Polet - Damijan Ambrožič: Deževni pragozd, džungla, divji domorodci in na koncu še vzpon na skoraj 5000 metrov visoki vrh. Kakšna romantika, prava avantura! Irian Džaja.

Ko sta se Davo Karničar in Franc Oderlap vrnila z Antarktike, kjer sta končala projekt »7 Summits+«, sta že na letališču soglasno dejala: Carstenz Pyramid je naslednji. Najvišji vrh Avstralije in Oceanije Carstenz Pyramid oziroma Puncak Džaja, je trofeja, ki zbiralcem najvišjih vrhov vseh kontinentov začini ter dokončno zapakira paket »sedmih vrhov«.

Mokri v vsakem primeru
A s podrobnim iskanjem po spletu sem hitro ugotovil, da zadeva ni tako preprosta. Namreč, zahodna Papua je del Indonezije, ki ima tam največji rudnik zlata na svetu. Tega je dala, za bogato rento seveda, v najem Američanom. Rudnik je le pet kilometrov zračne razdalje od našega cilja, Puncak Džaje, zato je skoraj nemogoče dobiti dovoljenje za vzpon. No, lahkotnost modernih komunikacijskih sredstev in nekaj predplačila delata čudeže. Potujemo novembra.

Vreme, ki je pri večini hribov ključni podatek, tukaj ni pomembno. Puncak Džaja namreč leži praktično na ekvatorju, kar pomeni, da je popolnoma vseeno, kdaj ga napademo. V vsakem primeru bomo mokri, ker vsak dan dežuje. Po podatkih, ki smo jih dobili od našega organizatorja iz Džakarte, je predvidenih šest dni trekinga po džungli do baznega tabora, pet dni za vzpon in pot nazaj. Sliši se vrhunsko, a vsaj zame bolj kot zaradi vrha zaradi poti.

V srčiki divjine
Na srečanju ekipe v skromnem hotelu v Džakarti spoznamo vodnika in druge člane skupine. Nam trem Slovencem se pridružijo še alpinisti iz Poljske, Estonije, ZDA in Kanade. Vsi so lovilci trofeje »7 Summits«, trije med njimi so že popolnoma blizu, saj so že bili na Everestu. Petr, vodnik, je Čeh, ki se že 12 let klati po Indoneziji, govori njihov jezik ter pravi, da je najboljši vodič za Papuo. Hitro smo ugotovili, da zna prirediti dejstva tako, da je njemu prav.

Džajapura, kjer smo po nočnem poletu pristali, je največji kraj na zahodnem delu Papue, Irian Džaji, najbolj vzhodni indonezijski provinci, in je slaba kopija indonezijskih mest. Po hitri oskrbi z najnujnejšo hrano smo že odleteli v notranjost. Gorata in s kanjoni in soteskami razbrazdana pokrajina, ki smo jo opazovali iz malega Pilatusa, je potrdila verjetnost podatka, da živi na tem otoku še približno 40 plemenskih skupnosti, ki še niso imele stika z zunanjim svetom. Kakšna divjina!

4000 višinskih metrov na petih kilometrih!?!
Ko je Pilatus počepnil pod izurjeno roko pilota misijonarja, smo se znašli obkroženi s kopico napol oblečenih domorodcev iz plemena Dani. Pozdravili so nas šef vasi in indonezijski policaj, še zadnji predstavnik državne oblasti. Od tod naprej, približno 60 km zračne linije do Puncak Džaje, ni ničesar več, samo še divjina. Za začetek so nas domorodci grozeče in izjemno glasno ozmerjali, ker je nekdo fotografiral brez dovoljenja.

