Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Solo plezanje

Objavljeno v ŠPORT 4-2007

ponedeljek, 31. marec 2008, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 4369

ŠPORT - Bojan Leskošek, Stojan Burnik, Blaž Jereb in David Lešnik: Solo plezanje je plezanje, pri katerem plezalec vzpon oz. celotno turo opravi sam, brez prisotnosti soplezalcev. Ta okoliščina pomeni vrsto posledic, zaradi katerih se tako plezanje razlikuje od običajnega plezanja v navezi.

V članku je opredeljen pojem solo plezanja, njegove vrste in opravljen pregled najpomembnejših solo plezalcev nasploh in posebej za Slovenijo. Na kratko so predstavljene tudi nekatere druge posebnosti solo plezanja, kot so posebne nevarnosti, motivi in medijska odmevnost.

Uvod
Plezanje je naravno človekovo gibanje, ki je filogenetsko celo starejše kot hoja, hkrati pa je oblika gibanja v številnih zvrsteh plezalnega športa. Različne oblike plezanja, kot so npr. športno plezanje, balvaniranje, ledno plezanje, himalaizem idr., iz leta v leto pridobivajo veliko število novih privržencev, hitro pa se razvijajo tudi nove vrste plezanja in tekmovalne discipline.

Ena od najbolj kontroverznih in medijsko odmevnih oblik je solo plezanje. Izraz preprosto pomeni, da plezalec pleza sam (iz it. solo), tj. brez soplezalca, ki bi ga pri plezanju varoval oz. bi bil vsaj v družbi z njim pri njunem skupnem vzponu (in sestopu).
Solo plezanja ne smemo zamenjevati s plezanjem brez varovanja, tj. s plezanjem, ki ni varovano z vrvjo ali kakšnim drugim pripomočkom, ki zadrži padec. Je pa res, da t.im. solo plezanje brez varovanja za nekatere plezalce predstavlja najbolj cenjeni in edini »pravi« način solo plezanja. Prav tako solo plezanja ne smemo zamenjevati s prostim plezanjem, ki – za razliko od tehničnega plezanja – pomeni plezanje, pri katerem plezalec za napredovanje ali počivanje ne uporablja tehničnih pripomočkov. Razlog za terminološko zmedo je deloma tudi uveljavljeni angleški izraz free solo, ki ne pomeni samo prostega solo plezanja, ampak pomeni tudi plezanje brez varovanja oz. običajno celo več: prepovedano ni samo imeti vrvi in varoval kot so klini, zatiči in metulji, ampak celo tistih pripomočkov (plezalni pas, vponke, pomožne vrvice ipd.), ki bi omogočili, da bi se plezalec vpel v že nameščeno varovalo (svedrovec, klin) in s tem preprečil padec, ko zaide v težave.

Med solo plezanje tudi ne smemo šteti plezanja, ko dva plezalca – včasih tudi celotno smer – preplezata razvezana. V primeru potrebe ali nesreče si lahko medsebojno pomagata ali vsaj pokličeta na pomoč.

Solo plezanje ima tudi poseben pomen za slovensko plezanje in Slovence nasploh. Razloga sta verjetno predvsem dva: fenomen Klementa Juga in številni medijsko odmevni solo vzponi slovenskih plezalcev, zlasti himalajski vzponi Toma Česna in Tomaža Humarja. Čeprav podrobna analiza ne obstaja, pa se zdi, da je število slovenskih solo plezalcev in njihovih vzponov – glede na velikost plezalne populacije – znatno večje kot v večini drugih držav.

Solo plezanje ima mnoge značilnosti, ki se sploh ne ali se zelo malo razlikujejo od ostalih oblik plezanja. Take so npr. tehnika prostega plezanja, nekatera oprema, nevarnosti ipd. Hkrati pa ima nekaj pomenih posebnosti, ki so opisane v tem članku.

Vrste solo plezanja

Poseben pomen za vrednotenje solo plezanja ima prisotnost oz. način varovanja. Kot rečeno, je z vidika športnega dosežka najbolj cenjeno plezanje brez varovanja. Padec, ki lahko nastane zaredi zdrsa, odlomljenega oprimka, padajočih skal, ledu ipd., v tem primeru nujno pomeni padec, ki se pogosto konča s smrtjo ali vsaj težkimi poškodbami. Ekstremna oblika takega plezanja je plezanje, pri katerem se od opreme uporabljajo samo plezalniki in vrečka z magnezijo. Če plezalec med plezanjem zaide v težave (težavno mesto, mokra skala, nezmožnost povratka, panika ipd.), se ne more niti vpeti v kline, ki so že nameščeni v steni in tam počakati na pomoč.

