Planinski vestnik - Andrej Mašera: Leta 1935 se je začela krvava zgodovina severne stene Eigerja, ko sta Max Sedlmayr in Karl Mehringer zmrznila v večdnevnem snežnem viharju na mestu, ki ga danes imenujejo Bivak smrti.

Eros in tanatos mitične stene

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
vžil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.

Alojz Gradnik

V začetku je bila knjiga. Razmeroma tanka knjiga z modrimi platnicami in številnimi črno-belimi fotografijami, ki so prikazovale gore in ljudi. Gore so bile skalnate in zasnežene, možje z odločnimi obrazi so povezani z vrvjo plezali po navpičnih stenah; na nekaterih slikah so držali v rokah cepine, na drugih pa so se njihove postave zgubljale v belini snežnega viharja, ki jim je bičal razbrazdane obraze.
Bilo je že zdavnaj, leta 1952, toda spomin na modro knjigo, ki jo je domov prinesel oče, se je neizbrisno vtisnil vame in še danes, po tolikih letih, živo vzklije v mojih mislih, takoj ko zaslišim ali preberem magično privlačno, lepo zvenečo in usodno strašljivo besedo – Eiger. Oče je knjigo prebral na dušek: za mizo v kuhinji jo je začel prebirati popoldne in jo je zvečer prebral do konca. Jaz sem skoraj ves čas sedel zraven njega in z neznanskim zanimanjem opazoval njegovo početje. Oče, ki mi je sicer vedno rad razlagal stvari in skušal potešiti mojo prislovično radovednost, je bil tokrat tako zatopljen v knjigo, da je le tu in tam s kratkimi komentarji in bežnimi opazkami navdušeno spremljal svoje branje.
Brati sem se naučil že pred vstopom v osnovno šolo. Tako mi je uspelo razvozlati naslov knjige in njenega avtorja: Trije zadnji problemi Alp, napisal Anderl Heckmair. Osrednje in najdaljše poglavje v knjigi je imelo naslov Rešitev problema. Nekam čudno se mi je zdelo vse skupaj; razumel sem, da gre za knjigo o gorah, toda »rešitev problema«? Kakšnega problema?
Knjigo sem seveda nekoliko kasneje prebral tudi sam; prebral sem jo potem še neštetokrat, postala mi je kot nek svetilnik, ki mi je kazal smer v gore. Še danes bi znal zrecitirati cele odlomke iz te knjige. Trije zadnji problemi Alp so bili moja prva gorniška knjiga in še danes stoji na častnem mestu med stotinami drugih, ki pripovedujejo o gorah.

