Gorniška potepanja. Tistega junijskega dne, pred skoraj tremi leti, je bil sneg samo še v ozebniku. Vsenaokoli, tudi visoko zgoraj, pa je že dišalo po pomladi. Odločitev, da greva nanj še enkrat v trdi zimi, je padla kar sama od sebe.
Na zasneženi kristal
Na Jalovcu (2645 m) sva v snegu že bila, vendar je bil tistega junijskega dne, pred skoraj tremi leti, sneg samo še v ozebniku. Vsenaokoli, tudi visoko zgoraj, pa je že dišalo po pomladi. Odločitev, da greva nanj še enkrat v trdi zimi, je padla kar sama od sebe.
Ko sva v ranem jutru zagledala z Zelencev, kako se s soncem ožarjeni kristal ozira proti dolini, je želja stopiti nanj postala še večja. Urno sva pohitela do Planice in pod največjo skakalnico na svetu začela najino pot.
Hoja po steptanem snegu v Tamar je minila ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove. Na levi in desni strani so se pod nebo dvigovale stene Mojstrovk in Ponc, na koncu doline pa se je očem nastavljal - On. Na jasi pred Domom v Tamarju sva za trenutek postala. Pod snegom je žuborela mlada Nadiža.
Nadaljna pot je bila odlično shojena. Pred vstopom v ozebnik sva se že spraševala, če bo treba plačati vstopnino, saj so bile snežne stopnice odlične. Na najinih zimskih poteh jih ponavadi ni.
Srečala sva tudi ubogega metulja, ki se je, nič hudega sluteč, znašel sredi zime v zanj neprijaznem svetu. Morda je pa vendarle preživel.
Pod »šluhtno«, kakor je ozebnik imenoval Janko Mlakar, so na noge romale dereze, na glavo čelada in v roke cepin. V kuloarju so naju prav tako pričakale dobre razmere, predvsem pa je bilo pomembno, da od sten še niso odpadali večji ali manjši kosi ledu in skal. 
Prehod skozi ožino je bil tako relativno varen. Vreme se je od jutranje jasnine že precej spremenilo. V Trenti so se začeli zbirati oblaki, ki so sčasoma poskrbeli, da sonce ni več tako neusmiljeno žgalo v prisojna pobočja Jalovca. Posledično tudi ozebnik ni »oživel«.
V nadaljevanju sva morala vso pozornost posvetiti izpostavljeni prečnici nad Loškim žlebom, ki je v kopnem »šala mala«, v snegu pa zna biti zelo zahrbtna. Nad njo so naju stopinje vodile kar naravnost navzgor, tako da sva nekaj poletnih klinov in žic gladko »prešpricala« ter kmalu pristala na jugozahodnem grebenu. Po njem sva se previdno povzpela na vrh.
Razgled je bil, glede na to kar se je shuhalo v Trenti, še presenetljivo dober, saj je segal od Visokih Tur do Dolomitov. Na okoliških vrhovih, ki so še gledali iz meglenega obroča, pa sva lahko opazila vsako podrobnost.
Sestop sva zastavila karseda previdno, saj izpostavljeno vršno pobočje ni dopuščalo napak. Globoko spodaj, dva tisoč metrov nižje, se je v soncu kopal nesrečni Log pod Mangrtom. Rane, ki mu jih je zadal zemeljski plaz, se še niso zacelile.
Na Jezercih je bil čas za počitek. Obiskale so naju planinske kavke, ki so seveda »nafehtale« svoj delež. Lakota je pač huda stvar.
Ob vstopu v ozebnik se je mimo naju, prvič odkar hodiva v gore pozimi, pripeljal snežni plaz. Pa še tega nisva videla. Bila je namreč tako gosta megla, da sva samo slišala, kako se je plaz utrgal na pobočju Jalovca in zgrmel v kuloar. Malo sva počakala, da se je vse umirilo in nadaljevala s sestopom. Takoj sva videla, da plaz sploh ni bil tako majhen. Po sredini je naredil kar globoko drčo. Midva sva sestopila bolj počasi in ob robu.
Na jasi pred Domom v Tamarju sva si malo bolje ogledala kapelo Marije Pomagaj. Na steni sta upodobljena dva angela. Eden izmed njiju je čisto pravi alpinist, saj ima čez rame ovito plezalno vrv.
Očitno tudi angeli popolnoma ne zaupajo božjemu varstvu ...