Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zaradi napredka izginjajo tudi planinske poti

Vecer.si  06.03.2008

petek, 7. marec 2008, ob 05:29, Marko Renčelj, ogledov: 1559

Večer, Narava, gore in ljudje - Urška Šprogar: "Po blatni vlaki večina ljudi le nerada hodi"

"Po blatni vlaki večina ljudi le nerada hodi," opozarja Tone Tomše, predsednik komisije za planinske poti pri Planinski zvezi Slovenije. Pri obnovah planinskih poti in koč premalo upoštevamo zakonitosti tradicionalne arhitekture in ustrezne naravne materiale.

"Gorski prostor je za prebivalstvo skozi zgodovino pomenil različne vrednosti; tudi večjih navzkrižnih interesov različnih uporabnikov gorskega prostora večinoma ni bilo, saj je bilo uporabnikov bolj malo. S pojavom organiziranega planinstva in turizma pred nekaj več kot sto leti se je število obiskovalcev sicer znatno povečalo, a tudi to ni predstavljalo večjih konfliktov, saj je bil znaten del gorskega sveta za domače prebivalce nezanimiv. Stiki med klasičnimi planinci in domačim prebivalstvom so zato večinoma rodili dobre sadove, vendar tudi spori in konflikti niso bili redkost. Sčasoma sta se klasično planinstvo in avtohtono prebivalstvo drug drugemu skoraj povsod prilagodila. Po drugi svetovni vojni se je upadanje kmetijske dejavnosti močno odrazilo tudi v nazadovanju planinskega gospodarstva. Ker se je zmanjšal stalež goveje živine in drobnice, ni bilo več potrebe po paši živine na planinah. Zato je bila v zadnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja planinska organizacija praktično edini upravljavec gorskega sveta. Z ustanovitvijo samostojne države, priznanjem privatne lastnine, kot poglavitne ustavne kategorije, z vse večjim uveljavljanjem tržne logike ter z razvojem kmetijstva in turizma se je ponovno pokazal interes po obnovi planin in izrabi gorskega prostora v gospodarske in turistične namene," je v uvodu povedal Tone Tomše, predsednik komisije za planinske poti.

Saj si vendar želimo obnove pašnih planin?
"Razumljivo je, da planšarstva in gozdarstva, kot smo to poznali pred 50 leti, skoraj ni več. Tudi bivanjski standardi v planinskih kočah so se spremenili. Obnova planinskih koč in planšarij je zato nujnost. Vendar bi pri teh obnovah lahko bistveno bolj upoštevali zakonitosti tradicionalne arhitekture in uporabljali temu ustrezne naravne materiale. Država Slovenija se je v vseh svojih temeljnih strateških razvojnih dokumentih opredelila za trajnostni razvojni koncept. Vendar prav zato slovenski gorski svet še nikoli doslej ni bil tako izrazito izpostavljen razvojnim posegom in spremembam kot prav zdaj.

Posegi, večinoma opravljeni s soglasjem lokalnih oblasti in podprti z kapitalskimi vložki, so vse številčnejši. Razumljivo je, da množice turistov, ki pridejo v gore, pridejo tja iz najrazličnejših vzgibov. Večina se jih hoče tam tako ali drugače gibati in rekreirati. Turistov, ki bi le nemo zrli v lepote gorske narave, skoraj ni več ali pa jih je le zelo malo. Razvoj seveda zahteva tudi moderno infrastrukturo, denimo žičnice in ceste. Zato se v zadnjih letih vse bolj soočamo tudi s problemom planinskih poti, ki vodijo do pašnih planin in visokogorskih smučišč, te se zaradi interesov lastnikov in tržne logike najprej spreminjajo v gozdne vlake in kasneje marsikje tudi v gozdne ceste. Da je problem še večji, posege največkrat podpre tudi država, ki preko ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo podpira razvoj podeželja in s tem posredno tudi razvoj pašnih planin. Tudi razvoj in širjenje visokogorskih smučišč sodita v podoben sklop. Ustrezna soglasja za take posege dajejo Zavod za gozdove, Agencija za okolje in zavodi za varstvo naravne dediščine. Pri tem sodeluje tudi tisti del upravnih enot, kjer odločajo o naravi in okolju, ter, seveda, občine, ki so po svoji funkciji predvsem na demografsko manj razvitih področjih dolžne podpirati razvoj. A prav bi bilo, da bi bil tak poseg usklajen z vsemi uporabniki prostora in da ni izveden le enostransko in za vsako ceno."

Nihče ne vpraša, ko traktor rije po planinskih poteh?
"Smrekovec, planina Blato, Vogar, Zelenica, Svečica, Dolga njiva, Uskovnica, Stegovnik, to je le nekaj primerov planinskih poti, ki sta jih izbrisali človeška kratkovidnost in neetična zakonodaja. Z izgradnjo novega smučišča Prevala na Kaninu so buldožerji dobesedno izbrisali več sto metrov planinskih poti. Za soglasje planincev ni vprašal nihče, ker menda to ni potrebno, saj so tako ali tako imeli vsa potrebna dovoljenja, tudi naravovarstvena."

Vendar so dolga desetletja prav planinci vzdrževali te poti, da so se ohranile do današnjih dni...
"Z zaščito in utrjevanjem talne podlage, z urejanjem odvodnjavanja in tudi z označevanjem smo skrbeli, da so bile poti obiskane in da smo preprečevali erozijske procese. Poškodbe zaradi vse bolj množičnega obiska smo nekako sproti odpravljali, prav tako smo sanirali tudi vse več divjih bližnjic. S planinskim entuziazmom in prostovoljstvom smo skrbeli za to javno infrastrukturo. Res je, da mnogo današnjih poti poteka po trasah nekdanjih pastirskih poti in gozdnih vlak in da jih zato lastniki občasno morajo uporabljati tudi za svojo dejavnost. A vendar bi ob tem lahko pokazali bolj spoštljiv odnos do vloženega dela.

Predvsem spravilo lesa je eden glavnih povzročiteljev uničenja planinskih poti. Zavedamo se, da moderno spravilo lesa povzroči poškodbe na poteh in podrasti. A glede na Pravilnik o gozdnih prometnicah bi morala izvajalec del in lastnik poskrbeti, da se spravilo opravi takrat, ko tla niso razmočena, in po spravilu poskrbeti za vzpostavitev stanja, ki omogoča nemoteno nadaljnjo uporabo tudi drugim uporabnikom. Žal pa v večini primerov ni tako. Tudi gozdarski in kmetijski inšpektorji večinoma ne ukrepajo, ker za to baje ni pravne podlage."

Bo ob novem zakonu o planinskih poteh kaj bolje?
"Zakon o planinskih poteh, ki je bil sprejet lani, je marsikateri problem planinskih poti tudi zakonsko opredelil. Tudi v bodoče naj bi s prostovoljstvom reševali glavnino problemov, ki se pojavijo na planinskih poteh. Dejstvo pa je, da temu delu 675 usposobljenih slovenskih markacistov, ki skrbijo za planinske poti, po katerih hodi skoraj tri milijone obiskovalcev, kmalu ne bo več kos. Brez potrebnih dodatnih finančnih sredstev za vzdrževanje poti in bolj spoštljivega odnosa do vloženega dela in spodbujanja prostovoljstva bo ta dejavnost, kljub sprejetju zakona, vse manj zanimiva za mlajše. Z uničenjem poti zaradi uporabe buldožerjev oziroma gradnje cest se upravljavcem povzroči dodatno delo. Ponavadi je treba urediti novo planinsko pot, saj po blatni vlaki večina ljudi nerada hodi. Da tako urejena cesta pritegne tudi najrazličnejšo sodobno motorizacijo, ni potrebno posebej omenjati. Morda bi bila začasna rešitev moratorij za gradnjo cest v planinske predele, dokler se na neki ravni ne dogovorimo, ali bomo spoštovali navedbe iz prostorske strategije o ohranjanju naravnih vrednot Slovenije in ugotovili, zakaj potrebujemo ceste v planine, kdo jih zahteva, katera ekonomija je odvisna od njih in podobno."