Trije zadnji problemi Alp

Heckmair je napisal predvsem knjigo o Eigerju, čeprav govori tudi o drugih dveh problemih, severnih stenah Matterhorna in Grandes Jorasses. Že prvi odstavek v njej nakaže avtorjevo silno samozavest in odločnost: »Rešitev zadnjih treh problemov Alp je v tesnejši medsebojni zvezi, kakor sluti nepoučen človek. Ni zgolj naključje, da so konec koncev same münchenske naveze premagale severne stene.« Konec 20. let prejšnjega stoletja se je med tedanjimi plezalci razširilo napačno prepričanje, da so Alpe tako rekoč v celoti alpinistično obdelane in da ne morejo ponuditi več kaj posebnega. Le še tri visoke in mogočne stene bi bilo treba preplezati, pa je zgodba o Alpah končana. Tri severne stene: že samo dejstvo, da so bile severne, je stenam Matterhorna, Grandes Jorasses in Eigerja dajalo nekakšen poseben pridih mrakobne usodnosti in neubranljive privlačnosti. In samoumevno je pripadalo alpinistom takratne vrhunske münchenske šole, da jih preplezajo prvi.
Prva je »padla« severna stena Matterhorna, ki sta jo leta 1931 preplezala brata Franz in Toni Schmid. Kljub temu da je bila to prva smer v severni steni »gore vseh gora« in da sta zmagovalca dobila za uspeh na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1932 zlato medaljo za alpinizem (bila je podeljena prvič in zadnjič), severne stene Matterhorna nikoli ni obdala tista fascinantna privlačnost, ki je še danes tako značilna za Grandes Jorasses in seveda za Eiger. Matterhorn je bil in ostal predvsem gora, na katero se je treba povzpeti za vsako ceno; večino pritegne njegova vitka, drzna, falična podoba, ki je od daleč tudi neizmerno privlačna. Toni Schmid žal ni dolgo užival v svojem zmagoslavju: leto po uspehu se je smrtno ponesrečil v severozahodni steni Grosses Wiesbachhorna v Visokih Turah. Plezalski pomen severne stene Matterhorna pa je ponovno vzcvetel šele precej po 2. svetovni vojni. V desnem delu stene so v območju tako imenovanega zmuttskega Nosa opravili ekstremno težke vzpone W. Bonatti, A. Gogna, M. Piola, C. Destivelle in številni drugi.
Naslednja je prišla na vrsto severna stena Grandes Jorasses. Heckmair se je tu že močno angažiral, imel pa je smolo v dogovarjanju s soplezalci, posebno ker se je v severni steni Matterhorna smrtno ponesrečil njegov najboljši plezalski tovariš Gustl Kröner iz Traunsteina na Bavarskem. Številni poskusi v Grandes Jorasses, tem mogočnem kolosu skal in ledu, so bili neuspešni, padale so tudi prve žrtve. Hans Brehm, Leo Rittler, Haringer; končno je leta 1935 Rudlu Petersu in Martinu Meierju uspel vzpon po stebru, ki pripelje na P. Croz. Stena je bila sicer preplezana, smer je bila tudi zelo zahtevna, toda glavna lovorika – najvišji steber v steni, ki se konča na najvišji točki P. Walker – je še čakal. Čakal do leta 1938, ko ga je po načelu veni, vidi, vici (prišel, videl, zmagal) zmojstril slavni italijanski as Riccardo Cassin s soplezalcema Espositom in Tizzonijem. Odličen vzpon! Ta sijajna klasična smer, ki je še vedno na vrhu seznama najžlahtnejših in najbolj zaželenih grandes courses v Alpah, pa je imela »smolo«, da je bila v začetku nekoliko zasenčena z uspehom, ki so ga Heckmair in tovariši dosegli v Eigerju.

Eiger Nordwand – Mordwand

Eiger je v slavni trojici s štiritisočakoma Mönchom in Jungfrau najnižji, saj s 3970 m ne doseže tiste za Alpe tako magične višine štiri tisoč metrov. Toda po svojem drznem videzu, 1800 m visoki severni steni, alpinističnem pomenu pa tudi po težavnosti običajnih pristopov pušča svoja višja soseda daleč za seboj. Že smer prvopristopnika Charlesa Barringtona z vodnikoma Almerjem in Bohrenom leta 1858 po severozahodnem pobočju, ki velja za običajni pristop, je tehnično zahtevna, dolga in orientacijsko zelo zapletena. Danes je sicer veliko bolj priljubljen težavni pristop po silno izpostavljenem vzhodnem grebenu Mittellegi, ki ga je leta 1921 v vzponu prvi preplezal znani japonski alpinist Yuko Maki, kasnejši vodja zmagovite japonske odprave na Manaslu (resnici na ljubo je treba povedati, da so švicarski vodniki že leta 1885 preplezali greben v sestopu!).

Še preden je postala severna stena Eigerja kultni pojem svetovnega alpinizma, je bil Eiger nekaj izjemnega. Leta 1912 so zgradili najvišjo evropsko železnico na sedlo Jungfraujoch med Jungfrau in Mönchom (sprva so jo mislili potegniti kar na vrh Jungfrau, kar se na srečo ni zgodilo). To je bil izjemen tehnični dosežek, ki še danes vzbuja občudovanje. Železnico so speljali po dolgem predoru skozi Eigerjev masiv, v katerem naredi velik ovinek in se potem skozi ostenje sosednjega Möncha povzpne do cilja na višini 3454 m. Med gradnjo so za odmetavanje materiala izkopali jašek z odprtino v severno steno, ki je pozneje odigrala pomembno vlogo v tragedijah, ki so se dogajale v steni..

