Četrtkova zgodba (Iztok Snoj): Zgodba ni namenjena alpinističnim krogom. (Med plezalskimi, čedalje ostrejšimi trikotniki in planinsko kvadraturo bi morala biti razlika.) Lahko da jim bo ali pa ne bo všeč potep po hribih, lepih in zaobljenih polkrogih, kjer so strmi in nepristopni le vrhovi smrek in macesnov.
V hribih
Je med iti v hribe in iti v gore kakšna razlika?
Kipi stena strmo
mehko valovi k Soncu
meja doline
(Pogled z Brd proti Lipanskim vratom in v Krmo)
Po odgovor v naravo. Ne vem, kam. Trenutno sem brez fotoaparata. Kako imeti zgodbo brez slik? Tako, da poslikan izlet prejšnjega tedna združim z jutrišnjim. Šel bom po isti poti. Govorim s Francijem. »Jutri grem v hribe.« »Kakšna bi bila po tvoje razlika med hribi in gorami?« »Ne vem. To bom poskusil ugotoviti jutri.« Doma smo imeli za vsako gorniško turo navado reči, da gremo v hribe. »Nameravam hoditi prav po meji med hribi in gorami.« Zjutraj se zasmejim samemu sebi. Za fotografiranje imam še star aparat na film.
Očetov sijaj
čaščenje Zemlje, nebes –
Naravi v pozdrav
(Cerkvica sv. Jurija v Prapročah)
Pepelnična sreda. Bilo je pred tednom dni. Dopustniški dan pred delovnim četrtkom sem se odločil za nenaporen izlet v Polhograjsko hribovje. Bilo je prijetno toplo, nič zimsko. Lepa in mirna dolina Male vode me je potegnila skozi prijazne Briše. V okraju je bilo vse videti urejeno z občutkom. Začetek v Prapročah se mi je tokrat zdel prelahek. Začel sem skorajda s ceste v dolini. Kar nekajkrat sem moral gor in dol, čez hribe in doline. Gore to nikakor niso bile, cerkvá v gorah niso postavljali. Šel sem mimo štirih: sv. Martina, sv. Jurija, sv. Lovrenca in po cesti še mimo sv. Treh kraljev. Nisem dvomil, da sem bil v hribih, ko sem po travah lezel čez Veliko Travo in Praproški grič. Kje je bil Škratov graben, nisem ugotovil. Saj je tudi same škrate težko videti.
Štora življenje
po življenju dreves -
nove podobe
(Na vrhu Praproškega hriba)
»Narveč svetá otrokom sliši Slave!« Scenografija v četrtek zvečer je bila kot vedno podoba pokopa, smrti. Kdo ve, če imata Francetova verza »Vremena Kranjcem bodo se zjasnile, Jim milše zvezde kakor zdaj sijale.« še kaj moči. Slavil je Bled z okolico: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, Ko je z okol'co ta, podoba raja.« Med težkimi govorancami sem brezplodno razmišljal, kam za Prešernov dan iti na vesel praznični izlet. Zdramil me je govor Miljenka Licula. Počasi je začel dvigovati zavest poslušalcev. Šel bom v Prešernove kraje, na področje vpliva Blejske kotline, v smer hribovite pokrajine, ki se zaključuje z gorami in samim Triglavom.
Pisane sledi
lesket snežnih kristalov
macesni v senci
(Po smučini na Mrežce)
Vesela in zabavna pot. Le na parkirišču na koncu splužene ceste je bilo še nekaj prostora. Po poti je bila različna druščina. Zakonski par, ki je prišel z Rudnega polja, je cincal na mestu. Slovesno sta povedala: »Zmanjkalo nama je časa. Greva na Karmen. Še obleči se bova morala.« Katero Karmen bodo oblačili? Mlad fant je bil za starša uspešna ročna zavora. Fantek in punčka sta uživala na snegu ob gazi in po bližnjicah prehitevala starše, ki so nosili njune smuči. Gaz na gornjem kolovozu sta zasedla dva para. Njihova psa sta lajala kot za stavo. Ni se dalo mimo, ne da bi se ustavil. Prvi je drugemu razlagal: »Videti je, da je z vrha sneg odpihnilo v Vrata.« »Mislite Krmo.« Hip sem pomolčal in dodal: »Na oni strani gore je Krma.« Njegov znanec se je zasmejal, kaj vem zakaj.
Smreke in gore
čakajo na blagoslov.
