Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Po ´vodi´ navzgor

Fotografski in plezalni grifi
Urban Golob: Po vodi navzgor



GEO
, februar 2008: Po ´vodi´ navzgor

Zadnja številka revije GEO

petek, 28. marec 2008, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 2324

GEO - Urban Golob: Pionirji gorništva so se dolgo časa raje držali skal in si sekali stopinje v strma snežišča Alp le, če je bilo nujno potrebno. Trda snežna pobočja so postala malce varnejša z razvojem posebne opreme za tovrstno početje.

Cepin je dal rokam vsaj nekaj opore in je bil orodje za klesanje stopinj v snežno strmino, dereze pa so kasneje dale nekaj stabilnosti tudi nogam. Obe orodji sta bili potrebni, da so se pionirji alpinizma lotili tudi pravih ledenih pobočij. Toda ledno plezanje je bilo takrat šele v povojih. Precej izboljšav je bilo treba opraviti pri opremi, nekaj je je bilo treba še izumiti. Pri razvoju derez je imel pred približno 50 leti pomemben delež tudi dr. France Avčin, naš znani alpinist, ki je izumil sicer zapletene, a nastavljive dereze, ki so pomenile novost v tedanji alpinistični opremi. Toda plezanje v ledu je še nekaj časa capljalo za skalnim plezanjem. Alpinisti so se v ledu vzpenjali počasneje kot v skali, zaradi oblike tedanjih cepinov in derez pa se zelo strmega ledu sploh ni dalo preplezati.

Nekako do srede sedemdesetih let se je po ne prestrmem ledu vzpenjalo le v gorah. Tam se sneg zaradi nihanja temperatur, sesedanja in podobnih razlogov počasi ‘predela’ in se lahko spremeni v t. i. snežni led, ki je precej mehkejši od pravega vodnega ledu. V sedemdesetih letih pa je nov val plezalcev odkril krajše, a še kako strme možnosti plezanja po pravem ledu. Podali so se v zaledenele slapove.

Nova zimska plezalna pogruntavščina je kmalu pljusknila tudi k nam in prvi zaledenel slap so v Sloveniji preplezali pozimi leta 1979. Glede na strmino slapu, ki so si ga prvi slovenski plezalci po ledenih slapovih izbrali, bi danes pomislili, da je še precej lažjih slapov, ki bi bili morda primernejši za soočenje z novim načinom plezanja. Toda Vanja Matijevec, Lado Vidmar in Blaž Oblak so posegli v srčiko in se podali naravnost v Luciferja, ledenega mogotca, ki ga lahko vsako zimo občudujete iz avtomobila nad desnim bregom malo pred Martuljkom. “Pravzaprav smo takrat hoteli plezati v Špiku, pa je bilo preslabo vreme. Namesto tega smo šli pogledat, kako bi se pri nas dalo plezati v ledu.

Niti pomislili nismo, da delamo kaj posebnega oziroma da so na Škotskem podobne zadeve že zdavnaj plezali. Sploh pa se nam ni sanjalo, da bo v naslednjih letih postalo plezanje po slapovih tako rekoč samostojna plezalna disciplina,” pripoveduje Vanja Matijevec. Lado Vidmar pa se spominja, da je bil trening potreben zaradi izkušenj iz Grandes Jorasses, ene največjih alpskih sten, v kateri so z Matijevcem, Frančkom Knezom in Jožetom Zupanom dve leti pred tem preplezali novo strmo ledeno smer, visoko kar 1100 metrov. “Takrat v Jorrassih nismo veliko vedeli o lednem plezanju in zato nam je vodni led na nekaterih mestih delal kar poštene preglavice.

Zato je bilo treba najti nekaj primernega za trening čim bliže doma,” pove Vidmar in nadaljuje: “Vanja se je takrat vsak vikend vozil v Kranjsko Goro, kjer je učil smučanje, in vsakič gledal proti slapu pri Martuljku. Skratka, šli smo v Luciferja, ker je bil najbolj na očeh.”

Sam vzpon se je pri prvem obisku kar hitro končal. “Mislim, da sem prvi raztežaj plezal vsaj štiri ure, če ne več, še prej pa smo se pod slapom motovilili in nismo vedeli, kako bi se ga lotili,” pripoveduje Matijevec. “Potem ko smo prvič odnehali, smo naredili še začetniško napako in pustili vrv pritrjeno v slapu. Ko smo se naslednjega dne vrnili, je bila vsa pod ledom in zato neuporabna. Ko smo drugič vstopili v slap, je šlo hitreje in v enem dnevu smo opravili ves vzpon, pa še posneli smo ga na osemmilimetrsko filmsko kamero. Takrat smo uporabljali vse, kar nam je padlo na pamet, da smo prišli čez vse strme, tudi navpične odstavke.

Lado je po skoraj navpičnem ledu plezal na primer tako, da je za nekaj sekund pritisnil volnene rokavice na ledene poličke, da je volna primrznila na led, in tako nekaj metrov preplezal kar brez cepinov,” se spominja Matijevec. Oprema in obleka, s katero so preplezali Luciferja, je bila za takšno ledeno naklonino (v prvih 70 metrih ledu se naklonina giblje med 75 stopinjami in popolno vertikalo) precej neustrezna, gledano z današnjimi očmi predpotopna. Na takšen način je bilo plezanje v tako strmem slapu prav hudičevo težko (in nevarno tudi), zato ni čudno, da so prvi plezalci svojo mojstrovino poimenovali Lucifer.

