Avtorja zelo verjetno ne :) ... nekatere druge bralce teh strani pa zagotovo.

Emilu se je treba zahvaliti, da lahko razmišljamo in pišemo tudi o teh in podobnih rečeh. Med vrsticami komentarjev so napisana vprašanja: čigave so gore in še bolje, čigava je narava. Najširše, čigava je Zemlja. Za začetek – kateri slovenski predsednik je ali je bil največji ljubitelj gora? Odgovor je zelo lahek, Janez kajpada. Nisem bral, da bi zašel v gore. Imel je rad naravo, še raje Zemljo. Seveda ljudi tudi.

Vedno me je zanimalo, kaj sta izpostavljanje mnenj na internetu in izpostavljanje telesa v previsih v ravnotežju. Mene je v previsih rado strah… so pa zato alpinisti v izražanju mnenj previdnejši. (Ivan je na premer napisal le mnenje, kaj mislijo drugi, o svojem nobene besede.) Njegove strani omenim vsakemu, ki me sprašuje za prijetne in lahke izlete. Zakaj to omenjam na tem mestu: pri opisih si pomaga s sodobno tehnologijo, pa vendar ta iz opisov ne sili nikjer, tehnologija ni sama sebi namen. Zlahka namreč najdem ljudi, ki jim je tehnologija glavna. Ne boš prepričal na spremembo cilja, če nimajo naloženega zemljevida tistega konca. Ali pa gredo nabirat gobe z Garminom in zapikujejo zastavice (označujejo), kjer so kakšno pobrali. Kje je meja, ko uživamo zaradi narave, in kje zaradi tehnologije?

Od piscev komentarjev spremljam še dnevnik Marka&Marijane. Zame sta par, ki želita gore doživeti, doživetja pa po potrebi še potencirati. In obenem gore kar najbolj spoznati. Kolo pri tem ni ovira. S Pikico ne morejo z vožnjo po planinski poti nobenega zmotiti.

Več jih je to že omenilo: krepak del Slovenije se da najbolje doživeti prav s kolesom. Za peš so preobsežna, razdalje so peške prevelike, kolo zelo pomaga. So področja, kjer se da pokrajino najlepše in najbolj doživeti s kolesom. Pa vendar se mi zdi, da je celotna gorata pokrajina pod monopolom Planinske zveze Slovenije.

Morda sem na videih kaj spregledal. Vseh teh gornjih opisov kolesarjev ne zmorem popolnoma skladati z videnimi njihovimi vsebinami. Na njih po moje manjka temeljni aspekt, doživetje narave. Mislim, da lahko opažamo uživanje narave, (konzumiranje narave), da se naš odnos do narave spreminja v porabniškega, (potrošniškega). Pa mi je čisto vseeno, ali se govori o aplinističnih podvigih ali kolesarskih dolspustih. Podvig in dolspust prevladujeta nad doživetji, doživljanjem, vživljanjem, bogatenjem notranjosti. Saj res, kaj pa dvigovanje zavesti, kot je pisal Janez? Da sta podvig in dolspust glavna akterja dogajanja v naravi, merilo dosežkov, se na internetu vidi na vsakem vogalu. Pa ne samo tam. Zadnji primer je džakuzi na vrhu Mont Blanca.

Vsem želim v naravi predvsem kar največ doživetij in vživetij. Nekateri so iz narave prišli celo razsvetljeni.

Lep dan vsak dan.

Iztok

P.S. Za zgrešen izlet v naravo imam takega, ko se znajdem na gori, napolnjeni z megalomanskim planinskim pohodom. Veliko raje bi srečal nekaj prijetnih gorskih kolesarjev. Ampak nekaj je vseeno res: če se bom letos včlanil v kak PD, se bom kar v Onger. No, popravljam – bom tam podaljšal članarino.