Pridružilo se nam je približno 10 nosačev, tako da smo svojih 30 kg lahko razpolovili in zagrizli v premočeno pokrajino. Gorata Papua (Papua Highlands) zasluži svoje ime. Prvi dan, po približno osmih urah hoje, smo naredili okrog pet kilometrov in več kot 4000 višinskih metrov. Tudi naslednji trije dnevi so bili podobni – vsak korak vlečeš nogo iz blata, z levo roko potiskaš proč vejo, polno trnja, z desno se otepaš nadležnih ovijalk. Temperatura je 30 stopinj, vlaga 80-odstotna. Nosači, ki so tudi vodiči, z bosimi nogami hodijo izredno hitro. V džungli si ne moremo privoščiti, da bi zaostali za njimi, drevo je podobno drevesu, zato hitro lahko zaideš. To je pravzaprav tekma, tekma, da ne zaostaneš, tekma, da pravilno presodiš, kam boš položil naslednji korak, tekma, da v pravi hitrosti in uravnotežen prehodiš deblo, most čez hudournik, tekma, da ves čas vidiš svojega predhodnika in ne uideš svojem nasledniku. Po dveh dneh se ti niti fotoaparat ne ljubi več potegniti iz torbice.

Kje je moja romantika?
Moja predstava o trekingu po gozdu, fotografiranju tropskih cvetlic, zalezovanju famoznih rajskih ptic in slikanju z divjimi živalmi počasi bledi. Vsak korak je previden, ves čas sem povsem osredotočen na pot pred sabo, pazim, da mi ne spodrsne na blatnem deblu, čez katero gremo čez hudournik. Vsak dan šestkrat v dolino in znova v breg. Ko se zvečer zavlečem v šotor, premočen do kosti, sem vesel, da sem v enem kosu, da mi ni spodrsnilo pri prečkanju reke in da ob vzponih še nisem zgrabil za kačo namesto za korenino. Zares je popolnoma drugače, kot sem si predstavljal.

Vsako jutro nas malo pred šesto uro zbudi sonce in nas ogreje, suši premočeno opremo, malo razvaja s toplimi žarki ter nas pospremi na pot. Okrog druge ure ga ponavadi zakrijejo oblaki in dež poskrbi, da ne potrebujemo tuša pred spanjem. To je malo po šesti, dan za dnem v dolgo noč.

Svojski domorodci in lažnivi Čeh
Približno 160 cm visoki bojevniki, obvezno oboroženi z lokom in puščicami, nas vedno prijazno sprejmejo na robu svojega naselja. Nato nam med glasnim prepirom dajo vedeti, da je to njihovo ozemlje ter da se bodo še odločili, ali nas bodo spustili naprej ali ne. Včasih kakšna puščica iz jeze poleti proti namišljeni tarči na deblu. Komunikacije skoraj ni, saj imamo popolnoma drugačne miselne vzorce. Še najbliže smo si zvečer, ko zamenjamo vloge in so oni gledalci, mi pa čudna bitja v namišljenih kletkah. Posedejo se okrog tebe in z zanimanjem gledajo, kako zakuriš pod gorilnikom in si kuhaš večerjo. Zraven komentirajo in se hihitajo našim čudnim potezam. Ali pa si mogoče mislijo, da bi bilo slastno zagristi v moje stegno. Nikoli ne veš, saj pri njih ta tradicija še ni izumrla.

Tretji dan smo se znašli v pat položaju. S skromnim poznavanjem jezika bahasa (mešanica indonezijskega in lokalnega jezika) naš lažnivi kljukec, Čeh Petr, ni več mogel prepričati domačinov, da nas pustijo naprej. Priznal nam je tudi, da gre prvič po tej poti proti našemu cilju, veliki gori. Prostodušno je povedal, da so se v dneh našega prihoda ob običajni pristopni poti začeli plemenski boji in se je odločil za pot, za katero je slišal, da se tudi pride na cilj. Zakaj nam je to zamolčal in se pošalil z našimi življenji, nam je postalo jasno takoj, ko smo omenili denar. Plačilo za njegovo delo ni majhno in škoda bi ga bilo izgubiti z odpovedjo poti. Mi pa smo tako ali tako podpisali, da hodimo na lastno odgovornost.

