Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Nekateri gorniki so radi vedno na drugi gori, drugi spet hodijo vedno in pogosto na eno in isto. Sam sem mešanega tipa. In rad se vračam na lepe kraje. Kadar ne vem kam, grem na Kredarico. Na poti je vedno kaj novega!
Zimska varianta
Obujanje starih spominov ~ obuvanje starih stopinj
S petimi čutili ne moremo zaznati ničesar, kar ni fizično. Skoraj vse je nefizično. Zato mnogočutna zaznava spreminja življenje. Ni edinega načina za intuitivno zaznavanje. Vsak ga doživlja drugače. Noben način ni pravilen ali edini. Svojega lahko odkrijete tako, da pozorno spremljate dogajanje znotraj sebe. To je največja razlika med peteročutno in mnogočutno zaznavo: petero čutov zahteva, da ste pozorni na svet zunaj sebe. Intuicija zahteva nasprotno – da ste pozorni na dogajanje v sebi. (*)
Ne morem se odločiti, kam. Želim si v bližino Triglava. Nič
pametnega mi ne pade na misel. Bom šel še enkrat na Mojstrovko.
Počakaj z odločitvijo, premisli. Prav, bom naredil en klic. Ustavim takoj, pod Dovjem. »Je po zadnjem sneženju na Kredarico kdo prišel s smučmi ali krpljami?« »Kdaj pa mislite iti, in kje?« Ne morem se sprenevedati. Gotovo ima tehten razlog, da bo njegov odgovor odvisen od mojega. Le odkrita beseda lahko da odkrit odgovor. »Danes. Iz Krme.« »Za danes ste pa že prepozni... Hodil še ni nihče, bi se pa dalo s smučmi in tudi krpljami. Cesta je prevozna do konca.« »Hvala, se vidimo enkrat drugič.« Bil bi dober štos, če bi mi uspelo priti na Kredarico! Že v Lescah me je vleklo na obronke Pokljuke, v bližino Triglava. Nekaterim so všeč ozke in strme grape, mene pa danes potegne v široko in položno Krmo.
Namen ni želja. Želja ne sproža dogajanja. Sproža ga namen. Namen potisne na stanje stvari v vašem življenju. Te stvari z enako silo potisnejo nazaj. Svoje namene lahko spoznate, če se ozrete na dogajanje okoli sebe. Vaši nameni ustvarjajo vse, kar doživljate. (*)
Vsak začetek je težak. Vijugasti kolesnici čez Zasipsko planino skrbita, da so ritne mišice dovolj napete že med vožnjo z avtomobilom. Parkiran avto pred zadnjim delom pomeni dobro in slabo. Ne bom sam in težje bo pripeljati do konca. Prednji kolesi na novo in globoko orjejo kolesnici. Začutim povečan srčni utrip, ko se pokaže možnost, da obtičim na cesti. Ne smem se ustaviti! Zakaj sem pozabil lopato? V koncu stopim iz avta in globoko vdihnem. Želim le obrniti avto in jo takoj pobrisati ven iz doline! Še vedno grem lahko na Mojstrovko.
Počakaj z odločitvijo, premisli. Pomirim se. Če je avto pripeljal gor, bo tudi dol.
Prizadevanje, da bi prisluhnili intuiciji, ko ste vznemirjeni, je podobno prizadevanju, da bi slišali prijatelja po telefonu, ko ljudje v prostoru plešejo na hrupno glasbo ali glasno navijajo ob tekmi po televiziji. Prijatelj govori, vendar ga ne morete slišati. (*)
Do kod pridem? O! To so pa verjetno odtisi Pretepačevih krpelj! Smučina bi lahko bila od lastnika avtomobila. Izstop iz gozda na odprt svet je meja vmesnega sveta, med dolino in gorami. Krplje se še vedno po malem ugrezajo. Je oni lažji od mene? Grušč in skale na Malem polju so povsem zaglajene s snegom. Sled zavije proti stari lovski koči. Ni druge, kot ji slediti, enako kot že krpljar sledil smučarju. Tale ovinek je pravo darilo. Veliko let že nisem tu hodil. Trohneča lovska koča zbudi stare spomine. Teptanje stopinj me je že utrudilo. Kaj, če bi se Pretrepaču zahvalil za stopinje zvečer po telefonu?
Počakaj z odločitvijo, premisli. Še me vleče navzgor. Moram verjeti vase in svojim odločitvam. Mogoče se mu bom vseeno lahko zahvalil v živo.
Nefizični učitelji vam ne povedo, kaj storiti. Pomagajo vam videti možnosti. Pomagajo vam razmisliti o izbirah. Pomagajo vam razumeti, kaj čutite in zakaj. Toda vladate vi, kajti vi se odločate, kaj je najboljše za vas in kaj ni. Morda se o odločitvi pogovorite s prijatelji, a ko pride čas, da jo sprejmete, je odvisna od vas. Nefizični učitelji so prijatelji, ki vam stojijo ob strani. (*)
Vmesni svet. Sled me preko obsežne planote približuje steni Rži. Utišam hrup, ki ga na snegu povzroča trenje plastike. Zmanjkuje goriva, nekaj rezerve dotočim iz termovke. Spet bi najraje obrnil.
Počakaj z odločitvijo, premisli. Dobro, lahko tudi prespim na Kredarici. Postane mi jasno, da bom zmogel do koče. Ne znam določiti, od kod se sliši šibko praskanje. Ko se odpre svet, zagledam znano postavo. Zaderem se: »Hej, Pretepač!« Vrne se odmev: »Si ti, Iztok?« »Ja! Hvala ti!« Ojej, sem pa pohitel z ustno zahvalo... Ujameva se pod steno Rži. Kot bi dobil nekaj nove energije.
Ko naročite, delite z vesoljem. Ko je vaše naročilo izpolnjeno, vesolje deli z vami. Pritoževanje nad darili je stopicanje v megli. Prepoznavanje daril – in za kogar jih je naročil – je sgtopanje v sončni svetlobi. Stopanje v sončni svetlobi je jasnost. (*)
V dvoje gre lažje. »Bravo, dober si,« ga potrepljam po rami. Stol se na drugi strani Doline poslavlja od sonca. V strmini snameva krplje. Krasno gre po njegovih stopinjah. V sneg se mu ugrezajo kot v zmehčano maslo. V trenutku, ko občudujem krasno prelivanje barv po sosednjih oblakih, vzklikne. »Poglej te barve! « Sva že sredi trde prečnice. Vpraša: »A ti brez derez ne bo zdrsnilo?« »Ne bo, če bom dobro pazil na vsak korak.« V kotanji je sneg spet mehkejši. Menjava se, danes mu želim biti vsaj malo v pomoč. Ne znam in ne zmorem hoditi zelo počasi. Kot bi korakal v drug svet. Občasno zatisnem oči. Prikaže se mi drugačen svet. Ni zrcalna podoba svetlobnega odtisa na mrežnici. Take vtise sem zaznal že ob zadnji preutrujenosti. Vsako mižanje prikaže drugačne grebene v snegu. Stopam po meji nečesa.
Prisluhnite, kaj vam govori intuicija. Marsikdo sliši odgovor, ki mu ne ugaja, zato se pretvarja, da ga sploh ni slišal. To vodi k zelo zanimivemu vprašanju. Če vam intuicija daje odgovore, ki vam ne odgovarjajo, od kod prihajajo ti odgovori? (*)
Mir Kredarice. Čas manj običajnih občutkov je kratek, svet se zravna. Tu sem, tu! Zvonim petkrat po vrsti: zase, za svoje najbližje, za prijatelje, za vse ki me imajo radi in za vse ljudi. Lepo doni zvon. V prazni koči se nekaj dogaja, pa ne vem kaj. Jedilnica je prazna. Milan, ki je pravkar odčital instrumente, je izginil v sobo. Koča deluje izumrlo. Kako dobrodošlo zame je novo spoznanje o sebi, o egocentričnem pričakovanju, da bo hitro nekdo prišel ponudit vroč čaj… Čez nekaj minut se prikaže Janko. V kleti je popravljal centralno kurjavo. Hvala, radiator postaja že topel! Medtem pride Pretepač. Sušiti dam majo in majico, da za sestop ne bosta tako mokri.
Počakaj z odločitvijo, premisli. Imam še eno možnost, prespati tu gor.
Mnogočutna zaznava vam omogoči proučevati film – svoje življenje, medtem ko igrate glavno vlogo v njem. Omogoči vam videti še nekaj drugega – da svoj film tudi režirate. Vi se odločite, katere bodo naslednje besede, ki jih boste izrekli. Vi se odločite, kako se boste odzvali v vsakem prizoru. Vi delate film napet ali zabaven, dolgočasen ali razburljiv. Vi igrate nemočnega bedaka ali modrega junaka. Ko to spoznate, postane življenje zelo zanimivo, ne glede na to, kaj se dogaja. (*)
Dobra večerja. »Govejo juho lahko dobita takoj. Kasneje lahko dobita še ričet in joto.« Juha ni bila slastna samo zaradi utrujenosti. Janko z zanimanjem prisluhne najini zgodbi. S Pretepačem poveva vsak svojo. »Naredil sem
finto. Peljal sem se v Kranjsko Goro, pa sem pred Mojstrano poklical sem gor. No, sedaj sem pa tu.« Malo se muzam. »A ti si klical ob pol dveh?« Spomnil se je vprašanja, kdaj grem. »Prej me je nekdo podrobno spraševal za razmere. Na koncu sem ga vprašal – kdaj pa mislite priti? Petindvajsetega marca, je rekel!« To je čez dvanajst dni. Do takrat se bodo razmere spremenile še večkrat. Ja, opravka ima z vse sorte ljudmi, tudi z menoj... Malo komentiram razmere, ki jih je opisal po telefonu. Naslednji dan se bo izkazalo, da je v celoti imel prav. Nisem upošteval popoldanske
razpuščenosti snega. V gore se načeloma hodi zjutraj navsezgodaj.