Pri plezanju z varovanjem lahko plezalec uporablja vse pripomočke, ki so sicer dovoljeni v prostem in tehničnem plezanju. Pri tem se je razvilo nekaj posebnih načinov varovanja (npr.: Bonattijev) in pripomočkov za varovanje (npr.: soloist, silent partner). Plezanje z varovanjem lahko poteka samo na nekaterih težjih plezalnih mestih, v posameznih raztežajih, redkeje pa v celotnih smereh, saj s tem izgubi nekaj svojih bistvenih prednosti, kot so svoboda gibanja in hitrost napredovanja.

Posebna, varna oblika solo plezanja z varovanjem je plezanje z varovanjem z vrha (top-rope), ki poteka v urejenih plezališčih tako, da plezalec pritrdi vrv v sidrišče, nato pa pleza tako, da je varovan s prižemo ali kakšnim drugim pripomočkom, ki zaustavi morebitni padec, čim se vrv napne.

Solo plezanje lahko delimo tudi na oblike (zvrsti) plezanja in druge okoliščine. Tako lahko ločimo plezanje v dolgih smereh in kratkih smereh. Pri dolgih smereh so mišljene smeri, višje od enega raztežaja. Te smeri se pogosto pleza z – vsaj občasnim – varovanjem, pri tem pa zahteva obvladovanje posebnih tehnik varovanja in uporabe pripomočkov. Padci v dolgih smereh seveda pomenijo tudi dolge padce, ki se lahko končajo na »vboklinah« (gredine, police, dna grap ipd.) v steni ali celo v vznožju sten in praviloma pomenijo smrt plezalca. Padci v kratkih smereh so seveda manj nevarni, vsaj če je vznožje sten »primerno« (npr. travnata strmina), čeprav padli plezalci tudi tu pogosto utrpijo hude poškodbe kot npr. večkratne zlome spodnjih okončin in hrbtenice. Med posebne oblike solo plezanja lahko uvrstimo tudi solo balvansko plezanje in solo plezanje nad vodo (t.im. deep water solo). Ti dve obliki praviloma potekata brez varovanja, vendar sta manj nevarni. Balvansko plezanje je razmeroma varno predvsem zaradi majhne višine smeri – ta redko presega 5 metrov, le izjemoma pa 10 m – in varovanja doskočišča z blazinami. Plezanje nad vodo pa sicer pogosto poteka tudi v mnogo višjih (tudi nekaj 10 metrov visokih) stenah (klifih), ki pa vsaj pri izkušenih plezalcih po padcu v vodo redko privedejo do poškodb. Pri plezanju nad vodo vsaj z vidika varnosti ni zelo pomembno, ali je plezanje solo ali v družbi drugih plezalcev, medtem kot je pri balvanskem solo plezanju odsotnost soplezalcev, ki z rokami usmerjajo padajoče telo, lahko bistveno.

Prav posebna zvrst solo plezanja je plezanje po zgradbah (angl. Buildering). To plezanje poteka po zunanjih stenah visokih zgradb (stolpi, fasade nebotičnikov) in to praviloma brez varovanja. Ker poteka v urbanem okolju pred očmi množice radovednežev, je deležno velike medijske pozornosti, ki jo še poveča dejstvo, da je v mnogih državah prepovedano, zato mu že med samim plezanjem ali po koncu sledi spektakularen lov policistov za »kršiteljem«.

Posebnosti solo plezanja
V primerjavi s sicer pogostejšim plezanjem s partnerjem oz. v navezi ima solo plezanje kar nekaj posebnosti. Te so odvisne od vrste solo plezanja in sicer predvsem od tega, ali se plezalec pri plezanju varuje ali ne.

