Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zakaj?

Velika Mojstrovka v mesečiniČetrtkova zgodba - Iztok Snoj: Na začetku torkovega popoldneva je bila Mojstrovka premalo, zvečer že preveč. Prava je bila čez dva dni. Je lepa in lahko dostopna gora. Izogibal sem se je, predolgo. Le zakaj?

Zakaj?

Po odGOvoRE v gore

 
Umiranje in ponovno rojevanje doživljamo vsak dan - vsako jutro in vsako noč.
 
 Kanjavec Razjasnitve. Oblaki, ki so jih pred dnevi najavljali bralci radijskih poročil, so odpovedali obisk slovenskim goram. Najavljeno popoldansko delo sem preložil na rane petkove ure. Sedeminštiridest ur po tistem, ko sem brez vidnega vzroka hropel na Mojstrovko, spet stojim na parkirišču Vršiča. V dolinah je že lepo toplo. Med preoblačenjem drgetam v neprijetno hladni struji zraka, ki se pretaka čez prelaz. Nek samotar korakoma pridobiva višino na plazu. Počasi se začnem še sam ogrevati na strmem, trdem snežišču. Na Mojstrovko bi šel najraje nekje z desne, pa bo tudi posredi v redu. Oni ni videti hiter, a se nikjer ne zamuja. Ima tekoč, enakomeren tempo z manjšo porabo energije, ki daje dobre rezultate. Zlezel je eno grapo bolj levo in izginil za robom. Ustavim se nad vstopom v Pripravniško. Strmini moram pokazati zobe in capin.
 
 Mitja v Butinarjevi Sopotnik. Tu sestopa nekdo drug. Od kod se je vzel? Njegovega avta nisem videl. Pričel je prečiti v desno. Zakaj? Ne bova se srečala. Močneje zavibriram glasilke. »Kam pa sedaj?« »Gor po Sestopni.« »Ne spoznam se na grape. Je zalita v celoti?« »Tamle na levi je Butinarjeva, kjer sem šel gor, tale je Pripravniška, naslednja je Sestopna in desno Zupančičeva. Po njej bom sestopil. Vse so uhojene.« Kapne mi, da je to eden in isti, ni dveh. »Katera se vam zdi najlepša?« »Zupančičeva.« Potrpežljiv je. Trikrat mi kaže, kje se vstopi, dvakrat sem gledal v njegovo Sestopno. Srečal sem ga na idealnem mestu. Višje se ne bi več obračal, nižje z njim ne bi govoril. Do razcepa stopničastih stopinj imam le kratek sestop.
 
 Grebenec in zadaj Trenta Brez viteškega pokrivala. V gorah je menda pametno nositi čelado. Zdi se, da bomo v naravi čez nekaj let vsi, vedno in vsepovsod nosili čelade. Se vračamo v srednji vek, ko je čelado nosil vsak moški, ki ni delal na polju? Spet sem sam. Biti sam s hribi je drugače. Tudi v družbi je lahko lepo. Razen če se z govorjenjem o vsem mogočem med hojo dodatno ne odteguje pozornosti na okolje. Itak prevečkrat v mislih premlevam dolinske stvari. Nekateri ne vedo, kje so hodili, tako so zatopljeni v klepet. Zgolj biti na zraku in stopiti na vrh je zame premalo. Gledam v Kačji graben, kjer sem hodil predvčerajšnjim. Šel sem, čeprav se je otoplilo v višinah. Zakaj? Sprejel sem možnost, da ne pridem na vrh. Vsaj mislil sem tako.
 