Je možno vsaj na posameznih deloviščih učinkovito ukrepati?
"Ob številnih primerih še vedno trajajočega uničevanja gorske narave so se nazorno pokazale nekatere slabosti različnih prizadevanj za preprečitev škodljivih dejanj oziroma ohranitev čimbolj neokrnjenega naravnega okolja. Med temi slabostmi velja omeniti predvsem premajhno usklajenost delovanja prizadetih posameznikov in organizacij ter pomanjkanje konkretnih navodil, kaj, kdaj in kako učinkovito ukrepati v takih primerih. Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen. Vsakršna aktivnost bi zato morala težiti k temu, da ima čim manjši vpliv na okolje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje. Konflikte med njimi bi morali reševati strpno, ob spoštovanju pravic šibkejšega in v dobro narave. Nikakor se ne strinjam s tem, da je pisanje o takšnih in drugačnih posegih v naravo brezplodno početje. Planinska organizacija v sodelovanju z oblastnimi strukturami sicer lahko doseže zakonsko ureditev, a brez ustreznih dodatnih ukrepov ni mogoče doseči trajnejšega uspeha na tem področju. Izkušnje nam kažejo, da represivni ukrepi običajno nimajo dolgotrajnejšega učinka. Najučinkovitejša zaščita gorske narave vodi skozi dolgotrajni proces vzgoje. Kodeks planinskega obnašanja v gorah se je namreč oblikoval skozi stoletno zgodovino organiziranega planinskega gibanja in je kot tak po večkratnih revizijah dosegel zrelo obliko, upam si trditi, da je vsaj v planinskih vrstah učinkovit. Predvsem pa bi morali paziti, da današnje potrebe ne bi ogrozile možnosti razvoja naslednjim generacijam, ki bodo ekološko bistveno bolj osveščene, kot je naša. Da razvoj, na katerega tačas prisegamo, ne bi pomenil degradacije naravnega in kulturnega okolja."

Imamo protokole in konvencije
"Prav je, da pri posegih v gorski prostor upoštevamo načela, ki jih je opredelila svetovna konferenca o ekoturizmu v Quebecu, v Kanadi, leta 2002. Tudi Alpska konvencija iz leta 1991, zlasti pa protokoli "Varstvo narave in urejanje krajine", "Gorsko kmetijstvo", "Prostorsko načrtovanje in trajnostni razvoj" ter "Gorski gozd" in "Natura 2000" so podpora vsem, ki želimo gorski svet približati ljudem in ga hkrati obvarovati pred nepremišljenimi posegi. Vendar tako dolgo, dokler tudi domačini ne bodo dojeli, da je prav z naravo in z zgledom človeškega sobivanja z njo mogoče največ zaslužiti, ne bo nič. Šele ko bodo tudi sami začeli razmišljati, da je narava del njih samih, in začeli preganjati tiste, ki se po njihovih zemljiščih vozijo s štirikolesniki, z motornimi sanmi in z motocikli za motokros, se bo stanje znatno izboljšalo. In ko se bomo vsi skupaj zavedli, da so kvalitete, ki jih še imamo ali smo jih imeli, vedno bolj cenjene v Evropi in svetu, bomo dosegli stopnjo, vredno ekološko osveščenih Zemljanov. Le odločno stališče Planinske zveze Slovenije in drugih organizacij o tej problematiki bo lahko znatno vplivalo na nadaljnje dogajanje v našem gorskem svetu. Ne želim si, da bi naši vnuki z otožnim pogledom na skomercializirani in degredirani gorski svet v sebi zlovoljno mrmrali: "Kje so tistestezice, ki so včasih bile?!"

Urška Šprogar

Komentiraj (2):

Tomaž Ogrin, petek, 7. marec 2008, ob 11:35

Zelo malo je treba dodat v našo zakonodajo, da bi delali strokovno, premišljeno in z morda alternativnimi rešitvami. Namerno ali kaj pa so na mestu ministra za okolje in prostor sami neprimerni ljudje, da ne rečem kaj več. In, žal, vse ima strankarsko računico. Tudi inšpekcije so podrejene ministrom. Stranke so nam unučile že lep del Slovenije, a brez potrebe. Lahko bi delali pametneje, bolj premišljeno. Pa vseeno v korist tistim, ki se jih tiče. Na Nizozemskem (sem bil lani) nihče ne sme "pospraviti" velikega drevesa in vasi so arhitekturno v slogu (na primer opeka zunaj, slamnata streha), pa četudi znotraj s samosvojo udobnostjo. Pa se ne razburjajo.
A v Butalah je vse drugače...

Tomaž Ogrin, petek, 7. marec 2008, ob 13:17

Pa še to, ker v naslovu ni vprašaja. To NI napredek, ampak nazadovanje. Zakaj govorimo o trajnostnem ali sonaravnem razvoju kot o nujnosti današnjega časa? Toda, kot da se enih, vključno z državnimi in občinskimi resorji, sonaravni razvoj ne tiče.

eXTReMe Tracker