Delo, Sobotna priloga, 28.05.05 - Silvo Kristan: Zdaj smo dobili, kar smo upali in verjeli, da se ne bo zgodilo: nenavadno obravnavanje športa v predlogu novele zakona…
Poštni predal
Večini manj, najšibkejšim več zdravstvenih pravic
Zdaj smo dobili, kar smo upali in verjeli, da se ne bo zgodilo: nenavadno obravnavanje športa v predlogu novele zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po predlogu ministrstva naj bi poškodovancem, ki so se poškodovali pri nekaterih športnih dejavnostih, pripadalo zmanjšano nadomestilo za bolniški dopust. Če je že res treba udariti po žepu tiste, ki so se odločili za garanje v športu, ne pa za lagodnejši hedonistični življenjski slog z nikotinom, alkoholom in drugimi drogami, je to treba vendarle narediti na kolikor toliko strokoven način. Tega v predlogu novele ni zaslediti. Ne kaže, da bi bil med pisci zakona tudi kdo, ki bi se vsaj približno spoznal na športno kulturo in športno stroko.
Pisci zakona uporabljajo pojme, ki jih športoslovje in športna stroka ne poznata. Minister govori o »adrenalinskih športih«. Športna stroka ne pozna klasifikacije, ki loči adrenalinske in neadrenalinske športe. Izraz adrenalinski šport zavračajo tako športoslovje (obsežna utemeljitev je v strokovnem slovstvu) kot slovenisti (npr. Janko Moder v eni od svojih kolumen). In zdaj bo minister športoslovju politično predpisal, kateri športi so adrenalinski! Komentar najbrž ni potreben.
Minister uporablja izraz »najnevarnejši adrenalinski športi«. Športna stroka ne pozna klasifikacije na manj nevarne, bolj nevarne in najnevarnejše športe. Zdaj bo to odločil minister, ki niti športni travmatolog ni.
Minister v javnosti razlaga, da bodo v noveli zakona prikrajšani le športi, »ki pomenijo izzivanje nesreče«. Šport kot svetovni kulturni pojav po svojem bistvu nikoli ni bil in ni »izzivanje nesreče«. Pojem »izzivanje nesreče« ni objektivna kategorija. Ni športov, ki »izzivajo nesrečo«, nesrečo lahko izzivajo le posamezniki … in to domala pri sleherni športni zvrsti.
Športna stroka tudi ne pozna klasifikacije na »tvegane« in »netvegane« športe, ki jo uporablja minister. Zdaj bo minister politično odločil, kateri športi »pomenijo izzivanje nesreče« in kateri ne. In minister bo odločil, kateri športi so tvegani in kateri niso. Resnica pa je tale: Kar se laiku zdi »izzivanje nesreče« in »tveganje«, je za mojstra lahko popolnoma varno početje. Sploh pa je vprašanje, ali je bolj tvegano posedati pred ekranom ali hoditi na smučanje.
Slišati je izraz ekstremni športi, ki si menda »zaslužijo« udarec po žepu. Športna stroka ne pozna objektivne kategorizacije športov na ekstremne in neekstremne. Ekstrem je subjektivna kategorija; kar je za nekoga ekstrem, je lahko za drugega »mala malica«. Sploh pa »adrenalinskost« ter ekstremnost in tveganost niso soznačni pojmi, kar je slišati iz ministrovih soban za isto stvar. Neka dejavnost je lahko »adrenalinska« (s povečanim ločenjem hormona adrenalina v nadledvični žlezi), hkrati pa stoodstotno varna, netvegana in neizzivalna.
Minister zagotavlja, da »športi, ki izboljšujejo zdravje«, ne bodo prizadeti. Za božjo voljo, saj vendar vse športne zvrsti načeloma tako ali drugače izboljšujejo zdravje. Zdravje ali nezdravje ni odvisno od imena športne zvrsti, ampak od popolnoma drugih dejavnikov. Tudi delitev športa na rekreativne in nerekreativne zvrsti je laična, ker je sleherna športna zvrst lahko rekreativna. Za razvedrilo se lahko ukvarjamo z balinanjem, letamo z zmajem ali skačemo v globino, navezani na elastično vrv. Delitev na tekmovalne in rekreativne športe je še bolj butalska, saj vendar lahko tudi tekmujemo za razvedrilo.
