Še nekaj vzponov pri nas, ponovno Dru in 50 smeri v enem dnevu
Naši logi
Močna odjuga je bolj ali manj končala sezono lednega plezanja pri nas. Slapovi, ki so bili v odličnih razmerah do zadnjega so bili še vedno zelo plezani.
Višek zimskega alpinizma v naših gorah je predstavljala alpinistična izmenjava s poljskimi alpinisti. Naši gostitelji so dodobra sprehodili Poljake in jim v pravi luči pokazali širino in možnosti slovenskih gora in slovenskega alpinizma. Opravljenih je bilo nekaj odličnih vzponov v težkih skalnih smereh, sigurno najboljših letošnjih zimskih vzponov v naših gorah. Podrobno poročilo je pripravil eden od vodij dogodka, Rok Blagus.
Nekoliko me je zbodla opazka, da ni bilo dovolj slovenskih alpinistov, ki bi gostili Poljake. Kot razlog je Rok navedel večjo privlačnost Zahodnih Alp, Patagonije in Himalaje. Mislim, da to ni razlog za premajhno zanimanje. Iz prve roke lahko povem, da je bilo v Zahodnih Alpah kljub več kot trem tednom čiste šajbe, le peščica slovenskih alpinistov, v Patagoniji je bila samo ena naveza in spomladi jih tudi ne gre veliko v Himalajo. Če lahko malo provociram; poleg objektivnih razlogov so verjetno v igri zaplankanost, nečimrnost in lenoba. Najbolj udobno je iti plezat z ustaljenimi prijatelji, se dobiti na istem mestu, popiti pir v isti gostilni, malo pošinfati in se režati istim foram. Vse utečeno, zakaj bi se torej ukvarjali z nekimi Poljaki?
Sicer je prišlo še nekaj novic iz strmih smerI. Naveza AO Rijeka Elvin Sindičić in Damir Behlić sta plezala Spominsko smer Saše Kamenjeva v Dolgem hrbtu. Dejali so, da je bila smer precej suha in temperature za zimo zelo ugodne. Plezali so sedem ur. Isto sta, nekoliko hitreje, plezala tudi Andrej Grmovšek (APD Kozjak) in Silvij Morojna. V nedeljo sta Elvin in Damir skupaj z njihovimi tečajniki plezala Vikijevo svečo. Pod slapom so našli ledni vijak in ga pustili v gostilni pri jezeru.
Rok Kočevar je v sredo 20. februarja preplezal varianto Direktnega vstopa v Osrednjo grapo v zahodni steni Brane. Gre za manjšo svečo (25 m), ki jo je ocenil s 5. Nadaljeval je po grapi in za vse skupaj potreboval štiri ure. Sestopil je po Bosovi grapi. Hitra poizvedba je pokazala, da gre za isto linijo kot sta jo preplezala Marko Prezelj in Miha Valič pred nekaj tedni, le da v boljših lednih razmerah.
Od petka do nedelje so Andrejka Rutar, Janez Kekec in Janez Toni (vsi AO Rašica) prečili Kamniške Alpe. Nekaj vrhovom, povečini stranskim so se izognili, so pa obiskali vse pomembne vrhove v glavnem grebenu; Kokrska in Jezerska Kočna, Grintavec, Skuta, Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica. .
Dru
Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič (Marmot, oba Policija RS) sva preplezala Direktni severni ozebnik (VI, 6+, M7+, 700 m) v Druju. Vedel sem, da mora biti smer s fenomenalno linijo težka, ker sta Grmo in Lukič rekla, da je orng a strmina je vseeno presenetila. Mislim, da gre za eno najbolj strmih lednih smeri v Alpah. Osrednjih pet raztežajev premore polno skledo navpične in celo previsne plezarije. Najtežji raztežaj sta Grmovšek in Lukič potegnila nekaj metrov levo od osrednjega kota in ga ocenila z M8. Midva sva se vseskozi držala kota, ker sva ocenila, da se bo v poči dalo kdaj prislonit rit in s tem malo oddahnit. Domneva je bila pravilna in plezarija po mojem lažja od njune poči. Skupaj s previsnim ledom v drugi polovici pa sva dobila enkraten, rahlo previsen, 60 metrski raztežaj. Vrh sva dosegla po trinajstih urah plezanja.
Manca Miko in Klemen Gričar (Montura) sta se odpravila nad ledenik Argentiere in preplezala super klasiko področja, smer Petit Viking (III, 4+, 500 m)v Pointe Domino. Razmere so bile v redu in gneča precejšnja.
50 let, 50 smeri
V letošnjem letu je član ŠPK Škofja Loka Langerholc - Cac postal Abraham in si za svoj jubilej zamislil prav poseben projekt; preplezati 50 smeri v 5 plezališčih v enem dnevu. Sam je o tem povedal: "Vem, da s tem plezanjem nisem izumljal tople vode, pa vseeno mi je predstavljal nek poseben izziv že kar nekaj časa. Tudi plezal sem v zadnjem letu več kot ponavadi (1821 športno plezalnih smeri v letu 2007). Treba je bilo počakati le še na lepo vreme, pa da so smeri suhe in da imajo prijatelji čas. In v torek, 19. februarja je vsa stvar ob štirih zjutraj tudi stekla. Najprej smo se odpeljali da Rovinja, tam nas je pričakal prijatelj Enki in ob 6.30 sem pričel s plezanjem. Poleg žene sta bila vso pot z mano še prijatelja iz PK Škofja Loka Aleš Strojan in Roman Krajnik, ki sta imela tudi vlogo fotografa oz. snemalca; predvsem pa smo skupaj preživeli prelep dan, poln smeha in zafrkancije. Iz rovinjskega plezališča, kjer je bilo še dokaj hladno, smo se odpravili proti Ospu. Tu nas je pričakalo toplo sonce in čudovita plezarija. Po preplezanih desetih smereh smo obiskali še osapski legendi Elico in Emila (prav te dni poteka 28 let, odkar sva z Damčem prvič obiskala Osp in spoznala ta prijeten par). In že je treba naprej - dan je še kratek in na vrsti je Črni Kal. Tudi tu ni bilo nobene gužve, sončna toplota pa je bila kriva, da sem postal nevarno len. Spet plezanje, pa postanek v Viki burgerju na pivu. Dehidrirali pa je ne bomo, mar ne? Vožnja skozi poljansko dolino do Zminca, kjer nas pričaka nekaj prijateljev, smeri so dobro poznane in temu primerno tudi hitro splezane, zato se kar hitro odpravimo do zadnjega plezališča tega dne - Kamnitnik leži prav sredi Škofje Loke in veliko plezalcev nas pričaka pod steno. Tako, da je bilo plezanje teh zadnjih smeri do števila 50 prav zabavno.Odštevali smo, kot da bi čakali Novo leto in potem smo prišli do konca. Zjutraj smo začeli še v mraku, ob sončnem zahodu pa sem otipal zadnji oprimek na svoji današnji poti. In tega sem bil kar vesel, še bolj pa večernega druženja s plezalskimi prijatelji v dvorani Poden. Prmejdun, da ni blo švoh! In ko sem naslednjega dne razmišljal o vsej stvari, sem si dejal, da tako lepega darila v svojem plezalskem življenju še nikoli nisem dobil. Najtežja smer je imela oceno 6c, povprečna ocena vseh preplezanih smeri tega dne pa 5c.”
Vse najboljše Cac!
Srečno!
Tomaž Jakofčič