob koncih tedna. Stoji levo pod vrhom.

Matajursko pogorje je iz apnencev in dolomitov, kar daje površju bolj razgibano, ponekod rogljičasto podobo, še zlasti na vzhodni strani, kjer lahko občudujemo prave kamnite gozdove. Tik pod vrhom pa se na obeh straneh mejne črte razprostirajo goste in dišeče poljane borovnic. Letos so sijajno obrodile. Se zlekniti, počivati, zobati borovnice, občudovati lepote Posočja in seveda snežnike, ki se žagasto razstavljajo po vsem severnem obzorju: kaj je lahko lepšega? Blouberry fields for ever, bi tu peli Beatli.

Zaradi svoje piramidaste oblike ima Matajur tudi domače ime Baba, kar naj bi po nekaterih domnevah bilo tudi ime očetovskega božanstva, ki je prebivalo na vrhu. Ta Baba je najlepše razgledišče zahodnega slovenskega predalpskega sveta. Kar pa daje Matajurju dominantnost, je pogled na širno, z naselji posejano ravnino okoli Vidna (kot Beneški Slovenci kličejo Videm, Udine), čez katero se v jasnih dneh vidijo Oglej in Benetke ter kajpak srebrno svetlikavo morje. Na desni pa vidimo strme grebene Karnijskih Alp in vršace Dolomitov.

Na italijanski strani vrha je kapelica, ob kateri se na veliki šmaren (15. avgusta) zbere množica gorjancev, o katerih je njihov duhovnik, pesnik in pripovednik Ivan Trinko (1863–1954), Doma iz Trčmuna pod Matajurjem, med drugim zapisal: Pridelke in sploh vse, kar je treba nositi, nosijo le na hrbtu. Zanimivo je na primer opazovati, kako nosijo, kadar je treba, dolga in zelo težka bruna. Po šest, po osem, do dvanajst jih gre istočasno pod hlod z ramenom in – hajdi, da Bog te vidi, kakor moreš in kakor ti je dano! V takih težavah jim nikoli ne zmanjka humorja in često se zakrohočejo na kak prikladen »bon mot«, kadar bi bilo najbolj umestno stokanje in ječanje. Tu gori, na vrhu, kjer se skriva njihov bog, jih boste slišali tudi moliti, kakor so jih naučili kaplani Martini Čedermaci: Gaspuod, jest niésàn uriédan, de stópiš pod mojò striého, pa ráci ‘no samó besjédo an ozdràvjena bo mojá duša.

Besedilo in foto Željko Kozinc

eXTReMe Tracker