Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tina in Tomaž na skupni vrvi

sobota, 29. marec 2008, ob 18:08, Franci Savenc, ogledov: 1836

ali kaj je povedal Tone Škarja ob odprtju njune fotografske razstave v galeriji Rika Debenjaka

Predstavljati alpiniste kot fotografe v Galeriji Rika Debenjaka je vedno prazničen dogodek. Najprej zaradi izjemnosti razstavnih prostorov, posebej primernih za zaokrožene zgodbe iz fotografskih objektivov, drugič zaradi velike prizadevnosti organizatorjev, tretjič zaradi častitljive zgodovinskosti kraja, četrtič tudi zaradi »prvega samostojnega alpinista« Vzhodnih Alp Valentina Staniča, ki je postal znan po alpinističnih uspehih v tujini (po sedanjih pojmih), vse dobro pa skozi svoj humanizem uresničil v domači deželi. Očitno se je čutil dolžnik domači zemlji – če že ne zaradi drugega, pa zato, ker ga je ta »rodila«.

Predstavljati alpiniste tukaj v Kanalu je pomemben dogodek tudi zato, da se pokaže alpinizem še kot kulturna dejavnost, ne le kot goli šport. Zagotovo ni športa, ki bi iz svojih vrst rodil toliko likovnih umetnikov, pisateljev ali vsaj piscev, tudi pesnikov, glasbenikov in predvsem fotografov. Zakaj je tako, ni težko uganiti. Alpinizem je gibanje v naravi, sožitje in boj z njo, ob odkrivanju skrivnosti gora se človek odkriva tudi samemu sebi. Nazadnje je to končni namen vse njegove dejavnosti.

Prav zato me je razveselilo vabilo k uvodni besedi razstave Tine Di Batista in Tomaža Jakofčiča. Tina in Tomaž na tej razstavi in tudi sicer nastopata kot naveza. Če pogledamo njuno alpinistično pot, je za par prav klasična. Že izkušenemu Tomažu, saj je plezati začel že s 13. letom, se pridruži Tina in na »skupni vrvi« postaneta uspešen alpinistični par. Značilno zanju je, da sta »kompletna« alpinista, pa naj zadeva plezanje v skali ali ledu, v športnih smereh ali dolgih ledenih in skalnih stenah Alp, v stolpih Patagonije ali na vrhovih himalajskih velikanov. Uradno in neuradno sta že dolgo med najboljšimi slovenskimi alpinisti.

Ne gre pa za togo zvezano navezo. Največje himalajske uspehe sta dosegla ločeno, vsak skladno s svojo naravo; Tomaž z vzponi v Tien Šanu, na Daulagiri in Gjačung Kang, Tina v indijski Himalaji, z žensko navezo na Aljaski in v stolpih Trango v Karakorumu, oba skupaj pa leta 2005 na lepotcu Ama Dablam. Oba sta tudi poklicna gorska vodnika in kot vrhunska športnika zaposlena v slovenski policiji.

Skoraj žal mi je, da pri posnetkih iz Slovenije, Evrope, Azije, Severne in Južne Amerike nastopata kot en, čeprav dvojni avtor. Žensko in moško oko se razlikujeta in moškemu je užitek videti iste motive skozi žensko doživljanje. To je mogoče le v umetnosti, tudi fotografiji, sicer smo različni polovici istega sveta. Morda pa njun pristop razodeva duh nove dobe, ki mora obrusiti pogubno ostrino moškega ega in svetu prinesti več ženske mehkobe, ki edina omogoča sožitje različnosti. Ob tem razmišljanju o vsestranskosti nastopajočega para bi kar težko našli kako nezapolnjeno vrzel. Tudi zato jima želim še dolgo in uspešno plezanje v vseh pogledih na skupni vrvi.

Čestitke organizatorjem in obema avtorjema, nam vsem pa veselje ob ogledu in podoživljanju njunih fotografij.

Tone Škarja
eXTReMe Tracker