Največja razlike v primerjavi s plezanjem v navezi nastopajo pri solo plezanju brez varovanja. Padec pri takem plezanju že v plezališčih običajno povzroči težke poškodbe, v velikih stenah pa skoraj zanesljivo smrt. Vendar je sama verjetnost padca pri solo plezanju brez varovanja praviloma manjša kot pri plezanju v navezi. Solo plezalci večinoma izbirajo smeri, ki so lažje od tistih, ki si jih upajo plezati v navezi. Sami vzroki padcev pa so podobni: odlomljen oprimek ali stop, padajoče skale ali plaz, tehnična napaka, preutrujenost, pomanjkanje moči ipd. Še posebej drzna oblika solo plezanja je plezanje brez pripomočkov (razen plezalnikov in vrečke z magnezijo). Pri tej si plezalec odreže možnost povratka, npr. če se zapleza, ali pa ga preseneti mokra skala, vremenski preobrat ipd. Posebna nevarnost pri takem plezanju, ki je morda osnovni razlog, zakaj je v širših plezalskih krogih nevarovano solo plezanje tako cenjeno, pa je psihična stabilnost, ki jo tako plezanje zahteva; plezalca namreč lahko na težkem mestu zajame panika, »izdajo živci«. Pri tem se ne more odločiti, ali bi nadaljeval s plezanjem ali bi se poskusil vrniti – med tem mu lahko poidejo moči in padec je neizogiben.
Vendar opisano še ne pomeni nujno, da je solo plezanje bolj nevarno in da se pri njem dogaja več nesreč. Čeprav celovita analiza tega področja še ni bila opravljena, nekatere izkušnje kažejo, da se dejanske nesreče ne dogajajo pogosto in na takšen način, kot si predstavlja splošna ali celo plezalska javnost. Tako je npr. za dolino Yosemite, eno glavnih centrov svetovnega plezanja, znano, da je bilo v letih 1970-1990 »samo« 14 nesreč s smrtnim izidom, ki so se zgodile plezalcem, ki niso bili navezani na vrv. Vendar se je večina teh nesreč zgodila v lahkem terenu sicer težkih smeri, ko so se plezalci začasno razvezali. Edina potrjena smrt v tej dolini, ki je doletela nevarovanega solo plezalca, se je zgodila 1993, ko je padel Derek Hersey, sicer slavni solo plezalec, za katerega pa je bilo znano, da je eden redkih plezalcev, ki tudi dolge smeri nevarovan plezal blizu svojih siceršnjih najboljših dosežkov (Stohr, 2003).

Poleg izbora lažjih smeri, kot je plezalčev maksimum, pa odsotnost soplezalca lahko celo poveča varnost. Še posebej to seveda velja, če je soplezalec nezanesljiv, neizkušen in tehnično slabši. Njegova napaka lahko povzroči tudi padec celotne naveze. Poleg tega je solo plezalec tudi bolj motiviran, saj se zaveda drastičnih posledic, ki bi jih imel morebitni padec.

Poseben faktor varnosti pri solo plezanju pa je tudi hitrost plezanja. Ta je sicer pri solo plezanju brez varovanja bistveno večja, pri solo plezanju z varovanjem pa pogosto bistveno manjša, kot pri plezanju v navezi. Tako je bil npr. v smeri Nos v 1000-metrski steni El Capitana, ki že desetletja velja za »preizkusni kamen« najboljših plezalcev generacij, najhitrejši vzpon v navezi opravljen v 2 urah in tričetrt (Thomas in Alexander Huber, 2007), za solo vzpon pa tudi največji mojstri potrebujejo skoraj cel dan. Vendar je za varnost pri solo plezanju pomembno predvsem to, da je plezalec ves čas v gibanju (pri plezanju v navezi včasih tudi po več ur čaka in varuje soplezalca na sidrišču), zato je lahko ves čas zbran. Poleg tega se – zlasti v najvišjih stenah sveta – hitri solo plezalec tudi lažje izogne vremenskemu preobratu, plazovom, podirajočim serakom ipd., oz. lahko celotno turo izpelje v kratkem obdobju ugodnih in varnih razmer.

Vendar (ne)varnost in hitrost nista edina razloga za razmeroma veliko priljubljenost solo plezanja. Mnogi plezalci omenjajo, da jim solo vzpon pomeni posebno doživetje, popolno svobodo gibanja (plezanje ni oteženo s težko opremo in trenjem plezalne vrvi), adrenalinski »šok« in odklop od vsakdanjih skrbi. Praktičen pomen je tudi, da plezalcu ni potrebno iskati partnerja, ki bi mu lahko zaupal in da se lahko za vzpon odloči kadarkoli, npr. ko želi izkoristiti kratkotrajne ugodne razmere.

Solo plezanje pa ima tudi poseben pomen v javnosti. Čeprav so mnenja med plezalci in v splošni javnosti pogosto deljena (od herojstva do pripisovanja samomorilskih teženj), so solo vzponi visoko cenjeni z vidika športnega dosežka, z njimi pa je tudi lažje pritegniti pozornost medijev. Ta je za mnoge plezalce, ki želijo izpeljati drage plezalske turneje v oddaljene kotičke sveta, pogosto nujen pogoj, da pridobijo sponzorje.

