Gorniška potepanja: Že kar na začetku lovske poti naju je pričakala belina. Pa to ni bil sneg, kot bi kdo pomislil in kar bi bilo za ta letni čas popolnoma normalno. Med listjem so se nama namreč nasmihali prvi zvončki ...
Po zasneženi lovski poti
Lovska pot, ki vodi od Žagane peči na Kalce, je tako luštna, da je Clio takoj za to velikansko skalo kar sam od sebe ugasnil. Žal pa tudi tokrat ni mogel z nama, zato so se mu od žalosti zarosile šipe. Šmrc.
V Kamniški Bistrici je bilo presenetljivo mirno, parkirišče pri Žagani peči pa je celo popolnoma samevalo. Že takoj na začetku poti naju je pričakala belina. Pa to ni bil sneg, kot bi kdo pomislil in kar bi bilo za ta letni čas popolnoma normalno. Med listjem so se nama namreč nasmihali prvi zvončki ...
Na žalost jih je kmalu zmanjkalo in začela se je »prava« belina, ki jo je bilo v nadaljevanju še preveč. Do lovske koče je bil sneg pomrznjen, tam pa - da bi se lahko usedla, sva izpod strehe snela lestev. Ravno je bilo, pa še suho povrhu.
Nad kočo se je začelo gaženje. Suh sneg seveda ni držal na površju, a je bilo mučenje še v mejah normale. Na gozdni meji, med Kalškim in Čmaževskim turnom sva poiskala primerno mesto, kjer bi pred steno Ovčarije odvila desno na jugovzhodno sleme Kalške gore (2058 m).
Čez rušje je šlo tako malo po zraku, malo po tleh, večinoma pa nekje vmes, ali celo nižje. Le kdo je izdolbel take luknje pod zasneženim ruševjem?
Malo sva razmišljala, da sva verjetno res malo čudna, ko se takole potikava po samotnih zimskih poteh, ampak lepota in mir okoli naju, sta odtehtata tudi takšno težavno opravilo, kot je mečkanje globokega snega. Pa še tisti, ki bo tod hodil za nama, bo imel nekaj od tega, če ga prej ne pobere. Snega!
Za Zobom (1911 m) je pogled zdrsnil v prepad nad Kokrsko dolino in na zadnji del vzpona na Malo in Veliko Kalško goro. Meni je šlo kot namazano, saj se je Biserka žrtvovala in zgazila zadnji del poti. Njeno darilce za moj rojstni dan, če ji zvečer po kakšnem naključju ne bo "ratala" torta .
Vrh. Vsenaokrog so se dvigale zasnežene gore, najlepši pa je bil pogled na visoko planoto Kalce, ki je, prekrita s snegom, pričarala pravo zimsko idilo.
Nadaljevanje sestopa je bilo v primerjavi z vzponom zelo enostavno. Pri Žagani peči sva nabrala še šopek zvončkov. "Pa je spet pomlad prišla ..." , no ja, vsaj koledarska.
Brez plezanja na »prežagan« balvan, pa seveda tudi tokrat ni šlo.