Leta 1935 se je začela krvava zgodovina severne stene Eigerja, ko sta Max Sedlmayr in Karl Mehringer zmrznila v večdnevnem snežnem viharju na mestu, ki ga danes imenujejo Bivak smrti. Bila sta očitno hrabra alpinista, brez odvečnih predsodkov, saj sta se stene lotila kar po sredi in naravnost navzgor. Smrt dveh mladih Münchenčanov je takoj pritegnila pozornost alpinistične srenje na Eiger. Svetovni »sloves« stene smrti pa si je ta gora pridobila naslednje leto, ko se je v njenih strminah zgodila ena največjih in najbolj znanih tragedij v zgodovini alpinizma. Tu ne nameravam opisovati zgodovinske faktografije, ker je dobro znana vsakomur, ki je vsaj malo prebiral gorniško literaturo. Nemca A. Hinterstoisser in T. Kurz ter Avstrijca W. Angerer in E. Rainer so zarisali novo smer z vstopom bolj v desnem delu stene in preplezali ključno mesto v njenem spodnjem delu, nevarno prečnico, ki se je potem izkazala kot past, iz katere ni bilo vrnitve. Ob poslabšanju vremena, v hudem neurju, so po teh dneh nečloveških muk trije plezalci že umrli ali strmoglavili, edino najmlajši Toni Kurz je bil še živ in se je počasi spuščal po vrvi proti švicarskim vodnikom, ki so se skozi železniški jašek prebili skoraj do njega. Skoraj – na žalost, prav do njega pa niso mogli. Kurz je preživel še eno strahotno noč, reševalci so se s cepini skoraj lahko dotikali njegovih čevljev, potem pa je samo še tiho zamrmral: »Ich kann nicht mehr, es geht nicht« (Ne morem več, ne gre) in umrl. Sliko Tonija Kurza, ki visi mrtev na vrvi, sem prvič videl v Heckmairjevi knjigi. Neizbrisno se mi je vtisnila v nedolžni otroški spomin. Tragedijo so kot v kakem grškem gledališču opazovali zgroženi turisti v Kleine Scheideggu in Grindelwaldu, seveda pa je bila deležna tudi ustrezne medijske pozornosti.
Eigerjeva severna stena je že dobila naziv stena smrti ali ubijalska stena (Nordwand – Mordwand), obenem pa je postala osrednji alpinistični problem v Alpah. Leta 1937 sta Hias Rebitsch in Ludwig Vörg prva živa sestopila iz stene, junija 1938 pa se je zopet zgodila nova katastrofa. Znana italijanska plezalca Bortolo Sandri in Mario Menti, ki sta bila soplezalca slavnemu Raffaelu Carlessu, prvi v južni steni Torre Trieste, drugi pa v severozahodni steni Torre di Valgrande v Civetti, sta iz neznanih razlogov strmoglavila že v spodnjem delu stene, v območju tako imenovane Težavne poči. Zanimivo, da Heckmair to nesrečo v svoji knjigi komajda omeni, tudi brez vsakih imen; pove samo, »da je v steni še truplo enega od Italijanov«. Tudi ta odnos kaže na stanje duha v tistem času, ko so si bili nemški in italijanski plezalci vse prej kot dobri gorniški tovariši.

Fascinacija Eiger

Končno je moralo priti tudi do tega: pred sedemdesetimi leti, od 21. do 24. julija 1938, so Anderl Heckmair, Ludwig Vörg, Fritz Kasparek in Heinrich Harrer preplezali severno steno Eigerja po smeri, ki se od tedaj imenuje Klasična ali kar Heckmairjeva smer, saj je bil ves čas vodilni v navezi. Heckmair in Harrer sta o podvigu napisala tudi knjigi, sicer pa je bil uspeh nemško-avstrijske naveze že neštetokrat opisan v bogati gorniški literaturi. Udeleženci so bili kasneje deležni tudi (pretirane?) negativne kritike, kajti nacistični režim je dodobra izrabil vzpon za dokaz superiornosti germanske rase, in to tik po anšlusu. Človeško razumljivo je, da so mladi ljudje uživali v slavi in pozornosti in da se jim je zdel sprejem pri nacističnem firerju nekaj enkratnega. Seveda pa ni mogoče zanikati, da sta bila Kasparek in Harrer res zagrizena nacista, Heckmair pa je bil popolnoma apolitičen. Nesrečni Vörg je padel kot navaden vojak že v prvih dneh nemške agresije na Sovjetsko zvezo, Kasparek se je leta 1954 smrtno ponesrečil na Salcantayu v Peruju, Heckmair in Harrer pa sta umrla pred kratkim pri visoki starosti. Harrer je doživel tudi popolno duhovno in nazorsko preobrazbo ter sijajno kariero raziskovalca in potopisca. A to je že druga zgodba.