Klic na barikade
Ko smo se v mislih že pripravljali na vrnitev, so se novi, domači nosači po glasnem posvetu odločili po svoje, dvignili bremena in že smo tekli za njimi, v smeri proti gori. Kot v filmu, spet napeto, vsak spodrsljaj lahko ima hude posledice. Naš kolega Američan si je v tem delu zlomil rebra. Še vedno smo bili v položaju, da smo ga lahko evakuirali. Poljaka smo zaradi poškodbe noge izgubili in ga vrnili že takoj drugi dan. V naslednjih dneh se je možnost reševanja močno zmanjšala.

Vsak dekagram v 16-kilogramskem nahrbtniku je potrojil svojo težo. Vlaga in blato sta se zažrla v vsako poro telesa. To zares ni sprehod po parku. Šesti dan smo bili sicer že na višini 3500 metrov nad mejo džungle, a še vedno daleč od cilja. Takrat so nosači od nekod dobili novico, da morajo nazaj, branit svoje domače, vas in svinje. Tudi okrog naše poti so se pričele plemenske vojne. Mi smo bili sicer na varnem, a prepuščeni samim sebi in dvojnemu tovoru. Kot smo bili poučeni, so te vojne stalnica na Papui. Ponavadi jih sprožijo spori zaradi ozemlja, zaradi žensk ali pa kar tako. Med bojevniki je nekaj mrtvih, za belce pa v principu niso nevarne, razen če ne prekrižaš pot kakšni puščici. Tako kot se začnejo, na hitro, se tudi končajo, s plačilom določenega števila prašičev zmagovalni strani.

Kjer je volja, je tudi pot
V daljavi se je videla Puncak Džaja, naš cilj. Osmi dan hoje smo utrujeni od dvojnega bremena dosegli bazni tabor na višini 4300 metrov. Džungla je bila v trenutku pozabljena, saj je bilo pred nami navpičnih šeststo metrov prekrasnega hriba. Končno smo stopali po trdnih tleh in spali v šotoru, ki ni drsel po blatu.
Ujeli smo dva izmed približno osmih dni, ko v tem delu Papue ne dežuje. Priprave so bile kratke, kajti vreme je treba izrabiti. Večerni sestanek in osnovni opis poti, časovni okvir vzpona in spusta, opis najtežjih delov. Po svoji navadi zamolčanja neprijetnih dejstev nam je Čeh šele zdaj izdal, da je v hribu prehod, ki ga moramo premagati po zraku, po napetih nosilnih vrveh. In doda, da če ima kdo s tem problem, je bolje, da ostane v taboru. Nihče ni tega komentiral, bi ga pa nekateri pogledi vsaj pohabili, če ne pokončali.

Ko se konča pohodništvo
Oderlap in Rupnik sta me vzela v sredino ob dveh zjutraj. Tukaj se je končalo pohodništvo. Stena ima težavnost od tretje do šeste stopnje z nekaj zelo težkimi prehodi. Tudi višina naredi svoje, skoraj pet tisoč metrov ni šala. Aral iz Estonije, ki je bil spomladi na vrhu Everesta, je imel težave. Navpična prepadna stena ga je tako ohladila, da je na enem mestu zmrznil, v glavi, seveda. Franc ga je strokovno vrnil med aktivne in z našo pomočjo je premagal tudi najbolj zoprni del stene. Čisti adrenalin.

Oderlap je deloval kot pomirjevalo, zato smo bili počasi in varno po šestih urah na zasneženem vrhu. Sneg na ekvatorju – ponoči sneži, zjutraj pa sonce sneg stopi. Stopile so se tudi negativne izkušnje z našim vodnikom, močvirna in nepredvidljiva džungla, viseči mostovi, polomljena rebra in od težkih tovorov ohromljena ramena. Vsak se je za trenutek potopil v svoje misli. Za mene je to izjemen uspeh, predvsem pa potrditev fizične pripravljenosti in dejstvo, da se nisem pokakal. Za Franca pa je to 7+ in vstop v klub 200 plezalcev, ki so bili na vsej najvišjih vrhovih vseh celin. Prava energija misli je prišla šele po sestopu v dolino, saj nismo dovolili občutkom uspeha, da bi nas preplavili pred sestopom. To je bilo že velikokrat nevarno, za nekatere tudi usodno.