Naprej odgovor Zoranu:

Iniciativna skupina za turno kolesarstvo pri PZS je pred kratkim, po dolgi javni razpravi, oblikovala priporočila turnim kolesarjem, ki jih najdete na domači starni PZS pod http://ktk.pzs.si/index.php?id=15 . Ta priporočila so ob častnem kodeksu slovenskih planincev naše osnovno vodilo.

In sedaj še moj pogled na turno kolesarstvo. V gore zahajam že dolgo, peš, s turnimi smučmi, zadnjih 15 let pogosto tudi z gorskim kolesom. Pri tem so ključne gore, stik z naravo, z domačini, doživetja s prijatelji. Kadar si zaželim samote in strmih brezpotij grem peš, pozimi ponavadi s smučmi, sredogorje odkrivam s kolesom.

Seveda pa je ne glede na to, kako obiskujem gore, moj odnos do obiskovalcev in okolja vselej enak, obziren in brez puščanja sledi.

In kako me sprejemajo pohodniki? V veliki večini primerov še vedno velja, da "lepa beseda lepo mesto najde". V gorah je dovolj prostora za vse, tudi za tiste turne kolesarje, ki smo previdni pri srečevanju in znamo tudi zapeljati na rob poti in se ustaviti, za tiste, ki se v višku planinske sezone izogibamo najbolj obljudenim potem in ki vozimo tako, da ne puščamo sledi.

Ugotavljam tudi, da je turno kolesarstvo okoljsko najmanj obremenjujoča oblika mojega zahajanja v gore, kajti s kolesom se tura začne v dolini (in ne na najvišjem parkirišču), med tednom pa običajno kar z domačega dvorišča.

Kakorkoli že, kot pri vsaki novi stvari bo tudi pri turnem kolesarstvu potrebno nekaj časa, da nas bo okolica v celoti sprejela. K temu seveda lahko največ prispevamo sami, s primernim odnosom do narave in drugih obiskovalcev gora, za kar si prizadevamo tudi v Iniciativni skupine za turno kolesarstvo.

P.S. Razumem ogorčenje tistih, ki so doživeli srečanje z drvečim spustašem na planinski poti. Takšno ravnanje je seveda v popolnem nasprotju z etiko turnih kolesarjev. V tujini so za spustaše zgradili posebne proge ob žičnicah in od tedaj podobnih primerov skoraj ne poznajo. S tem je tudi odpadla potreba po okoljsko zelo obremenjujočem "šatlanju" iz doline na štartno mesto. Pa še žičničarji s tem učinkovito krpajo "mrtvo sezono". V zadnjem času se tudi pri nas stvari ponekod že obračajo v pravo smer.

Sem planinec, smučar, kolesar,... z eno besedo gornik in ponujam svoje mnenje, ki je nekakšen pogled s skupne strani. Vso zadevo je treba po mojem mnenju razdeliti na dva dela. Eno so smučišča oziroma kolesarski parki, drugo so gore. Krvavec in Velika planina sta pač turistični območji in sta tako tudi izkoriščani. Niso samo kolesarji krivi, žičnice so jim omogočile prevoze in ostalo sledi. Ena rešitev je tista s Kanina, kjer so markirano pot uradno namenili kolesarjem, druga pa je gradnja nove poti za kolesarje. Tega slednjega se bodo, kot sem seznanjen, poslužili na Krvavcu, a je pridobivanje dovoljenj očitno dolgotrajno.

Nekaj povsem drugega pa so območja, kjer ni turistične mehanizacije, cest in posledičnega trušča. Tam ne vidim posebnih ovir za sožitje kolesarjev in planincev. Nekaj malega se pa seveda vedno najde. Lahko naredimo analogijo s turnim smučanjem, ki je zelo podobno turnemu kolesarjenju. Turni smučarji in zimski 'pešaki' prav lepo shajamo skupaj, a so tudi med nami občasno manjša trenja. Recimo v tem, čigava last je smučina oziroma gaz. Ali če prevedemo - čigava last so potke?