Nekateri pomembnejši solo plezalci in njihovi dosežki
Vsako vrednotenje in primerjava dosežkov v plezanju je težavna in subjektivna. Plezanje je namreč šport, ki je sestavljen iz številnih oblik, ki od plezalca zahtevajo zelo različne sposobnosti. Z redkimi izjemami tudi ne pozna uradnih tekmovanj. Vzponi pogosto potekajo v zelo neizenačenih okoliščinah (npr.: vreme, razmere v lednih smereh ipd.). Mnogi najtežji vzponi še niso bili ponovljeni. Poleg tega pa je potrebno dosežke vrednotiti še s časovne perspektive. Sledeče besedilo zato predstavlja le subjektiven izbor avtorjev o najpomembnejših plezalcih, ki so s svojimi idejami in dejanji zaznamovali dogajanje in dajali inspiracijo svojim in bodočim generacijam.

Začetki solo plezanja
Posebno mesto v (pra)zgodovini solo plezanja si zasluži Valentin Stanič (1774–1847). Ta izjemni Slovenec, pri katerem je bilo obiskovanje vrhov športni in raziskovalni navdih in samo ena od številnih dejavnosti, s katerimi se je ukvarjal, se tako sam in kot prvi nasploh 1800 povzpne na težavno nemško goro Watzmann (2.713 m) in kot prvi (drugi vzpon nasploh) na najvišji avstrijski vrh Veliki Klek (Grossglockner, 3.798 m) (http://www.gore-ljudje.net/prva/31508/).

V 2. polovici 19. stoletja je pomemben predvsem Eugen Guido Lammer (1863–1945). Opravil je več težkih solo vzponov, leta 1894 pa je v samo dveh dneh preplezal osupljivih 53 smeri (Mlač, 1994). S svojimi idejami je močno vplival na mlade, še posebej na Georga Winklerja (1870-1888), ki je 1887 kot prvi in s samo 17 leti v Vajoletskih stolpih (skupina Rosengarten, južna Tirolska) preplezal po njem imenovani Winklerturm (ok. 2.800 m, težavnost smeri IV+/II-IV-). Ta vzpon nekateri štejejo za začetek »pravega« dolomitskega plezanja (http://en.wikipedia.org/wiki/History_of_rock_climbing). Winkler je umrl naslednje leto med poskusom solo vzpona na Weisshorn (4.506 m). V Violetskih stolpih je še en Avstrijec, Hermann Delago (1875-1962), 1895 preplezal Delagoturm, ki ima najtežje mesto še odtenek težje (V-) kot Winklerjeva smer (http://www128.pair.com/r3d4k7/HistoricalClimbingImages5.5.html).
Walter Parry Haskett Smith (1859–1946) je 1886 opravil nevarovan solo prosti vzpon v Napes Needle (Lake District, Anglija), ocenjen z angleško oceno HS (hard severe, po UIAA ok. V/V+), zaradi česar ga nekateri štejejo za očeta (športnega) skalnega plezanja.

Morda najpomembnejši pionir alpskega solo plezanja je Avstrijec Paul Preuss (1886–1913). Zagovarjal je t.im. »čisti« način plezanja, ki dovoljuje uporabo varovalnih pripomočkov (klinov in celo vrvi) samo v posebnih, nevarnih položajih. Kljub temu je odločno nasprotoval nepremišljenemu izzivanju nevarnosti, saj je trdil, da morajo biti plezalci »več kot sposobni«, da uresničijo svoje načrte in da morajo biti smeri, ki se jih lotevajo, samo tako težke, da so jih sposobni preplezati tudi v sestopu. Solo in brez varovanja je preplezal številne težavne smeri v Alpah, pogosto v času, ki je bil za plezalce takratnega obdobja nepredstavljiv, npr. vzhodno steno Totenkirchla v manj kot treh urah in vse štiri dotedanje smeri v Mali Cini v enem dnevu. Smrtno se je ponesrečil pri 300-metrskem padcu med solo vzponom v severni steni Mandlwanda.

»Slovenski Preuss« je bil Klement Jug (1898-1924). Prav tako kot Preuss je bil filozof, navdušen solo plezalec in človek trdnih načel, ki jih je z objavami v plezalnih revijah širil med številnimi mladimi plezalci. Jug se je ponesrečil pri poskusu prvenstvenega vzpona v severni triglavski steni (smer je bila po njem kasneje poimenovana Jugov steber), pri tem pa je kljub svoji mladosti veljal za enega najbolj kvalitetnih in perspektivnih slovenskih filozofov in alpinistov. Njegova smrt, način plezanja (večino vzponov, tudi prvenstvenih, je opravil solo) in stališče do plezalnih nesreč (»Žrtve, ki so pri tem skoro neizogibne, se človeštvu bogato poplačajo z ljudmi, ki ne padejo.«) je povzročila tudi številne razprave o samomorilnosti alpinistov in Slovencev nasploh (http://sl.wikipedia.org/wiki/Klement_Jug).
Leta 1926 je v zahodni steni Ojstrice solo vzpon (IV/II-III, 510 m) opravila Mira Marko Debelak (1904-1948), ena najboljših alpinist svojega časa nasploh.