 Tam gre običajna pešpot na Mojstrovko Ošiljena želja. Poskusil sem iti na Špik. V čudoviti dolini Velike Pišnice sem tisto popoldne srečal veliko od sonca omehčanih obrazov. Recept za vzpon je tudi v knjigi Gorski vzponi po slovenskih zimah. Zakaj sem za tak prestižni cilj odločil iti na torek popoldan? Če bi bilo shojeno, bi bil na vrhu do večera. Če ne bi bilo, mi ne bi zadoščal cel dan. Nisem imel dovolj kondicije. Šel sem z mislijo, da enkrat moram poskusiti, tako za ogled. Verjetno bi obrnil na odcepu za Kačji graben, če ne bi opazil dvojnih stopinj. Ene gor in ene dol. Zmehčane niso prenesle odriva. V pomoč pa so le bile. Kmalu nad prvo stopnjo je sled nog prešla v smučarsko sled. Obrni, ne prideš na vrh. Zakaj nisem obrnil? Kar rinil sem višje. Hodil sem tam, kjer je bilo snega manj. Drugo stopnjo je prekrival zamet. Bil je bil videti nestabilen. Obrni. Preko zameta se po smučini ni dalo.
 
 Škrlatica v senci in Prisojnik v soncu Obrni že enkrat. Špik sem hotel vsaj videti. Poiskal sem obvoz. Zakaj nisem obrnil? Zgoraj se je prediralo močneje. Obrni. Še malo sem moral zasopsti. Za prepričanje, da je ona špica zgoraj res Špik. Prišel sem le do višine Vršiča. Obrni. Tokrat sem poslušal nasvet. Zaradi izpostavljenosti popoldanskemu soncu tura na Špik nikoli ne bo primerna na četrtkov popoldan. Dol je bilo manj enostavno, kot sem pričakoval. V Veliki Pišnici se je splačalo večkrat obrniti nazaj. Razor in Prisojnik sta bila tam kralja dolin in višin. Za naslednjo etapo sem se prepeljal na Vršič. Zamenjal sem obleko, dotočil čaj, pojedel pest rozin. Pobočja Prisojnika so oblizovali zadnji sončni žarki, ko sem stopil na plaz. Utrip srca je takoj javil, da sem utrujen. Nihče me ne bi videl, če bi obrnil. Razen jaz sam, svoj edini sodnik in priganjač.
 
 Veliko špičje Zakaj? Naravnost po strmini sem stopical hitreje, kot sem zmogel. Hitrost koraka sem prilagajal pospešenemu dihanju. Pogled čez. Trentarska stran je imela drugačen zrak. Obrni. Bil sem že omamljen od gore. Hotel sem več. Na položnejšem Grebencu sem se spet lahko premikal navzgor. Na zadnji izravnavi mi je postalo močno slabo. Obrni. Ta možnost je v glavi odpadla, izbil sem si jo iz nje. V mislih sem pomiril krč stisnjenega želodca. Pomagala je še močna ventilacija pljuč. Kot bi sapo zajemal v prazno. V zavesti nisem videl nobene razlike – do kraja se izmučiti na Mojstrovki ali na Everestu. Razen, če kaj pomeni občutek, da dosežeš več od drugih. Je to vredno? Bi se hčere, sinovi in žene smrtno ponesrečenih alpinistov strinjali s ceno takih dosežkov? Je to zares nekaj, kar notranje bogati človeka? Dokončno sem utišal notranji glas, ki je prišepetaval obrni.
 
 Mangrt v mesečini, desno Svete Višarje, zadaj Coglians Izpraznjenost. Zakaj sem rinil naprej, zakaj, sem se spraševal v zadnji strmini. Bi ob izgubi lastne energije občutil neko drugo, zunanjo, vseprisotno, morda energijo gore? Na vrhu nisem občutil zmagoslavja. Izgubil sem vse. Ni me pripeljala trma ali odločnost. Šlo je z zanikanjem vseh drugih misli, razen tiste stopiti na vrh. Tudi noč po luninem mrku je imela svojo moč. Prijetno domače je bilo stati na s snegom prekritim kupom kamenja. Na eni strani je stal Špik, na drugi Mangrt. In za lučmi svetih Višarij je štrlel Coglians. (Doma sem pogledal, točno na štirikratni razdalji do Višarij stoji, če to kaj pomeni.) Iz turkiznih odtenkov so štrlele sence Dolomitov. Stal sem, brez notranjih občutkov, tudi zaznave utrujenosti. Čakal me je mehkobno tavajoč sestop. Spodaj v prijazni Koči na Gozdu sem nekaj moči dotočil z dozo refoška.
 