Sopotnik oblak
(Pri Blejski koči na Lipanci)
Področje pašne skupnosti. Prišel sem za petami trem gospem. Dve sta pognali, kot znajo moški, kadar jih nekdo dohiti. A ne za dolgo. Na planini sem počakal dvojico, ki je prihajala iz smeri Debele peči. »Nisva prišla daleč, se udira globoko. Ne, tudi na Brda še nihče ni hodil.« Poskusiti sem mislil naokoli, kot zna naša domača mačka. Priplaziti se na Mrežce in priti do Brd po grebenu, v kolikor bi bila podlaga v višinah spihana in trda. Na uhojeni smučini sem dohitel gospo. »Vi ste pa taki kot Marjanca.« »A kakšno poznate?« »To ne, spodaj sta vas dve tako poklicali. Vi imate pa tak,« zajel sem še dodatno sapo, »zaresen cepin.« »Zaradi varnosti. Tako so nas učili.« Je mislila varnost pri hoji, ali za zaščito pred moškimi? Moški bi vedeli še za kakšna drugačna varnostna sredstva za področja planinskih koč…
Sončni prepadi
nepristopni vrhovi
čipka v steni
(V škrbini med Mrežcami in Lipanskim vrhom)
Dva različna vrhova. Še smo se srečavali, pogovarjali, veselili, radostili na uhojeni položni smučini. Bili smo kot romarji, ki se gredo poklonit odličnemu razgledu na Triglav. Na vrhu hriba so pod menoj zazijale – gore. Prepadne stene dajo Mrežcam gorski značaj. Samo nekaj korakov je bilo potrebnih za sestop v skalno škrbino, in že sem stal v gorskem svetu. Bila je še ena gorska značilnost, tu bi že bil potreben cepin. Z Lipanskega vrha so bili ljudje na Mrežcah videti blizu. Kot da smo bili v različnih svetovih. Oni v hribih, jaz v gorah. Tudi slišati jih nisem mogel. Piš vetra iz Krme in s še višjih gora je vsak njihov glas sproti odnašal proti hriboviti in sončni Pokljuki.
Ostrina sence.
Povest zimskega dne:
mehkoba snega
(Na vrhu Mrežic, spodaj levo je Krma)
Turnosmučarski svet. V zadnjem snegu še ni bilo narejenih stopinj. Potegnilo me je, nisem se uprl vabilu za pohajkovanje po gorskem svetu, nisem videl razloga za takojšnjo vrnitev. Da bi se mi kar najmanj udiralo, sem po slabo zbitem kložastem snegu hodil kot po jajcih. Raje počasi in z manj napora. Na Lipanskih vratcih sem se spomnil, zakaj sem krplje pustil v avtu. Da ne bom rinil na Brda. Obljubil sem si pred pričami, da se ne bom naprezal preveč. Lažje kot po plitvi smučini je šlo po globljih pasjih sledeh. Smučarji radi robantijo, če se hodi po smučini. Pes me menda ja ne bo ugriznil, ker sem pohodil in potacal njegove sledi v snegu.
Živí zimski sen
sredi beline hribovja
bil je macesen
(Po grebenu nad Krmo)
Martinčka.Mislil sem, da sem povsem sam, ko se je na sončnem pobočju nekaj zganilo. Od daleč je bilo videti, kot bi nekdo na hitro pokrival golo kožo. Hvaležen sem jima. Brez njiju bi mehanično in brez postanka sestopil do koče, ki je že stala v senci. Skupaj smo opazovali zasuk Zemlje, kako hribovit greben dviguje k svetleči liniji žarkov. Prijeten par. Nanju so se tudi jezili, češ da delata luknje v smučini. »Eni mislijo, da je sneg, ki ga potlači smučka, rezerviran samo še za turne smučarje. Morda tako označujejo svoj teren, podobno kot... (Zasmejem se). Po drugi strani pa smo jim lahko hvaležni, če po smučini lažje pridemo na vrh.«
Sence strmine
medlijo svetli grebeni
rojstvo večera
(Na Brdih)
Zadnje veselje. Dva para sta še sedela v Blejski koči, eden je bil oskrbniški. Njega nisem nikoli videl drugačnega kot umirjenega in prijaznega. Za živahnim dnevom pride pozimi ponavadi umirjen večer. V počasni vožnji med visokimi smrekami sem zapeljal mimo fanta, ki je imel opravka z ročno dvigalko. Ni mahal v pomoč, pa vendar je prišel signal, da mu je treba pomagati. Nekomu se je ognil preveč s ceste. Eno kolo se mu je zaradi verige kar utopilo v trdo podlago, z drugim je nasedel v svežem snegu. Tudi martinček je pomagal, da smo avto z jeklenico in strojnimi konji izvlekli nazaj na trdno podlago. Bil sem zadovoljen, da sem pomagal. Pred dvema letoma je tudi mene blizu in v podobni situaciji rešil nekdo drug.
Med gorami sence.
Dolina tone v mrak,
mehak se večer.
(Na Brdih. Levo Karavanke, desno Kamniško-Savinjske)
Menjava frekvenc. Ponovno sem na Pokljuki. Med preoblačenjem ugasnem avtoradio in poslušanje naravnam na frekvenco narave. Na valovih dvesto dveh smrek se slišijo solistični nastopi ptičjega petja. Od spomenika, za katerega se ne ve, kje točno je pod snegom pokopan, se hitro pride do koče. Za njo lovi zadnje sončne žarke večja skupina ljudi. Zazijam širokih oči in priprtih ust. »Ta je pa dobra, koliko ljudi je.« »A si pričakoval, da boš sam?« se smeji najbližji. »To ravno ne, no ja, približno tako pa.« »V torek sem bil tu enak čas in sta bila samo dva.« Vem, da je prijetno posedati tu, tako kot mešana skupina slovensko in angleško govorečih ljudi. Bolje, da grem hitro naprej, dokler sem še ogret.