Že čez dve leti je bila ena najugodnejših zim za takrat še maloštevilne ledne plezalce. Zamrznjeno je bilo vse po vrsti, tako slapovi kot tudi velike stene Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp. Slovenski alpinisti, na čelu z Rokom Kovačem, Frančkom Knezom in bratoma Podgornik, so takrat preplezali številne slapove, med njimi tudi vsem dobro znanega Peričnika, ki z velikansko zaveso ogromnih sveč ponuja svojevrstno scenografijo pri plezanju, pa slapove v Tamarju, Peračico pri Soteski pri Bohinju, Zelene slapove nad Logom pod Mangartom, v Logarski dolini itd.

V naslednjih letih so ljubitelji plezanja po ledu v Sloveniji preplezali tako rekoč vse slapove, ki so bili zanimivi in za tedanjo opremo še sprejemljivi. Samo slap Boka blizu Bovca, ki poleti pada v prostem padu kar 106 metrov, se je zaradi južne lege, nizke nadmorske višine in izpostavljenosti južnemu vetru upiral do leta 1993, ko ga je s prijateljem v drznem vzponu preplezal legendarni Slavko Svetičič.

V zadnjih letih se je ledno plezanje izredno razvilo in danes pleza po zaledenelih slapovih sorazmerno veliko alpinistov. Ni se samo neverjetno izboljšala oprema, tudi plezalci so naredili velik korak naprej v svoji miselnosti. Danes vzpon po nekaj deset metrov visoki navpični ledeni sveči ni več nič posebnega. Najboljši ledni plezalci pa so kmalu trčili ob mejo, ki jim jo je postavila fizika. Ledena sveča je namreč lahko ‘samo’ navpična, morda za spoznanje previsna, zelo previsnega ledu pa se v slapovih ne da najti.

Sam led je bil za nadaljnji razvoj premalo. Toda zastoj te plezalske discipline je bil kratek. Na tekmovanjih v lednem plezanju so začeli plezati tudi po umetno oblikovanem previsnem ledu in tudi na serakih ob robovih ledenikov se lahko najde precej ledu onkraj vertikale. Ker pa v naravnih stenah takšnih oblik ni, so si vrhunski ledni plezalci izmislili t. i. dry tooling oziroma plezanje po skali s cepini in derezami.

Presenetljivo je, kako previsne skalne stene lahko dobri plezalci premagujejo z lednimi orodji. S cepini in derezami lahko preplezajo celo marsikaj, česar z golimi rokami ne bi bilo mogoče. Začetek dry to­olinga je bil skrit v ideji, da bi plezalci lahko povezali dva ledena odstavka, ki ju loči nekaj metrov skale. Novim plezalnim idejam so sledili tudi proizvajalci opreme in cepini pa tudi dereze so začeli dobivati prav nenavadne oblike. Tudi ta zvrst se je v Sloveniji kar hitro prijela, začetnika tega načina plezanja pa sta bila Tržičana Aljaž Anderle in Klemen Premrl, ki se jima je sčasoma pridružilo še nekaj odličnih plezalcev, med njimi tudi Andrej Grmovšek, Marko Lukič in Marko Prezelj, ki so dry tooling prenesli iz kratkih in dobro varovanih smeri tudi v najvišje stene v Alpah.

Toda lednim plezalcem – tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu – ne gre vse po načrtih. V zadnjem času jih najbolj prizadenejo tople zime, ki v več delih sveta, kjer je najti možnosti za plezanje po ledu, čedalje pogosteje onemogočajo plezanje po slapovih. V zadnjih dveh letih je globalna odjuga pokazala zobe tudi pri nas. Lani je bilo pozimi tako toplo, da ni zamrznil tako rekoč noben slap in ljubitelji ledu so se morali za tovrstne užitke potruditi daleč na sever Evrope. Tudi letošnja zima ni za zdaj kaj dosti boljša. Malo pred novim letom je za krajši čas sicer zavladal mraz, toda popustil je takoj na začetku januarja in velika večina slovenskih zaledenelih slapov se je podrla.

To je tudi spremenilo načrte ekipe te revije, da bi naredili članek o plezanju po slovenskih slapovih s popolnoma svežimi fotografijami. Tako smo morali uporabiti fotografske posnetke iz prejšnjih zim, ko so naši slapovi stali do konca zime in smo lahko po njih varno plezali daleč v marec, in to celo na soncu.

Se bodo stari časi in poštene zime še kdaj vrnili ali pa bodo slapovi zaledeneli vsako leto na višjih nadmorskih višinah? Globalno segrevanje in taljenje ledenikov ter ledu na obeh polih napovedujejo spremembe katastrofalnih razsežnosti.

Izguba ‘igrišč’ za ledne plezalce proti resnim posledicam spreminjanja podnebja ne pomeni prav dosti. Kljub vsemu pa lahko prav plezanje po naravnih zaledenelih slapovih (na zmernih geografskih širinah) postane prva človekova športna dejavnost, ki bo zaradi ogrevanja ozračja najprej resno ogrožena in morda nekoč celo nemogoča.

eXTReMe Tracker