Dnevnik - Janez Dolenc: Turna smuka med štiritisočaki, ki se pnejo nad švicarskim Zermattom oziroma italijansko Cervinio v dolini Aosta.
O gostitelju Ferdinandu Rolandu vedo ljudje povedati polno zanimivosti. Da je gorski vodnik in vodnik za turno smuko, po poklicu arhitekt, da dela izvrsten sir in salame, prideluje pa tudi svoj krompir in celo vino na nadmorski višini 2000 metrov, kar mi je kot ljubitelju dobre kapljice še posebno všeč.
Ferdinando pove, da pelje naslednji dan mlada Francoza iz Lyona na enodnevno turno smuko nad Plato Nero. "Te morda zanima smučanje po visokogorju?" me vpraša v angleščini, ki jo govori za Italijana presenetljivo dobro. "Z gondolo se zapeljemo na 3200 metrov, potem približno dve uri peš navkreber do 3900 metrov, nakar sledi nekajurno smučanje v dolino do turistične vasi Cervinia." Opremo - turne smuči, pse, dereze, žolno, pa tudi plezalni sedež za varovanje, če bo potrebno - mi posodi.
Možakar je doma iz Umbrije (italijanske pokrajine, katere prebivalci slovijo po skrajni varčnosti, skoraj skoposti), ima okoli 45 let, je bolj nizke rasti, izjemno tršate postave, s kratko poraščeno brado, z dlanmi, širokimi kot lopate, da bi z njimi lahko prekopal vrt. Neverjetno me spominja na mojega strica Cica, ki je bil tudi gornik, alpinist in je sodeloval v himalajski odpravi leta 1968. Ferdinando Rolando je podjeten človek, saj kupuje hiše po tibetanskih vaseh in jih obnavlja za oddajanje kitajskim milijonarjem, predvsem iz Hongkonga in Šanghaja, ki radi smučajo in z letalom potrebujejo vsega od tri do štiri ure do smučišč. Nudi jim razkošno namestitev, individualno gorsko vodenje in tudi turno smuko po štiri- in pettisočakih neokrnjene narave Tibeta in himalajskega pogorja. Smučanja ne mara, je preveč agresivno do narave, pravi. Spust po celcu si je treba zaslužiti s potom. Strinjam se.
Pod Matterhornom
Naslednje jutro se zbudimo zgodaj, v kuhinji alpske hiše z ogromnimi okni, ki nudijo neverjeten razgled na Alpe. Na hitro vržemo vase krepak zajtrk, ki ga je pripravil gostitelj. To je stara alpska domačija, zgrajena in tudi pokrita z za Aosto značilnimi kamniti skodlami, ki jo je arhitekt Ferdinando obnovil sam, in to izjemno premišljeno, saj je s pomočjo ogromnih okenskih površin, s katerimi je nadomestil stene, mogoče uživati v razgledu na s soncem obsijane vrhove na severni strani in hkrati tudi na južni strani doline v smeri vasi. Ferdinando Rolando se preživlja kot gorski vodnik za vse gorske športe: za ljubitelje turne smuke od oktobra do maja, za ekstremne kolesarje, planince ali alpiniste pa od maja do septembra organizira eno- ali večdnevne izlete na okoliške tri- in štiritisočake, med njimi je tudi poslastica - turno smučanje z Mont Blanca (več informacij dobite na www.rollando.com.)
Okoli osmih smo v vasi pod goro Cervinia (na švicarski strani je to Zermatt); pogled iz doline na s soncem obsijane Alpe vseokrog nas name naredi močan vtis, med vrhovi prepoznam tudi dobro poznani Matterhorn v obliki piramide. Kupimo vozovnice in se zbašemo v gondolo. Kljub zgodnji uri je okoli nas že polno smučarjev. Zapeljemo se do končne postaje, nataknemo smuči in se prek planote s pomočjo palic in drsalno-nordijskega koraka "spustimo" do naslednje vstopne gondolske postaje. Dvignemo se na višino 3200 metrov. Končna postaja je zanimivo zgrajena na skali, natančneje znotraj skale, in po izstopu iz kabine sledi sprehod skozi 150-metrski predor na drugo stran gore, kjer se desno začnejo smučišča, levo pa ogromna zasnežena planota. Za njo je videti sedem vrhov, med njimi dvojčka Kastor in Poluks in nekje vmes naš cilj, Plato Nero. Nataknemo si plezalne sedeže, pripnemo smuči, za vsak primer vklopimo žolne, čeprav je nevarnost plazov majhna (kot nam je sporočila opozorilna tabla že v dolini), in se v bleščečem soncu odpravimo čez planoto.