Ta odgovor je povsem 'offtopic' in se nanaša le Primoževo pripombo o lastništvu narave.

Lastniki zemljišč (Seveda ne vsi, ampak lep delež pa.) imajo svoje interese in ti so večinoma kar čim več denarja s čim manj truda, kar je povsem normalno in tržno, ni pa to normalno v naravnem okolju, ker narava pač zadeva nas vse in ne samo lastnikov. Glede na to, da so ti lastniki tudi prepričani, da na svoji in s svojo zemljo lahko počnejo, kar se jim le zljubi, o posledicah ni težko ugibati. (Naj kdo od pristojnih pogleda kaj se po novem dogaja nad Tržičem, okolica Dolge njive. Trenutno so prav gozdarji največji uničevalci 'neokrnjene' narave pri nas.) Sicer nas pa te posledice vedno znova presenečajo, posebno tik nad dolinami, kamor je pač najlažje priti z mehanizacijo.

Kot planinci uničevanja poti in njihovo spreminjanje v vlake niti ne opazimo tako zelo močno, ker enostavno svojega konjička pripeljemo previsoko v breg, ko pa še malo više iz potke s pomočjo 'razvoja' nastane cesta, se pač zapeljemo še malce višje pod vrh. Po drugi strani pa kot kolesarji, ki pač štartamo iz doline, bentimo, ko namesto luštne potke, ki smo jo peljali ob prejšnjem obisku, gazimo do 'kolen' po blatni vlaki. Taka je realnost in tega je žal vedno več in navadno je najbolj priročno in najceneje kar razširiti (= uničiti) potko. Da ne bo kdo mislil, da se to dogaja samo v neki mali Sloveniji, tudi v Italiji uničujejo svojo kulturno dediščino in celo 'zaščitene' mulatjere spreminjajo v vlake in kolovoze. Žalosten primer je kar nedaleč čez mejo. Pri nas pa recimo 'silovita' mulatjera nad Baško grapo, ki je sedaj od pod Rodice do Vrha Bače v polnosti uničena. In ta črta uničenja je točno na meji TNPja.

Zato bi se morali tudi lastniki zavedati te 'prekleto' oguljene fraze, da smo Zemljo le

dobili v uporabo od naših vnukov. V primeru, da se Primožev stavek uresniči in da bodo v prihodnosti imeli lastniki še večjo besedo - potem nam pa res Bog pomagaj. Potem bo vse ograjeno, pa ne samo za kolesarje...

Več o tem kar v 'sosednjem' članku na Gore-ljudje: http://www.gore-ljudje.net/novosti/34438/

Jani, zelo lepo si napisal in strinjam se. Gore, planine, hribi so od vseh, ki se znamo do njih in na njih lepo obnašati.

Planinec Filip

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

Ko sem se lani sprehajal (peš!) po Veliki planini, me je tabla z napisom »od tod naprej prepovedano za kolesarje« močno presenetila . Zakaj? Zato, ker je bilo »od tod naprej« pri skoraj vsaki tretji bajti parkirano osebno vozilo.

Sprašujem se, zakaj PD Bajtar vidi problem v kolesarjih medtem ko jih, kot kaže, motorizacija sploh ne moti.

Pa še to, letošnjo zimo je Velika planina ponovno poligon za množično izživljanje osebkov na motornih saneh. O njih tudi nobene besedice.

Pozdravljeni,

sam sem videl te filmčke, in lahko rečem, da nikjer, prav nikjer ne vidim ne ogrožanja katerega koli planinca s strani kolesarja, ne uničevanja poti. Na vseh posnetkih se vidi, da kolesarji vozijo nekoliko hitreje le na delih poti, ki so pregledni, medtem ko na nepreglednih delih vozijo počasi. Med drugim si je avtor objave g. Savenc privoščil celo tak lapsus, da vključuje vožnjo ponoči po urejenem smučišču v uničevanje okolja (halo !!!!). Za tako manipulatorsko skrpucalo, kot je tekst v objavi si avtor zasluži popolnoma negativno oceno (komentiram članek, da se razume).