Po logiki zmedena terminologija pomeni zmedo v glavi, kar zagotovo pozneje povzroča tudi zmedo na aplikativnem področju (v praksi). Pisanje zakona, ki ne uporablja področne športne strokovne terminologije in ne veljavne strokovne klasifikacije ter hkrati brez empiričnih dejstev kar tako vse povprek po osebnem občutku zmeče v isto vrečo, je pravno, medicinsko, športno in ne-državniško mazaštvo. Tak zakon tudi ne more biti podlaga za neoporečne podzakonske listine, ki naj bi zakonu sledile.
Sestavljavec zakona je spregledal, da šport ni enovit pojav. V teoriji športa ločimo najmanj pet področij oz. pojavnih oblik športa in vsako od teh ima svoj namen, svojo filozofijo in svoje metode dela. Nekatere pojavne oblike so izrecno usmerjene v zdrav in celosten razvoj človeka ter v zdrav življenjski slog, druge pa so tudi zdravju škodljive. Tega razlikovanja v predlogu zakona ni zaslediti. O katerih pojavnih oblikah govori predlog novega zakona? Kdor tega ne loči, ne more biti pristojen za pisanje zakona, ki posredno ali neposredno zadeva tudi šport. Še branjevka ne zmeče ledenke, endivje in radiča v isto košaro.
Najbolj pa skrbi, da ob navedenem laičnem obravnavanju športa molči Ministrstvo za šolstvo in šport, pravzaprav njegov resor za šport z v. d. direktorja direktorata za šport s svojo strokovno službo. Pač še en dokaz za nekompetentnost in brezbrižnost zdajšnje športne garniture na MŠŠ. Da molči osrednja krovna slovenska športna organizacija pa smo tako in tako že navajeni. Žal molčijo tudi »kompatibilni« športni novinarji.
Edino kolikor toliko empirično strokovno merilo za tisto, kar bi nov predlog zakona rad udejanil (skrb za zdravstveno blagajno!), je upoštevanje pojavne oblike športa in raven udejstvovanja. Utemeljeno je namreč mogoče domnevati, da so na izseku selekcijskega tekmovalnega športa, kamor štejemo tudi vrhunski šport, poškodbe pogostejše in težje. Čeprav smučam že več kot pol stoletja tudi po 50 smučarskih dni na leto, se še nisem poškodoval, hkrati pa je znana tekmovalka v alpskem smučanju v nekaj letih imela 12 ali 13 operacij.
Glede na raven tekmovalnega delovanja v selekcijskem športu tudi že poznamo uradno kategorizacijo športnikov, za katero je pristojen (športni) strokovni svet (zakon o športu, 16. člen). Po tej kategorizaciji ločimo perspektivni, mednarodni in svetovni razred. In samoumevno bi bilo, da so v urejeni državi »zdravstvena« in »športna« zakonodaja ter klasifikacija športa usklajene. Seveda pa je tudi upoštevanje zgolj te kategorizacije samo polovična rešitev. Po pogostosti in težavnosti poškodb namreč ne gre enačiti vrhunskega tekača na smučeh in alpskega smučarja. Tudi ne padalca svetovnega razreda, čeprav se laiku zdi, da »tvega« in »izziva«.
Treba bi bilo torej empirično ugotoviti pogostost in zahtevnost poškod pri različnih športnih zvrsteh, hkrati pa tudi odstotni delež poškodovanih glede na število dejavnih oz. kategoriziranih športnikov v sleherni športni panogi. Pa še to bi bil zgolj tehnicističen/birokratski prijem, ki mu je mogoče očitati enostransko vrednotenje športa. Treba bi bilo namreč tudi pretehtati na eni strani splošno družbeno korist ukvarjanja s športom in na drugi strani domnevno »škodo«, ki jo poškodovani športniki povzročijo zdravstveni blagajni. Znano je npr., da mladostniki, ki se intenzivno ukvarjajo s selekcijskim tekmovalnim športom, niso delinkventi in ne uživajo drog. Veljalo bi empirično ugotoviti, ali ima država več stroškov s športnimi poškodbami ali z delinkventi in uživalci drog, in ob tem razmisliti, ali se splača »vlagati« v športne poškodbe, da bi imeli manj delinkventov in uživalcev drog.
Če pa se res izkaže, da nekateri športniki preveč obremenjujejo zdravstveno blagajno, je to mogoče rešiti tudi na drug način (s povečanim prispevkom za zdravstveno varstvo), ne pa z zakonsko stigmatizacijo športa. Pa prav letos, ko je Evropska zveza razglasila leto športa. Očitno smo Janezi vedno nekaj posebnega…
Silvo Kristan, Kranjska Gora