Kjer robniki ne primejo
Sneg je trd, zmrznjen in kompakten, primeren za naš podvig. Prvi je Ferdinando, za njim Francoza, brata Phillipe in Ernesto, na koncu jaz. Najprej je pred nami blag spust v dolžini približno 200 metrov, ki mu sledi tekaški del čez planoto, pokrito z razpihanim snegom. Ferdinando nas približno na polovici poti opozori na razpoko v ledeno-snežni planoti, ki je pokrita z napihanim snegom. Če je ne opaziš pravočasno, se lahko hitro znajdeš nekaj metrov nižje s polomljenimi okončinami.
Kmalu se pot čez planoto začne vzpenjati; nataknemo si pse na smuči in začnemo vzpon. Zrak na tej višini (3500 metrov) je kar opazno redkejši, vsi dihamo hitreje in bolj intenzivno. Pridemo do jugovzhodnega roba planote. Spodaj breg pokriva ledenik, deloma prekrit s snegom, deloma vidimo čisti led. Prvi se spusti Ferdinando, v kratkih razdaljah mu sledimo vsi trije "turisti". Poznavalsko nas vodi mimo ledenih ploskev, kjer robniki ne primejo in preprosto zdrsneš pol metra po bregu navzdol. Na srečo je spust kratek, pravzaprav bolj prečimo ledenik in nadaljujemo pot prek nečesa, kar je poleti verjetno melišče. Za robom se veseli spust konča; treba je natakniti pse in sleči odvečna oblačila (čeprav je 10 stopinj Celzija pod ničlo, sonce prav "pripeka"). Spijemo nekaj požirkov domačega čaja, sledi obvezno mazanje s kremo za zaščito proti višinskemu soncu, potem pa dobra ura vzpona. Dvignemo se na približno 3900 metrov nadmorske višine na Plato Nero, ki je bolj sedlo kot planota. Del imena Nero (črno) je dobil po črni skali gore, ki se pne nad sedlom.
Dve uri po celcu
Piha kot za stavo. Zdaj sem zadovoljen, da sem na sebi obdržal "windstoper". Spodaj se vidi ogromna ledeniška dolina, pred nami v daljavi švicarske Alpe. Pse dol, obleko gor, vezi v položaj za smučanje in - gremo!
Sneg je deviško nedotaknjen, na površini trd, pod težo smuči se udira. Smuka je bistveno napornejša kot po urejenih progah, a razgled, tišina in spokojen mir, ki nas obdajajo, odtehtajo ves trud. Ferdinando nas vodi, zahteva, da med seboj nenehno držimo vsaj deset metrov razdalje (za primer, če kdo pade in sproži plaz) in da zaradi možnih žepov snega nad udori brezpogojno sledimo njegovi smučini. Francoza zavijata po svoje, odstopata od smučine, zato jih hitro slišita.
Po dveh urah smučanja, večinoma po celcu, pa tudi prek skal, ledenih ploskev in ledeniških razpok, prismučamo v ledeniško dolino. Utrujen sem kot pes, ves čas brez sape zaradi napora in redkejšega zraka. Drugi trije so videti sveži, kar me dodatno podžiga. Spust po ledeniški dolini, ki leži na višini med 2800 in 3000 metri, je daljši, kot je sprva kazalo. Končno pridemo do repa ledenika, ki se je zagozdil v sotesko doline. Ferdinando reče, naj počakamo, sname smuči, vzame baterijo in se spusti pod ledenim previsom v temo pod ledenikom. Čez nekaj časa se vrne in pravi, da je prehod prost: vidi se svetloba, pot je krajša kot čez ledenik. "Tukaj gremo," pravi. "Smuči in palice v roke, trdno jih spnite, pa po zadnjici po ledenih stopnjah v skoraj popolni temi." Bolj slutim kot vidim Francoza Phillipa pred menoj. V temi si pomagamo z glasovi in rokami. Postali smo pravi tovariši, skoraj prijatelji, le "šnopsa" še nočejo piti z menoj po stari slovenski navadi, za zdravje.
Na drugi strani prilezemo ven. Še dobro, da sem se v študentskih časih ukvarjal z jamarstvom in sem navajen takih lukenj, sicer bi mi trda predla. Potem sledi po soteski še približno pol ure smučanja po ozki poti, ki je kot steza za bob. Končno zagledam ljudi, proge, sedežnice in civilizacijo. Utrujen sem, da bi legel in zaspal, a pot v dolino, zdaj po urejenih progah in zahajajočem soncu, traja še kar debelo uro.
Janez Dolenc