Zgodovina severne stene Eigerja pa se je nadaljevala po poti, posuti z uspehi in številnimi žrtvami. To traja še danes, saj gre število njenih žrtev v desetine. Pri tem se nujno vsiljuje vprašanje, kaj je na tej steni tako neznansko privlačnega, da je fascinirala toliko naskakovalcev? Kaj je na primer odličnega ameriškega alpinista Johna Harlina pritegnilo, da se je zaradi Eigerja z vso družino naselil v Švici z enim samim namenom, da bi v njem preplezal direktno smer? In potem pri tem izgubil svoje mlado življenje? In kaj je »sililo« njegovega sina, prav tako Johna Harlina, da je šel načrtno po očetovih stopinjah, preplezal severno steno Eigerja po Klasični smeri in o vsem tem napisal odlično knjigo?
Ob vsej tej uročenosti z Eigerjem je treba pripomniti, da je plezanje v njegovi severni steni vse prej kot uživaška avantura, da je vzpon izjemno nevaren zaradi padajočega kamenja in ledu, da je skala ponekod zelo krušljiva, da je stena izpostavljena naglim vremenskim spremembam. Skratka – nič posebno lepega in privlačnega. In vendar imajo posamezni odseki Klasične smeri posebna imena, kar dokazuje, da je smer vseeno nekaj izjemnega. Le kdo ne pozna vsaj nekaterih med temi imeni: Težavna poč, Hinterstoisserjeva prečnica, Lastovičje gnezdo, Prvo ledišče, Ledena cev, Drugo ledišče, Likalnik, Bivak smrti, Tretje ledišče, Rampa, Krušljiva polica, Prečnica bogov, Pajek, Izstopne poči, Vršno ledišče ... Ta fascinacija temelji na nekaj podmenah. Nedvomno gre za mogočno steno, eno najvišjih v Alpah. Preplezati tako steno, ki je povrhu tako razvpito nevarna, je vsekakor veliko alpinistično dejanje. Zelo pomemben dejavnik je tudi njena odprtost, ki omogoča številnim turistom, da iz znanih turističnih centrov ob vznožju ob kavici in pivu opazujejo plezanje neposredno, v živo. Tak neprepričljiv »privilegij« imajo le redke velike stene v Alpah. Le kako bi se v tem pogledu lahko primerjala z Eigerjem severna stena Matterhorna, da o Grandes Jorasses sploh ne govorimo.
Zelo pomemben dejavnik se mi zdi tudi ime gore. Pomislimo za trenutek, da bi se Eiger, ime, ki ti kar zabrni iz grla, imenoval na primer Grosses Grindelwalderhorn. Prepričan sem, da bi bil njegov čar bistveno manjši. Zgodovinska znanost priznava imenom precejšnjo vlogo pri ustvarjanju tako pozitivnih kot negativnih mitov. Kako bi se bilo zasukalo kolo zgodovine, če na primer Hitlerjev ded ne bi bil spremenil svojega priimka Schicklgruber? Le kako bi bile zaslepljene množice skandirale zločincu »Heil Schicklgruber!« in mu voljno sledile v zločin in pogubo? Nekaj podobnega, se mi zdi, bi lahko doživel tudi Eiger, če ne bi imel tako zvenečega in preprostega imena.
In končno: eros – tanatos, Ljubezen – Smrt. Je res, da v vsakem od nas živi težnja po veliki ljubezni, ki jo obenem prepaja tudi nezavedno hotenje po smrti, po niču, po popolni praznini, ki je večna ... Pesnik je ta vzajemni, nikoli dorečeni odnos izrazil umetniško dovršeno, za alpiniste z vsega sveta pa bo Eiger ostal gora oboževanja, najgloblje ljubezni in dražljive bližine nedoumljive smrti.

Literatura:

Anderl Heckmair: Trije zadnji problemi Alp. Mladinska knjiga, Ljubljana 1952.
Heinrich Harrer: Beli pajek. Založba Obzorja, Maribor 1984.
Jon Krakauer: Eiger Dreams. Pan Books, London 1998.
Ueli Mosiman: Hochtouren Berner Alpen. SAC, Lausanne 1999.
Daniel Anker: Eiger. The Vertical Arena. The Mountaineers, Seattle 2000.
Anderl Heckmair: My Life. The Mountaineers, Seattle 2002.
Jack Olsen: Arrampicarsi all'inferno. CDA&Vivalda, Torino 2005.
Lino Leggio: La morte non riposa – Eigerwand. Nuovi Sentieri, Belluno 2006.
John III Harlin: The Eiger Obsession. Simon&Schuster, New York 2007.

Andrej Mašera