Visoki smreki.
Hribi častijo mejo
dežele vrhov.
(Proti vrhu Mrežic, zadaj Triglav in Rjavina)
Hribovit svet smrek in macesnov. Pot se v tednu ni veliko spremenila, le veliko bolj pomendrana je. Ne hitim in ne naprezam se. Radost naj bo večja od fizičnega napora. Cilj je pohajkovanje na meji med strmimi stenami gora in hribovitim svetom Pokljuke. Kmalu je zmanjkalo macesnov, še mimo zadnjih dveh smrek sem šel. Pod snegom se vidi borovje skoraj do vrha, do meje. Potem se svet spremeni. Dvakrat iz snega kukajo čez skalice napete jeklenice, za pridih gorskega vzdušja. Na Lipanskih vratih se smejem samemu sebi. Lepe in pravilne živalske stopinje iz smeri Krme sem imel za človeške. Prav vsak korak se mi le ne udre in prav vsaka narejena mehko vtisnjena nova stopinja je posebno doživetje meje med hribin in gorami.
Kamen za Valentinovo
večno Škrlatici nasproti
čaka njen večerni poljub sence.
(Škrlatica z vrha Debele peči)
14. februar. Kjer sem zadnjič končal, danes začenjam stopati na Brda. Sled postane dovolj uhojena, da korak postane rutinski. Istočasno izgubim osredotočenost na okolico. S slemena se posamezne stare stopinje spuščajo do trdo poteptane poti na Debelo peč. Danes je na njej nekaj vpisanih, eden celo z Visa. Praznik trgovcev je, Val-en-tin, (Val-1-tin). Nič ne bo narobe, če med čakanjem na sončni zahod koga pokličem. Prvi klici veljajo domačim. »Tu , Val-en-Iztok…« Krmo preleti malo letalo. Obrne v krog in pozdrav z mahajočimi krili. Domislim se še enega klica, topot Triglavu. »Kredarica,« zaslišim v slušalki. »Sem klical Triglav. Valentinovo je, tu prijatelj Triglava. No, tudi Kredarica bo za silo…« »…Oglasi se kaj.« Prepoznal me je po glasu. Pa to je bil - Rado!
Svetli grebeni
Globina tone v mrak
Podoba miru
(Spodaj Zasipska planina v Krmi)
Večerni čari. Že se znajdem v senci velikih, visokih gora, ko se Stol še postavlja s soncem. Sneg postaja smetanove barve. Njegova kristalizirana površina dobiva mehkobo. Nad neizrazitimi dolinami se zrak začne barvati roza. V koči imam vtis, kot bi prišel na prijeten obisk k oskrbnikoma. Povsod seveda ni tako. Preteklo zimo sem na Jakobu izvedel, kaj pomeni »koča odprta vsak dan«. Tam je bil oskrbnik prvi večer še presenečen in prijazen, v drugo pa mi je razložil, da je koča po sončnem zahodu (vsako noč) zaprta. Zadnja pot. Svetloba lune ne prodre dovolj močno skozi goste smrekove veje. Pomagati si moram z umetno svetlobo. Najmanjšo možno, da ujamem nad vrhovi dreves kar največ milega sija.
»Živimo v času, ko se z velikimi napori spopadamo z že skoraj kroničnim stanjem ogroženosti okolja. To je tema, ki počasi temeljito postaja središče skrbi, strahov ter zavedanja medijev in javnosti. Čeprav pozno, se svet vendarle odziva s konsenzom na globalni ravni. Splošna razprava o problemu onesnaževanja okolja se skorajda praviloma začne in konča na ravni emisije strupenih plinov v ozračje, pri zastrupljanju pitnih voda, hiperprodukciji odpadkov, to vse so dokazana in izmerljiva dejstva, to je materialna podoba problema. In kaj se dogaja z nematerialno, duhovno dimenzijo problema prostora? Se taista dimenzija prav tako onesnažuje, se enako prizadeto in enako glasno zavedamo tudi duhovnega onesnaževanja? Bi bilo preveč pogumno trditi, da je pravzaprav onesnaževanje duha mati vseh onesnaževanj? Gre za komponente prostora, ki niso tako otipljive, ki jih je težko izmeriti, zaznati, jih je težko spraviti v volumne, kilograme, tone in statistične količine. Oblikovanje zavesti o obstoju imaginarne dimenzije življenjskega okolja je nujna predpostavka za odnos do sveta in okolja kot celote.«(iz govora Miljenka Licula na Prešernovi proslavi)
Iztok Snoj