Ko pa smo pri sožitju, sam nimam problema, tudi tisti, ki so na teh videih ne, ker sem tako že vozil z njimi, kot jih tudi srečal kot pešec, ki je šel navzgor po potki, kjer so šli oni dol. In čeprav smo imeli pse s seboj, s katerimi je kot z malimi otroci, se nismo čutili prav nič ogrožene (to je bilo v neposredni okolici Ljubljane na Debnem vrhu, nanaša pa se na 3. ji video).

Lahko pa samo rečem, da nas večina kolesarjev nima problemov s pohodniki, ker znamo voziti počasi, se odmakniti, počakati, da gredo pohodniki mimo. Sam jih pred kakšnim tehnično zahtevnim delom, kjer se mi v spodnjem delu celo prosim, naj gredo naprej, ker se zavedam, da bi ob morebitnem ali izgubi kontrole lahko koga poškodoval (se včasih umaknejo tako, da niso popolnoma varni). In še to bom dodal, da se moram včasih prav pomatrat (kao, sej mi ne gre, rabim mal počivati ali podobno), da jih prepričam v to, da grejo višje, kjer bodo varni (pa vseeno, zelo hvala vsem za prijaznost, ampak sam bolj vem, kje me lahko odnese). Debate s planinci pa so večinoma prav zabavne, marsikdaj se o raznoraznih potkah pa vremenu pa krajih pa rožcah pogovorimo. In oboji vemo, da skupaj uživamo v naravi. Zatorej lahko avtorja le povabim na to, da se kdaj srečamo na kaki potki, brez težav vam bom ustavil, pa se skupaj pogovorimo o tem, kako lep dan je danes.

Hvala za opozorilo :)

Copy paste iz mojega browserja vrh članka:

reda, 5. marec 2008, ob 11:58, Franci Savenc, ogledov: 1338

Priznam, da sem samo sledil toku članka, in nisem gledal desne strani. Se gospodu Savencu opravičujem za lapsus, po drugi strani pa ga bom tudi malo okaral: Namreč, dejstvo je, da človeška percepcija na spletni strani sledi toku članka, in bi bilo prav, da na vrhu strani potem objavi avtorstvo članka. Čeprav si me eksplicitno opozoril na lapsus, sem rabil celo minuto, da sem odkril napako. Je pa to zgolj predlog za izboljšavo strani, ker pač, na računalnikih hitro kaj skrije.

Lep pozdrav!

Glede na to, da sem gorski kolesar (tudi na objavljanih filmčkih), me zanima, ali vas zanima še pogled na sožitje tudi z druge strani?

Lep pozdrav vsem!

Sicer je težko na kratko opisati kaj in kako, ampak sem bom potrudil. Gorsko kolesarjenje je način preživljanja življenja v naravi (hribih). Tako kot sprehajanje, pohodništvo in planinarjenje. Šport se vrši s pomočjo nemotoriziranega pripomočka. Nekako tako kot recimo klasično ali turno smučanje, ledno plezanje, tehnični alpinizem in jadralno padalstvo.

Žal nas je kolesarje “Uredba o prepovedi vožnje v naravnem okolju” uvrstila v motorizirano skupino, skupaj z vozili na motorni pogon (avtomobili, motorji, atv, motorne sani…). Koliko je to upravičeno, je z vidika kolesarja povsem jasno. Gorsko kolesarjenje je naporen šport, celo zelo naporen. Vedno začnemo povsem iz doline. Za dvig uporabimo samo lastno silo in bolj kot je strmo, bolj grizemo. Seveda je užitek osvojitve gorskega vrha vam povsem razumljiv in domač, saj zato tudi hodite v hribe. Isto seveda velja tudi za kolesarje. Tudi sam sem bil kar zagrizen planinec, pa nato jadralni padalec. Ko pa sem poiskusil kolo ni bilo več poti nazaj. Poleg tega kolena pri sestopu ne trpijo skoraj nič.

Ne vozimo se z vozili na zadnje mogoče “parkirišče” pod vrhom. Avtor članka nas opisuje kot hedoniste. Menim, da je vsak obiskovalec/uporabnik narave hedonist. Za dobro pripravljenost kolesarja, ki je potrebna da se pribrca na vrh, je potrebno tudi nekaj odrekanja. Torej le en kozarec vina, ne dva ali tri. Se takoj pozna naslednji dan.

Verjetno je z vidika planinca glavni očitek kolesarjem povzročanje erozije na poteh in fizično ogrožanje pešcev zaradi “divjanja”.

Seveda ne morem govoriti v imenu vseh kolesarjev. Zame pa velja pravilo, da ko zagledam pohodnika, zmanjšam hitrost na minimum. V večini primerov se pohodniki umaknejo in nam prepustijo prednost. V koliko nam jo ne, se VEDNO ustavim in spustim pohodnika mimo. Prijazno pozdravim in se tudi zahvalim.Verjamem, da pri pohodnikih poskokujoče kolo, ki se mu bliža, ne zbuja ravno zaupanja. Lahko mi verjamete, da smo bolj v kontroli kot izgleda. Širim pa miselnost, da je treba hitrost zmanjšati na to mero, da POHODNIK dobi občutek, da ni nikakor ogrožen. Mislim (ugibam), da še ni prišlo do trka gorskega kolesarja in pohodnika na poti v zadnjih 15 letih. Zakaj tako menim? Ker bi iz tega sigurno naredili novico dneva. Velika večina pohodnikov jasno izraža podporo ob srečanju, kot recimo: “A bo šlo? Ste pa pogumni!”

Erozija? Hja! Vsi ste videli kakšno črto na poti. Ja se zgodi, čeprav nehote. Potegnil sem jo nehote pred petnajstmi leti in steza je danes povsem taka kot je bila takrat. V veliki večini primerov ne boste niti opazili, da smo bili, razen če nas vidite. Moteči smo manj kot jumbo plakat ob cesti. Hrup je primerljiv tistemu štorkljanju z pohodnimi palicami po kamnih.

Naravno okolje je treba gledati povsem celostno in ne zgolj z vidika “lastnine”. Pot je naša. Narisali smo rdeč krogec in vanj pritisnili belo piko. Čigava je reka? Od ribičev ali kajakašev? Saj je vendar jasno! Od naših vnukov smo jo dobili na uporabo in ne kot podedovano lastnino od očetov. Naravno okolje je potrebno ohranjati kot se le da. Poglejte smučišče Krvavec ali Velika Planina. Hektari so posekani, posejane so žičnice in gondole, jarki izkopani za umetno zasneževanje. To je problem erozije v naravnem okolju. Ampak saj gre za smučanje (Slovenski nacionalni šport). Smučke? Ja zgolj neškodljiv nemotorizirani pripomoček za preživljanja življenja v naravi. Je res?

Preostane nam še vzdrževanje poti. Kolesarji res ne sodelujemo. Res? Spomladi redno odstranjujemo skale in veje s poti, ki jih je prinesel sneg. Za kolesarje so bolj moteči kot za pohodnike. Res ne delamo stopnic in rišemo markacij. Redno pa dam v nahrbtnik tudi kakšne smeti, ki jih najdem ob poti. Za dobro karmo in lepo vreme.

Seveda je med kolesarji tudi precej anomalij. Govoril sem v svojem imenu. Posploševanje je vedno krivično. Če vam kdo nervozno “blenda” na prehitevalnem pasu avtoceste, ni za to treba obsoditi vseh voznikov, da so brezobzirni kreteni, ki ne znajo živeti v sožitju. Prav tako ni treba takoj obsoditi vseh kolesarjev, če se kdo obnaša neobzirno. Kolesarstvo je šport v hudem porastu in bolje je, da se mladi ukvarjajo s športom, kot pa … ah, saj veste. Tako tudi sam ne bom zaradi tulečega in vinjenega planinca naredil svojo zgodbo posploševanja. Če pa se osredotočim samo na pričujoče filmčke. Ja, res smo se peljali gor z gondolo na Veliko planino. Tam 3-5 letno uporabimo gondolo, sicer pa vedno brcam gor, ker drugače gre kondicija počasi k vragu. Ko greste smučat na Velko ali Krvavec, ali greste peš gor?

Trudimo se, da vas ne motimo. Res! Prostora za sožitje v naravi je več kot dovolj, včasih je potrebno narediti prostor le v svoji glavi.

p.s. V želji, da se spet vrnem k svojemu delu/službi, vas prosim za razumevanje, da ne bom več pisal tukaj. Seveda pa če vas na "planinski poti" kakšen gorski kolesar lepo pozdravi in se na široko nasmehne, sem lahko to jaz. Pa srečno! GorskiKolesar vas ima rad!

Jani je povedal bistvo in pri tem ga v celoti podpiram.

Tudi meni, gospe srednjih let, ki bo kmalu srečala Abrahama, je zelo pomembno aktivno preživljanje prostega časa, kar se je v mladosti začelo s smučanjem, pa planinarjenjem in se je nato v duhu stalnega napredka preselilo k športom, kot so surfanje in gorsko kolesarjenje, ki pa zahtevajo bistveno večjo fizično pripravljenost, predvsem pa vztrajnost, trmo in še enkrat vztrajnost. Sredi morja pri 5 ali 6 boforih kratko malo ne smeš obupati in nehati, na sredi strmega vzpona pa pravzaprav lahko odnehaš, ampak ta pravi gorski kolesarji vztrajamo dokler nam moč dopušča. In kaj je lepše kot to, da prideš do cilja, kar je običajno vrh ali pa koča? V zadnjih letih sem jaz med tistimi, ki zelo dosti kolesarimo, tudi po planinskih poteh, kjer srečujemo mnoge planince, s katerimi pa imam izjemno dobre izkušnje. Običajno se ustavim in jim želim dati prednost, a kaj, ko se oni umaknejo, me vzpodbujajo, mi mnogokrat dajo lepe komplimente in kar hočejo, da grem jaz pa prva mimo.

In jaz sem tudi med tistimi, ki "divjamo" in "ogrožamo" planince ponoči. Morda se sprašujete zakaj. Prvič zato, ker smo običajno do poznih popoldanskih ur v službi, nato pridemo domov, skuhamo večerjo in malo poklepetamo z otroki in nato, namesto da bi vsedli pred televizor in začeli pritiskati na daljinca, naredimo kakšno turo na bližnjih hribčkih. Te naše nočne ture imajo še eno dodatno prednost - planinske poti uporabljamo takrat, ko tam ni planincev, kar pomeni, da s svojo vožnjo ne ogrožamo nikogar. V poznih večernih urah tudi na Šmarni gori težko kogarkoli srečaš. Moram reči, da mi te nočne ture izjemno dobro napolnijo baterije in se lahko naslednji dan bistveno bolje spopadem s službo, šefi in pastmi vsakdanjega življenja.

Da, mislim, da lahko tako gorski kolesarji kot planinci živimo v sožitju, vendar moramo k temu prispevati vsi in si prostor deliti, sožitja med nekom, ki si nekaj lasti in drugemu prepoveduje uporabo tistega, pač ne more biti...

Pa še to - fante, ki "nastopajo" v zgornjih filmih, poznam, nekatere bolje, druge malček manj, ampak za vse po vrsti sem prepričana, da so obzirni do planincev, da se trudijo, da ne uničujejo narave in da iščejo sožitje z drugimi uporabniki planinskih in ostalih poti.

Vaša prijateljica gorska kolesarka Denis