Solo plezanje po 2. svetovni vojni
S Preussom se počasi zaključuje obdobje, ko so prosti solo vzponi spadali med najtežje vzpone nasploh. Obdobje po Preussu do 2. svetovne vojne je zaznamoval hiter razvoj varovalnih pripomočkov (klini, vponke, zatiči) in tehničnih manevrov (npr. uporaba vrvi za napredovanje, Dülferjevo spuščanje ob vrvi, prečenje v tegu vrvi ipd.), ki so omogočili reševanje »zadnjih« problemov Alp in težke, čeprav pretežno proste vzpone v Dolomitih.

V 50. letih 20. stoletja se je težišče dogajanja preneslo v Himalajo. Prve odprave so bile organizirane v ekspedicijskem slogu (»obleganje« gore s številno ekipo plezalcev in nosačev, vmesni tabori), vzponi na sam vrh (od zadnjega tabora) pa so potekali v bistveno manjših skupinah, ali pa – če so soplezalci omagali – tudi posamično. Tako je slavni avstrijski plezalec Hermann Buhl (1924–1957) kot prvi in edini opravil vzpon na »deviški« osemtisočak. 1953 je sam v dramatičnem vzponu in še bolj dramatičnem sestopu – tik pod vrhom in brez bivak opreme je stoječ na ozki polički predrgetal noč – osvojil Nanga Parbat (8125 m) in to celo brez dodatnega kisika (Huber, 2005).
Kasneje je bilo v Himalaji še več odmevnih solo vzponov, med katerimi pa so le nekateri potekali »resnično« solo, tj. tako, da na gori oz. v smeri vzpona ni bilo drugih članov odprav ali taborov, s katerimi bi si solo plezalec lahko pomagal v sili.
Eden najpomembnejših Buhlovih naslednikov je bil Reinhold Messner (1944-), ki je zagovarjal osvajanje visokih gora »s poštenimi sredstvi« (v alpskem stilu – brez taborov, brez uporabe dodatnega kisika). Preplezal je vseh 14 osemtisočakov, med njimi sam 1978 Nanga Parbat in 1980 Mount Everest. Slednjega je osvojil tudi brez dodatnega kisika in po razmeroma zahtevni smeri (Great Couloir).

Zadnjega dne l. 1988 je Poljak Krzysztof Wielicki kot prvi pozimi nasploh sam priplezal na Lhotse (8.511 m), v letni sezoni pa po novi smeri v samo 24 urah čez J steno na Šišašangmo (8.013 m). J steno iste gore je sam po deloma prvenstveni smeri tik pred zimo (11. decembra) preplezal vsestranski francoski solo plezalec Jean-Christophe Lafaille (1965-2006) (http://www.alpinist.com/doc/ALP11/climbing-note-lafaille-2). Lhotse pa je kot prva sama 1996 osvojila njegova rojakinja Chantal Mauduit (1964-).
V Alpah je Italijan Walter Bonatti (1930-) leta 1955 opravil izreden prvenstveni vzpon nad prestolnico alpinizma Chamonixom. V šestih dneh je sam preplezal za tisti čas ekstremno težavno smer (ED+, 1000 m) v SZ stebru Petit Druja. 10 let kasneje pa je osupnil še s prvenstvenim solo zimskim vzponom v S steni Matterhorna. Obe smeri je – 1990 v Druju in pozimi 1993 v Matterhornu – ponovila francoska plezalka Catherine Destivelle (1960-), ki je poleg tega 1992 pozimi sama preplezala S steno Eigerja, pozimi 1993 pa še S steno Grandes Jorasses (http://www.destivelle.com/en/profile.aspx).
Pomembni solo vzponi so dogajali tudi v ZDA. 1968 je Royal Robbins soliral the Muir Wall (5.10, A3) v 1000 metrski granitni steni El Capitana, leto kasneje pa Tom Bauman še največjo klasiko te stene, smer Nos (5.11, A2). Najpomembnejši začetnik nevarovanega prostega solo plezanja pa je bil John Bachar (1957-). Leta 1976 je tako preplezal sicer »samo« 4 raztežaje visoko, toda za tisti čas zelo težavno (5.11a, po UIAA lestvici ok. VII+) smer New Dimensions.