Če ravnate v skladu s pričakovanjem drugih, nikoli ne ustvarite harmonije. Da bi jo ustvarili, se morate bolj približati ljudem. Harmonija se poraja iz tega, da zaupate drugim, kdo ste, jih poslušate, da povedo, kdo so, in da se učite to početi skupaj. (*)
Ugoden splet okoliščin. »Pretepač, kako to, da si tu spet na četrtek?« »Janez in Danica sta rekla, da prideta danes gor.« Zame se je vse skupaj uskladilo odlično. Napeljala sta Pretepača, da je šel danes. Brez njegovih stopinj ne bi zmogel do sem.
Nekdo je dobro uskladil vse skupaj. Tehtam – prespati ali sestopiti. Ob misli na počitek pod samim Triglavom se občutek izboljša. Torej ostanem. Pretepač ve za dober položaj na skupnih ležiščih. Izračunam čas bujenja, da bom lahko zjutraj v službi. Leta nisem pozimi želel ponoči prezebati v kočah. Kar se zgodi enkrat, se morda ne bo nikoli več. Kar se zgodi dvakrat, se bo gotovo še kdaj. Spanje v tretje tu gor se mi zdi že prijetno.
Vsak dan prinaša darila, ki ste jih naročili, in vsak dan naročate nova. To naredite tako, da si zastavite cilje in jim nato sledite. Vesolje sprejme vaša naročila in dostavi darila. Vsak dobi, kar je naročil. Če naročite strah, ga dobite. Če naročite ljubezen, jo dobite. (*)
Vem, da se bom vrnil. Janko oddaja prvo depešo ob štirih. Vmes ljubeznivo postreže s polno mero vročega čaja. Na Kredarico rad hodim tudi zaradi prijaznih ljudi. Dolgoletni
stanovalci Kredarice, ki sem jih pozimi srečaval v koči - Nejc, Janez, Frenk in Janko, so svojevrstni rekorderji Triglava, pa to ni bil njihov namen. Toliko ljudi, kot so oni lepo in prijazno sprejeli pozimi na Kredarici, verjetno ne bo nihče več. Radi so dali vsakršen in kar najboljši nasvet. Takih
modelov danes ne
izdelujejo več. Marda pa le? Nova generacija kar dobro obeta. V mislih se jima še enkrat zahvalim za gostoljubje. V dolino bi morala iti že v torek. Imela sta dva dneva slabega vremena in vetra, v četrtek pa pilot ni imel časa. Tudi danes, na petek, ni povsem gotovo, da prideta v dolino. Včeraj zečer so za danes napovedali jugozahodnik.
Ljubezen in čaščenje stopata vštric. Ko dojamete veliko ljubezensko zgodbo, ugotovite, da ste v vsakogaršnji zgodbi in da so vsi in vse v vaši. Njihovo trpljenje je del vaše zgodbe in njihova sreča tudi. Vaše trpljenje in sreča so del njihovih. (*)
Pot v službo. V temi sestopam naokoli, sledim lastnim stopinjam. Krplje je enkrat lažje nositi na hrbtu, naslednjič na nogah. Zvezda danica bledi v jutranji zarji. Posvetlitev neba pozdravljajo prvi ptiči. Komajda jih slišim, ropot krpelj premočno prasketa po ušesih. Utišam korak, čeprav malo hrusta tudi gumast podplat. Tik pred garažami srečam par. Začudena vprašata: »A ne gre s krpljami?« »Gre, samo da se že vračam. Sta se kaj najavila zgoraj?« »Naju gor vedno pričakujejo,« se smejeta. Vprašanja znata dobro postavljati, kot da o razmerah ne vesta ničesar. Mimogrede navržem: »Gor čakajo enega Janeza.« On ostane mrtvo hladen, Danica pa se začne muzati. »Midva sva… prijatelja Triglava!«
Vaš film se je začel, ko ste se rodili, in končal se bo, ko boste umrli. Vmes igrate glavno vlogo in režirate dogajanje. Vaš film ne obstaja ločeno od filmov drugih ljudi, ki jih poznate in jih boste še srečali, kajti tudi oni igrajo glavno vlogo v svojih filmih in jih režirajo. Vi pripravite oder zanje in oni naredijo enako za vas. Tako deluje zemeljska šola. (*)
Iztok Snoj
(*) Gary Zukav, Dušne zgodbe