 Izstopni del Zupančičeve Mitja. Sedaj sem, kjer sem - ponovno na Mojstrovki. Zupančičeva smer ni prava grapa, zato nikoli ne bo omenjena v kaki knjigi 107 slovenskih grap. Skozi strm lijak pridem na lepo vesino. V desno navzgor grem, pa se ne smem nagniti na desno. Sicer v križu naredi špik. Kaj bom, ko ne bom mogel hoditi v gore? Od zgoraj začno leteti majhni pomrznjeni koščki snega. Najavljajo sestopajočega. Zagledam ga v najstrmejšem delu. Cepinčka mu služita za ročaja, oprimka, ki ju nikoli ne izpusti iz rok. »Za konec tedna je bilo tu vse polno, lezli so povsod. Danes je krasen mir.« S hčerjo sta v soboto lezla po Teranovi (prepričan sem, da ni rekel refoškova) na Dolgi hrbet. Močno je pihalo, veter jima je sneg nosil za vrat in vetrovko. Spet je potrpežljiv pri opisovanju vstopa v smer. Nisem zmogel dobre predstave sestopa.
 
 Martuljkova skupina s Škrlatico Lunin vzhod. Dobro skritega pod čelado in zapetega do vratu, pa še z globokim glasom sem ga rahlo postaral. Malo mi je nerodno. Lahko bi ga bolje pogledal. Izpod obrvi se sveti dvoje iskrivih oči. Mrak pridobiva na moči. »Boš na vrhu počakal na luno?« Skomignem z rameni. Zaželiva si dobro pot. Smer pripelje tako rekoč na sam vrh. Napol izpraznjeno plastenko s čajem odložim na sneg. Drseti začne proti Trenti. Ustavi se! In res se, v plitvi stopinji. Če kdo misli, da je to moč misli, njegova stvar. Lunin vzhod mimo Špika je uvod v večerno predstavo. Naenkrat zasveti za robom krepak soj bele svetlobe. Pokukam čez, kdo gre s tako močno lučjo. Gre za osvetlitev kranjskogorskega smučišča, ki prebija visoko v ozračje. Luči z neverjetno močjo uničujejo temo nad Vitrancem.
 
 Grebenec, spodaj Trenta V mesečini je vse lepo. Dolgo gledam proti Veliki Pišnici in ošpičenim goram nad njo. Me je v slabi uri kaj zeblo na vrhu? Obrni. Bo držalo. Noge se v prvih korakih navzdol zvijajo v gležnjih. Splahnele so v mrazu, omehčale v brezdelju. V čevljih je preveč prostora. S krvjo se napolnijo in ogrejejo ob pravem času, nad izstopom Pripravniške. Luno je zagrnila zavesa koprenastih oblakov. Za varnost je nujen kanček umetne svetlobe. Tesnobe med dvema stenama se v temi ne čuti. Na plazu ugotavljam: pobočja Mojstrovke se lepa tudi v mesečini. S snegom zalito cesto bi bil Vršič še lepši. Zakaj se jo pluži? Bovčani imajo preko Predela boljšo povezavo z Gorenjsko. Z oranjem snega je na Vršiču ugasnil zimski turizem. Erjavčevo kočo imajo odprto samo še za vikende. V izjemoma čez teden odprti Koči na Gozdu pravijo, da imajo veliko manj gostov (in dober refošk). V naprej nikoli ni jasno, ali bo cesta odprta za promet ali ne. Le Mihov dom je odprt vsak dan.
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Četrtkova zgodba


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti