Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kanada 2008

 

 


sreda, 26. marec 2008, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 3436

Dejan Koren: Resnično ne vem, kje naj človek začne orisovati stvari, ki so se mu nedavno zgodile in ki so se tako briljantno odvile, da si nisem prej niti približno upal pomisliti, da je kaj takega sploh mogoče.

Za nekatere stvari mora veliko vode preteči, da alpinist spozna, kaj vse botruje temu, da lahko na koncu odprave naglas zatrdiš, da je bila uspešna. Po tej odpravici bi se navprek zlagal vsem, če bi trdil, da se nismo dovolj naplezali ledu in (z)mešanega terena.
Ne vem, kaj je bilo usodno, da smo se tako na hitro odločili za pot v Kanado in se je ekipa oblikovala kar sama po sebi...

No, pa preidimo k dejstvom. Že na letališču se je »začelo«, ko smo namesto ovinka preko Chicaga dobili diretissimo naravnost v Calgary in s tem bili prikrajšani za polovico dneva čakanja na letališču in sedenja v letalu.

Že dober dan potem, ko sem doma še brundal, kdaj se bomo končno dvignili v zrak in na domači grudi zapustili vsakdanje obveznosti, že pikamo kanadski led, ki bojda je drugačen od našega. In res je, verjetno in predvsem zato, ker ga je takoooo velikoooo več. Potem pa se je začelo, pravi trip po ledu in še enkrat ledu, ki ga ni konca ... Kar naprej vrtiš strani po vodničkih in delaš plane za naslednje dni, pa to se izplača iti, pa ono, pa to naj me strela ..., če ne splezamo, pa to ...



No, strela nas na srečo ni zadela, nas je pa tu in tam kakšen kos ledu, a to je le bleda senca davka, ki smo ga plačali za ta raj. No, vplezali smo se počasi. Bilo je treba skovati načrte za več kot deset metrov devetdesetke na slap. In dobili smo jo v eni »lahkih« kanadskih petic, Carlsberg Columna, ki je postregel z lepo klasiko. V temu lepotcu je bilo treba kar malce »pomigat«. Noč naju je potem z Jurcem skoraj ujela v slapu streljej proč. Skoraj le toliko je svetlobe še ostalo, da sem videl odpreti zadrgo na kapi nahrbtnika in izvlekel in prižgal čelko, da sva se potem še lagodno opotekla po razbiti plaznici do že ogretega avta. In iz Mihovega grla se je razvil naslednji stavek: "Jutri pa gremo v enega, za katerega se nedvomno izplača priti sem dol." Ja, Miha tu že malo pozna sceno, par let nazaj sta tu že vandrala s Tomažem. Ja, ko človek, ki želi čim več splezanega ledu, zagleda Weeping Wall, se kar ne more nagledati, kar lastne oči zrejo pred seboj. Res sem v mislih potrdil Mihov stavek in še bolj pohitel tistih par korakov do pod slapu in hitro začel robo metati na sebe.



Po uvodnem skoku, ki je visok približno 180 metrov in v katerem se je sčasoma kar trlo plezalcev, sva potem z Miho imela pravo pustinjo nadstropje više, kjer sva sama počasi prilezla po izredno snežnem in mestoma presnežnem ledu do vrha jokajoče stene.
Pa ne morem, da tu ne bi omenil res zanimivih valov Curtain Calla in pravega movinga po tej stožčasti zavesi do vrha v najbolj mrzlem dnevu na odpravi. No, naprej je sledilo v podobnem stilu: še kar (pre)zgodnje bujenje, šalca kornijev z banano, mogoče še par jajc, vožnja v Rockije, plezanje, kot da bo ledu zmanjkalo že naslednji dan, vožnja nazaj (oz. spanje večine) do Banfa, hitro še h Kitajcu na kos pice in kozarec Coca Cole, sprehod še malo do mountain shopa in gledati, ali je še kateri od izdelkov v posezonskem znižanju. Potem še odlične Milenine palačinke s pravo Nutelo in jagodno marmelado, skratka dan, da dol padeš. In tudi smo, kmalu potem ko je še vsak zvrnil merco ali dve v družbi še z Aljažem in Klemenom. Že se je potem naglas začel dreti mobi, da je ura pet in da sledi še en nor dan in drugačnih skoraj ni »hotelo« biti!

Pa potem sledi še skok v Willovo luknjo in malo povohati prvo M12 na tem svetu, že par let staro smer Willa Gadda. Musashiju se nisem imel namena kaj dosti posvečati, preveč je noro lepih slapov tu, da bi še en dan »zapravil« za visenje kot netopir v tej luknji. No, saj se mu tudi nisem. Na mojo srečo.

