Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mangrt

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]

 
Dilema: Mangrt ali Mangart


Julijci z Mangrta


Mangrtska dolina, zadaj Tromeja


Loška stena in Rombon


Zadnji korak na greben


Rateški Mali Mangrt


Le od kod jo je prineslo?


Led v Plazju

 

Arhiv: Gorniška potepanja

 

petek, 29. februar 2008, ob 08:38, Gorazd Gorišek, ogledov: 7511

Gorniška potepanja. Zanimalo naju je, kakšna so videti Belopeška jezera pozimi z Mangrta (2679 m). V dolinah megla, v višinah pa sonce in za ta čas prav prijetne temperature.

Zasneženi varuh belopeških jezerc

Čeprav bi se prilegla še kakšna urica spanca, sva vstala sredi noči in »odbrenčala« skozi Rateče. Jutro je bilo mistično. Meglice so se dvigale nad zaledenelima jezeroma, okrog njih pa sneg in v belo tančico zavite gore, ki se pnejo v nebo. Prvi jutranji žarki so jih naredili že skoraj nepozabne in razgledničarsko kičaste.

Mistika ob Mangrtskem jezeru

Ob zasneženi poti se je drevje sklanjalo od obilnega ivja. V višino pnoči se špiček, v resnici samo travnat pomol na Mangrtskem sedlu nad Plazjem, je služil za kažipot. Čez nekaj časa je pot zavila v smrekov gozd. Steza je bila dobro uhojena in prezgodaj sva se začela veseliti, da ne bo potrebno gaziti.Mangrt ali Mangart? Malo pred začetkom vzpona skozi grapo, ki pripelje na Mangrtsko sedlo, so obupali prav vsi predhodniki iz prejšnjih dni. Razbrazdani svet naju je odvrnil od namere nadaljevati po »označeni poti«. Morala bi prečiti preveč neprijetnih, majhnih grap. Le kdo bi hodil tja?Tukaj je poleti asfalt Še najbolj pametno se je zdelo, da vzpon zastaviva kar naravnost navzgor. Pomanjkanje sonca v tem predelu je izoblikovalo čudovit sneg. Mestoma se je sicer prediralo, večinoma pa je šlo lepo po vrhu. Strmina je bila vsaj toliko znosna, da se je dalo tudi počivati, preden bi se zbudile »singerice« v nogah.

Klop na sedlu

Na Mangrtskem sedlu je čez rob pomežiknilo toplo sonce in odprlo razgled, ki je zaznamoval minule dni. Tudi klopca se je znašla v bližini. S prečenjem mimo Rateškega Malega Mangrta, pa je tura dobila precej resnejši obraz.

PrečnicaTeoretično bi lahko bil pristop na vrh povsem prijeten, če ne bi pogled levo proti dolini vedno znova opominjal, da je stvar resna in da gora nikomur ne odpusti trenutka neprevidnosti. V spodnjem, skalnem delu je šlo brez problemov, skale so bile zalite in dereze so lepo prijemale.Mangrtska dolina, zadaj Tromeja Počasi in preudarno sva dosegla vzhodni greben.

Spodaj je bilo čutiti globino koritniške doline in greben se je počasi priključil najvišji točki. Na vrhu je prizanesel celo veter. Pogled je segel od naših Alp do morja, pa tja do Dolomitov in Visokih Tur. Edino časa je spet primanjkovalo in noč se je neusmiljeno bližala.

Martuljkova skupina
Najprej so se v škrlat odele naše gore, nato pa še tiste v Italiji in Avstriji. Nenavadno svetla in v hladnem zraku oprana luna je prijadrala nad Mangrtovo glavo in sprožila igro lesketajočih se snežnih kristalčkov. Mraz je neusmiljeno pritisnil.

Ampak saj je zima. In pozimi je mraz...

 

 

 

 

 

Komentiraj (5):

Filip Vidmar, sobota, 1. marec 2008, ob 15:52

Ni dileme: Mangart.

Zoran Gregorčič, nedelja, 2. marec 2008, ob 19:28

Zame tudi ne: Mangrt

Filip Vidmar, sreda, 5. marec 2008, ob 07:15

V Planinskem vestniku verjetno ne bi šlo skozi, saj SP ve le za Mangart, mangartski.

Iztok Snoj, sreda, 5. marec 2008, ob 08:22

Iz še neobjavljenega besedila gospoda Leopolda Verbovška:

Mangrt ali po tuje Mangart? – Za samostojno razmišljujočega Slovenca, kateri še ni do konca okužen s tujimi bratstvi, ki nam tako z lažmi kot s pomanjkljivim znanjem prekrivajo resnico o naši in svojega naroda preteklosti, nikakor ne more biti sprejemljivo, da nas vrh slovenske režimske modrosti še vedno posiljuje tudi s tisto, ki koristi samo njihovim ozemeljskim apetitom. V mislih imam njihove trditve, da Slovencev do VI. stoletja na sedanjem ozemlju sploh ni bilo. (Najbolj krčevito se je oklepajo katoliška Cerkev in ostanki zahodnoevropskega prostozidarstva). Le kako je mogoče imeti za resnega tistega znanstvenika, ki npr. se ne zmeni za ljudsko toponomastiko ali pa so mu popolnoma tuje jezikovne spremembe, ki se pojavljajo v njej vse od pradavnine? Močno zgovoren je primer naše gore (ne planine!) Mangrt.

Posebne vrste spački so (neredki) slovenski toponimi, katere sestavljata besedi iz dveh jezikov. Tako se je v srednjem veku pojavilo ime mesteca Krmin. Nastalo je iz gora + mons (=lat. gora), torej gora Gora, kajti naš naziv za hrib nad Krminom je bil *kar (=čer, skalovje) in je zato bil razumljiv kot *Skalni hrib, zato Car-mons, ozir. Spačeno >Kr-min.

Podoben razvoj je najverjetneje prestala tudi naša gora Mangrt. V minulih stoletjih je bila označena največkrat kot Monhart, Monhart mons, Monte Mangart. Prvi del imena je latinski Mons, gora, drugi pa je le malo verjetno krstno ime kakega znanega prebivalca, ki so tja gor zahajali le malokdaj, najmanj pa še germanski in preplašeni tujci. Po mojem mišljenju gre za enak primer zloženke kot pri Krminu: Mons + gora. Ljudje na soški strani so glas g izgovarjali kot h, pa še široki o so izgovarjali kot a. Velja pomisliti tudi na vrinjevanje samoglasnikov a in e v soglasniške skupine z r: Artnik=kmet z rta (Rtnik), Artvižje

Filip Vidmar, sreda, 5. marec 2008, ob 12:21

Gospod Verbovšek je posegel premalo nazaj v sivo zgodovino, Venetov sploh ne omenja, niti ne Ilirov.

eXTReMe Tracker