V kratkih smereh so se občasno spoprijemali tudi najboljši evropski športni plezalci. 1980 je Francoz Patrick Edlinger preplezal Tremolo (VIII/VIII+) v Baou de Quatre Ouro, leta 1984 pa Jean-Baptiste Tribout Chimpanzodrome (IX+). 1985 je Antoine Le Menestrel osupnil angleško plezalno srenjo s solo vzponom v Revelations (IX+/X-), ki je takrat veljala za najtežjo angleško smer nasploh (Stohr, 2003).

Posebno mesto zavzema Francoz Alain Robert. Najprej je opravil številne zahtevne proste solo vzpone težav ok. 8b (UIAA X), v letu 1994 pa se je specializiral za plezanje po stavbah – tako je preplezal veliko stavb na vseh celinah, med njimi tudi mnoge, ki spadajo med najvišje na svetu, npr. Empire State Building v New Yorku in Sears Tower v Chicagu.

Eden najbolj znanih solo plezalcev zadnjih let je vsestranski nemški plezalec Alexander Huber (1968-). 2000 je sam pozimi preplezal smer Bellavista (IX-/A4) v Veliki Cini. 2002 je v sosednji Veliki Cini v štirih urah preplezal prosto brez varovanja smer Hasse-Brandler (VIII+, 500 m). 2003 in 2004 prosto brez varovanja prepleza še kratki športni smeri Der Opportunist (X/8b) in Kommunist (X+/8b+).
Za najtežji nevarovani alpski solo prosti vzpon vseh časov velja smer Riba (IX-), ki jo je 2007 preplezal Avstrijec Hansjörg Auer.
Izredno vzdržljivost in hitrost je 1985 dokazal Francoz Christopher Profit, ki je v samo 24 urah preplezal S stene Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses (smer Linceul).
Številne zahtevne solo vzpone je od konca 70. let prejšnjega stoletja opravil Američan Jeff Lowe (1950-). 1979 je opravil izreden prvenstveni solo vzpon v »deviški« J steni Ama Dablama (6.812 m), 1983 pa zimski solo vzpon na Pumori (7.145 m); oba vzpona sta ocenjena z VI, AI4, M5. 1991 pozimi v S steni Eigerja v 9 dneh prepleza smer Metanoia (VII, 5.10, A5), ne da bi uporabil en sam svedrovec, 1993 pa v samo dveh urah prosto še Super Couloir Direct (V, M6, WI4) v Mt. Blanc du Taculu (http://www.trango.com/pdfs/JeffLoweCV.pdf).
Najbolj znani ameriški solo plezalec zadnjega obdobja je Dean Potter (1972-). 1999 je v 24 urah sam preplezal SZ steno Half Doma in Nos v El Capitanu. 2002 je opravil tri zahtevne solo vzpone v Patagoniji, med katerimi izstopa prvenstveni nevarovani prosti solo vzpon v smeri California Roulette (VI, 5.10+, WI5) v Z steni Fitz Roya, s katerim je opravil v slabih 10 urah (Potter, 2003).

Med izredne solo vzpone v zadnjem času sodi še vzpon Steva Housa (1970-), ki je 2003 osvojil K7 (6942 m) po novi smeri v SZ steni (5.10, A2, 80°, M6+, 2650 m) (House, 2005).

Eden vidnejših solo plezalcev zadnjega časa je Švicar Ueli Steck. 2005 se je sam po zahtevni novi smeri (V, M6, 1.500 m) povzpel na himalajski šesttisočak Cholatse, pozimi 2007 pa je v manj kot 4 urah preplezal klasično smer v S steni Eigerja (Steck, 2005).
Morda najbolj znani prosti solo plezalec zadnjega časa je Američan Michael Reardon (1974-2007). Solo prosto je preplezal ogromno zlasti krajših skalnih smeri, med njimi nekatere do težav 5.13 tudi kot prvenstvene ali na pogled (http://www.freesoloist.com/). Umrl je tragično – po uspešno opravljenem sestopu po smeri v nekem klifu na Irskem ga je odplaknil ogromen val.

Solo plezanje Slovencev
Obdobje solo plezanja Slovencev po 2. svetovni vojni se začne pravzaprav že poleti 1945 z izrednim dejanjem takrat že 52-letnega Jože Čopa (1893-1975) v S triglavski steni. Potem ko je med prvenstvenim vzponom omagala njegova soplezalka Pavla Jesih, je Čop sam izplezal preko najbolj izpostavljenega dela smeri, sestopil v dolino in se z reševalci vrnil po Pavlo. Čeprav ni šlo za solo vzpon v celotni smeri, je Čop na najboljši način pokazal, kako lahko solo plezanje koristi v izrednih primerih. Po njem imenovano smer – Čopov steber – je prvi v celoti sam ponovil 1963 Janez Zorko, le dve uri za njim pa še Drago Zagorc (Savenc, 1980).