Pa po ustvaljenem delavniku naprej, se je počasi že zarisovala tudi nesrečna trinajstica, ki je pomenila tudi naš odhod iz tega ledenaga in pravljičnega raja nazaj domov. Ma še Polish Circus, o pardon, Polar Circus zlezemo, drugače ne gremo domov. Ta ultra klasika, ki so jo prvi plezalci plezali par dni, je seveda tako kot druge počasi izgubila tisti zastrašujoči prizvok, saj jo danes solist zmore v debeli urici. Je pa še vedno slap, ki kar traja in s svojimi slabimi sedemstotimi metri kraljuje nad bližnjo in daljno okolico.

Ma veš, kaj, Jurc, sem rekel naglas, še dva dni je ostalo, pa dajva še mal stisnit tu, »ta stara« dva sta itak na dopustu tu, zato gnjavim samo njega. In ko ga potem spet »en mal« čakam, zjutraj le »zavergla« našo veliko »kravo« od avta in naju še skoraj z zaprtimi očmi odpelje pod krasno steno Stanley Headwalla. Ko potem še drugič malo bolj lagodno s pomočjo krpelj pritavava pod steno in pod visečo svečo smeri Nightmara, naju čaka nora in zares lepa plezarija po malce previsni skali in ledu. "To pa je zaključek odprave, kaj?" reče Jure. "Ja, itak," mu odvrem. Samo jutri je še en dan.

In ko mu potem naslednje jutro voščim dobro jutro s stavkom, da pa če bi še danes vseeno šla kaj daljšega, mi ne odgovori ničesar, le njegov sredinski prst moli veselo kvišku in popolnoma mi je jasno, da naslednja prepričevanja ne bodo zalegla...
Ta dan je potem minil v lažernem spanju in posedanju pred eno od lokalnih krčem.
Naslednji pa (žal) že pot proti naši ljubi lepi domovinici.

Še poln vtisov Vam hočem še nekaj strniti v ta zadnji stavek, pa enostavno ne gre. Preveč se jih je nabralo v nas samih in nemogoče je vso to lepoto preliti na papir. Nehote se zazdi človeku, da sanja, še potem ko se je že davno zbudil!

Na obzorju se že rišejo nove vizije in cilji ... (Gore, Stene, smeri ...).
Obzorje brez vizije je le kot modro nebo podnevi. In temna noč ponoči.
Mi dodamo sonce in oblake. In zvezde in luno, ki nam kažejo Pot, ko iz tega
ta istega sivega neba močno dežuje.

Preplezane smeri:
Lake Louise: Louise Falls (WI 4/5, 110 m) - vsi
Lake Louise: Do More Crack (M7+, 30 m) - DeKo
Yoho National Park: Carlsberg Column (WI 5, 150 m) - vsi
Yoho National Park: Pilsner Pillar (WI 6, 300 m) - Jure&DeKo, Miha 1.R
Icefields Parkway: Central Pillar Weeping wall (WI 5+, 180 m) - vsi
IP/Upper Weeping Wall: Weeping Pillar (V, WI 6, 170 m) – Miha&DeKo
The Bow Valley: Cascade Waterfall (III, WI 3, 300 m) - vsi (Jure&DeKo – solo)
Icefields Parkway: Curtain Call (WI 6, 125 m) - Miha&DeKo in (Jure)
Icefields Parkway: Ice Nine (IV, WI 6, 100 m) - vsi
Icefields Parkway: Slaughterhouse (M8+, 30 m) - DeKo (NP)
Golden Area: Essondale Right (III, WI 4+, 130 m) - Milena&Jure&DeKo
Golden Area: Pretty Nuts (II, WI 4, 110 m) - Milena&Jure&DeKo
Icefields Parkway: Polar Circus (V, WI 5, 700 m) - vsi (Jure&DeKo, solo vse razen zadnjega R)
Stanley Headwall: Nightmare on Wolf Street (V, M7+, WI 6+, 175 m) - DeKo&(Jure)
The Bow Valley: The Professor Falls (III, WI 4, 280 m) - Miha&Milena

DeKo đe (NP): Haffner Creek: Sleek (M8, 20 m), Oscar (M8+, 15 m), Fight Club (M8+, 15 m), Sundy Morning Blumpy (M8, 15 m), Morcheeba (M8, 15 m), Mojo (M8+, 15 m) in Icefields Parkway North: Musashi (M12, 25 m) – 3. poizkus
ter Icefields Parkway North: Coming Attraction (M7-, 10 m) – Jure 2. poizkus


Člani
odprave: Miha Praprotnik (AO Ljubljana Matica, CityWall), Milena Praprotnik (CityWall), Jure Juhasz (AO Novo mesto), Dejan Koren – DeKo (AO Vipava, Dumo).

Pripravil Dejan Koren
Fotografije: vsi udeleženci

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker