Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika Zelenica in Veliki vrh

gorisekgorazd@gmail.com
         [email protected]



Planina Podvežak


Križevnik in Raduha


Veliki vrh


Ojstrica - vzhodna stena


Velika planina s planine Podvežak


Molimo...


Žagerski mlin


Detajl


Za devetimi gorami je... Lokavec

 

Arhiv: Gorniška potepanja

petek, 14. marec 2008, ob 12:51, Gorazd Gorišek, ogledov: 4459

Zavetje na vrhuGorniška potepanja. Pot naju je vodila domov. Da ob sončni nedelji ne bi ostala čisto brez »belih opojnosti«, sva skočila na najvzhodnejša dvatisočaka osrednjih Grintovcev.

Najvzhodnejša dvatisočaka osrednjih Grintovcev

 

Pot naju je vodila domov. Da ob sončni nedelji ne bi ostala čisto brez »belih opojnosti«, sva skočila na najvzhodnejša dvatisočaka osrednjih Grintovcev.

Pravzaprav sem spada še Molička peč, tudi Poljske device imenovana, ki pa je le majhna vzpetina v grebenu proti Križevniku.

Ojstrica in Krofička

Cesta čez Volovljek v dolino Lučnice je sedaj v celoti asfaltirana in je šlo kar hitro od koles. Na nasprotnem bregu se s pomočjo gozdarjev pripelje presenetljivo visoko. Snega je bilo na planini Podvežak bolj malo. Z naraščajočo višino se je snežna odeja hitro debelila, a gaz je bila brezhibna. Za Inkretom je seveda zavila proti Korošici, naju pa pustila v samoti. Na Prag je šlo lepo povrhu, na njem pa so naju pričakala udobne »stopnice« predhodnika.
DleskovecInkret
Prva je bila na vrsti Velika Zelenica (2114 m). Vršno pobočje je bilo spihano skoraj do tal. Tudi znamenita rušnata poljana je bila »razkrita«. Sapo nama je vzel šele prepad, ki se grezi v Robanov kot. Vzpon nama je ni mogel, je bil prekratek. Na ogled se nama je postavila vzhodna stena Ojstrice ter vsi bližnji in daljni vrhovi.

Sprehodila sva se še na štiri metre nižji Veliki vrh (2110 m), kjer nama je zavetje pred močnim zahodnikom omogočil velik možic. Vpisna knjiga ni bila pod snegom, a kaj ko je nekdo spet pozabil »ugasniti« pisalo. V tem mrazu tudi »vedno prižgani« Pilot ne dela.

Padec v luknjo

Navzdol je šlo seveda še lažje kot navzgor. Pod Pragom sva preizkusila še eno »disciplino«: 'nenačrtovano padanje v snežne luknje'. »Krivec« za to je bilo seveda rušje, ob neutrudni pomoči toplega sonca, ki je dodobra omehčalo sneg. No, vedno se nama je uspelo pobrati in z dobro voljo oditi naprej.

V dolini sva postala še pri luštnem Žagerskem mlinu, ki mu osojna lega omogoča, da je bil tudi pri šestnajstih stopinjah, kolikor jih je bilo opoldne, še ves v ledenem oklepu.

Veliki vrh

Z najinih današnjih vrhov sva zrla proti Posavskemu hribovju, ki je bilo, s pomočjo številnih meglic, videti že kar pravljično. Doma naju je pričakala cvetoča pomlad ...

eXTReMe Tracker