Morda najbolj veličasten solo vzpon prvih povojnih generacij slovenskih alpinistov je 1956 opravil Milan Schara (1934-), ko je sam preplezal Aschenbrennerjevo smer, ki je dolgo časa veljala za najtežjo smer nasploh v slovenskih stenah.

Najbolj priznan slovenski solo plezalec je Tomo Česen (1959-). V letih 1985-1990 je solo ponovil številne smeri v Alpah. 1986 je pozimi preplezal »zadnje tri probleme« Alp (severne stene Eigerja, Matterhorna in Grand Jorasses). 1987 je v Grand Jorasses preplezal smer No Siesta, 1989 pa opravil prvo solo ponovitev smeri Moderni časi (VII+/A0, 750 m) v J steni Marmolade. 1994 je opravil solo vzpon v kratki smeri Ženska za nagrado (8a). Svetovno slavo je dosegel s solo vzponom prek S stene Jannuja (Kumbakarna, 7710 m) in še posebej prvim vzponom nasploh prek J stene na glavni vrh Lhotseja (8.516 m). O slednjem vzponu so se v javnosti pojavili dvomi, potem ko je v francoski reviji Vertical objavil članek s fotografijami, pod katerimi je bil podpisan kot avtor (in s tem dal bralcem občutek, da z njimi dokazuje svoj vzpon), kasneje pa se je izkazalo, da niso njegove (http://sl.wikipedia.org/wiki/Tomo_%C4%8Cesen).

Drugi odlični slovenski plezalec, ki je tudi večino svojih vzponov opravil solo, je bil Slavko Svetičič (1958-1995). Predvem v Alpah se je izkazal s številnimi težkimi solo vzponi, od katerih so bili nekateri tudi prvensteni, npr. Manitua v Grandes Jorasses (VII+, A3+, 70°, 1200 m). Umrl je pri poskusu solo vzpona na Gašerbrum IV (7.925 m) (Prezelj in Wiegele, 1996).

Veliko solo vzponov je opravil tudi legendarni Franc (Franček) Knez (1955-), ki je sicer neprekosljiv (verjetno tudi v svetovnem merilu) po svojih prvenstvenih vzponih, ki jih je opravil kar okoli 1000. 1982 je sam preplezal razvpito klasično smer (ED2, 1.800 m) v S steni Eigerja v rekordnih 6 urah.

Janez Jeglič – Johan (1961-1997), izjemen vsestranski plezalec, je sicer svoje najtežje vzpone opravil v navezi, vendar je pogosto plezal tudi sam. 1983 je osupnil s povezovalnim vzponom, ko je v enem samem dnevu solo prosto preplezal štiri klasične »šestice« (Zajeda, Aschenbrenner, Varianta in Hudeček-Juvan) v 800-metrski S steni Travnika. 1999 je opravil več solo ponovitev smeri v S steni Triglava: Helba (VIII) s Čopovim stebrom, Šlosarska s Kunaver-Drašler (VII) ter v sestopu Skalaško s Peternelovo (VI+) (http://www.ad-pecjak.si/ao/Johan/johan1.htm).

Medijsko najbolj odmevni solo vzponi pripadajo Tomažu Humarju (1969-). 1995 je od zadnjega tabora sam priplezal na Annapurno 1 (8091 m). 1998 v 15 dneh je sam preplezal Reticent Wall (VI, 5.9, A5, 850 m) v El Capitanu. Medijsko evforijo je povzročil z dnevnim poročanjem iz 9-dnevnega (delno) prvenstvenega vzpona v alpskem stilu (VII/A0, M7+, 50-90°) v J steni Daulagirija I (8.167 m, vrha ni dosegel). 2005 je poskusil sam v nestabilnem vremenu preplezati mogočno Rupalsko steno Nanga Parbata (8.125 m); 6 dni je bil ujet na 6000 m v položaju, iz katerega se ni mogel sam rešiti, sproži se tvegano helikoptersko reševanje pakistanske vojske (http://www.humar.com/odprave/odprave.php). 2007 je opravil solo vzpon po rebru v Kangsar Kangu (7485 m) in nadaljeval po V grebenu še na V vrh Annapurne (8047 m).
1985 je presenetil prvenstveni solo vzpon v zamrznjenem slapu Čedca (VII-), ki ga je opravil tedaj neznani Jožef Povšnar in ki je dolga leta veljal za najtežji slovenski vzpon v zaledenelih slapovih nasploh.

Janko Oprešnik (1964-) je večino svojih najtežjih, tudi prvenstvenih smeri, opravil solo, zlasti z zahtevnim tehničnim plezanjem. Leta 1993 je opravil prvo ponovitev Ledenke (VII+, A0, 90°) med Štajersko Rinko in Križem, ki še danes velja za eno najtežjih slovenskih kombiniranih smeri.

Pogosto je plezal sam tudi Pavle Kozjek (1959-). Zlasti odmevni so bili njegovi solo prvenstveni vzponi na andske šestisočake (Huascaran, Huandoy, Chopicalqui) (Kozjek, 2004) in na Cho Oyu (8201 m).

Med vzponi Slovencev v kratkih smereh je omeniti še vzpone v smeri Brdavs (8a/a+), ki ga je 1994 opravil Aljoša Grom in balvanski smeri Glista (8b+), ki sta jih opravila Gregor Šeliga (2005) in David Stepanjan (2007). Slednja smer je sicer kratka (15 m), težja v spodnjem delu, oba plezalca pa sta imela »doskočišče« zavarovano z balvanskimi blazinami (http://www.gore-ljudje.net/alp.ple/5000/).

Zahvala
Avtorji se za pripombe na osnutek besedila in pomoč pri iskanju podatkov zahvaljujemo Franciju Savencu, uredniku spletišča Gore-ljudje.net.

LITERATURA
Česen, T. (1990). Sam. Radovljica: Didakta;
Destivelle, C. (2005). Destivelle.com – Presentation. Pridobljeno 7.5.2006, iz http://www.destivelle.com/A/BVFrame.html;
House, S. (2005). The way. Alpinist, (10), 50-59;
Huber, A. (2005). Free solo. Alpinist, (14), 50-57;
Humar, T. (2001). Ni nemogočih poti. Ljubljana: Mobitel;
Jakofčič, T. (2006). Jean Christophe Lafaille pogrešan na Makaluju. Pridobljeno 18. 4. 2006, iz http://www.gore-ljudje.net/objava/5441/;
Knapp, F. (2003). A lost art. The golden age of American free soloing. Climbing, 1. Maj, 56-62;
Kozjek, P. (2004). A climber's tale. Alpinist, (6), 70-81;
Long, J. (1999). The high lonesome. Helena: Falcon;
Mlač, B. (1993). Veliki pionirji alpinizma I. Radovljica: Didakta;
Mlač, B. (1994). Veliki pionirji alpinizma II. Radovljica: Didakta;
Mlač, B. (2001). Veliki pionirji alpinizma III. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije;
Parnell, I. (2003). By fair means. Alpinist, (3), 20-43;
Peternel, M. (1994). Tomo Česen dosegel velik uspeh s solo vzponom težavnosti 8a. Alpinistični razgledi, (47), 27;
Potter, D. (2003). Solo. Climbing, 15. Marec, 56;
Prezelj, M. in Wiegele, M. (1996). Memento mori. Alpinistični razgledi, (57), 190-193;
Savenc, F. (1980). Čopov steber. V: Triglav, gora naših gora (več avtorjev). Založba Obzorja, Maribor.
Steck, U. (2005). Cholatse, Tawoche, solo ascents. Alpinist, (14), 90-91;
Stohr, R. (2003). Hopp oder topp. Klettern, September, 22-27;
Wikipedija. (2006). Janez Jeglič. Pridobljeno 3.9.2006, iz sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Jegli%C4%8D;
Www.humar.com. (2005-2006). Tomaž Humar. Pridobljeno 7.5.2006, iz http://www.humar.com/odprave/odprave.php;
Www.urban-climbing.com. (2006). Solo cliff climbing Alain Robert alias Spiderman. Pridobljeno 19.6.2006, iz http://www.alainrobert.com/en/falaise.htm;
Www.urban-climbing.com. (2006). Alain Robert solo urban climbing world tour. Pridobljeno 19.6.2006, iz http://www.alainrobert.com/en/urbain.htm;

Oznake: ALP, PLE

Komentiraj (2):

Mitja Mežnaršič, ponedeljek, 31. marec 2008, ob 21:55

''V primeru potrebe ali nesreče si lahko medsebojno pomagata ali vsaj pokličeta na pomoč.''
Se pravi, če soliraš in imaš publiko, to ni solo plezanje!? Halo!!!

Gašper Drašler, ponedeljek, 31. marec 2008, ob 22:46

Po meni dostopnih podatkih je najboljši solo vzpon v kratkih smereh v Sloveniji opravil Aljoša Grom v smeri Sonce v očeh (8a+) v plezališču Mišja peč leta 1996 (brez uporabe zaščitnih blazin)

eXTReMe Tracker