Osredotočenost do konca
Pot nazaj je bila seveda veliko bolj naporna kot vzpon, vendar nam je veselje, da smo prišli na cilj, dalo novih moči. Rahli spodrsljaji in France, ki ni popuščal pri varovanju, so nas prisilili, da smo se osredotočili na vrvi in previdno tipali za oprimki. Šotori so se nam približali šele v prekrasnem alpskem popoldnevu.
Zdaj sem lahko odplaval k svojim domačim in k vsem, ki mi pomagajo že s tem, da se naša življenja prepletajo. Neskončna hvaležnost me je dvignila v stanje levitacije. Občutki, ki se težko podoživljajo v pisarni za pisalno mizo, občutki, ki so tako izjemni, da te polnijo z energijo še mesece in mesece vsakdanjika.

Kako domov?
Šele zjutraj so se pojavila vprašanja, povezana z vrnitvijo. Kam in kako zdaj? Bili smo brez nosačev, brez zadnjih informacij in z omejeno zalogo hrane. Na dveh pristopnih smereh so divjale plemenske vojne, tako da na vodnike in nosače skozi džunglo nismo mogli računati. Enajst dni džungle, višina in strma stena so nas že krepko načeli.

Petr, na katerega smo se po vseh njegovih spodrsljajih in nategih vse manj zanašali, je kot edino možnost predlagal prehod čez rudnik Grasberg. Drugo nam ni preostalo. Zmanjšali smo opremo, pustili kar precej alpinistične opreme zanamcem v baznem taboru ter odšli v smer proti rudniku.

Sedem milijonov dolarjev ne pozna šale
Indonezijska varnostna služba se je odzvala že po prvih prehojenih metrih proti sredini dnevnega kopa. V kombinaciji s svojimi kolegi, upokojenimi ameriškimi zelenimi baretkami, nas je parkirala ob rob rudnika. Ogromna rudniška korporacija se ni menila za izmučene pohodnike na robu njihove rudniške operacije. Vsaka motnja v procesu proizvodnje je za njih popolna izguba časa in seveda denarja. In nevarna tudi v povezavi s pogodbo, ki jo imajo z indonezijsko vlado. Ta v nobenem členu ne predvideva turistično-transportne dejavnosti. Pri neto dobičku sedem milijonov dolarjev na dan ni šale. Dobili smo strogo prepoved približevanju in prehodu rudnika. Ni jim bilo mar, da se ne moremo nikamor premakniti. Naše stanje oziroma nemoč pri umiku nazaj v civilizacijo preprosto ni bil njihov problem.

Metode Udbe
Postavili so stalno stražo, ki je od daleč nadzorovala naše gibanje. Šef indonezijskih varnostnih sil nas je obiskal vsak dan in opazoval naše hiranje. Spanje v šotorih, ob izjemno hladnem vremenu na višini 4100 metrov, dež in pomanjkanje hrane so nam počasi in vztrajno lezli v kosti. Nosil nam je sveže novice, ki so samo potrjevale, da je umik po klasičnih poteh nemogoč, saj so še vedno trajali plemenski boji. Šesti dan tega prisilnega taborjenja so Američani končno dovolili, da nas je pregledala njihova zdravniška služba. Nekateri smo bili podhlajeni, nekatere je načela višinska bolezen, druge že tudi psiha.

Šele rezultati pregleda so vodstvo rudnika spomnili, da v Ameriki obstaja zakon o samaritanstvu, ki vsem nalaga, da morajo pomagati soljudem v nesreči po svojih najboljših močeh. Na priporočilo zdravnika so nas sedmi in osmi dan po delih evakuirali čez ogromno površino dnevnega kopa rudnika v Timiko, na obalo, v civilizacijo. Seveda smo tudi podpisali, da ne bomo nikoli več v bližini rudnika. Kot da bi si želeli.

Kljub vsemu bi še enkrat
Vrh je bil čudovito doživetje, plezanje po odlični, trdni skali čisti adrenalin. Sopotnika sta dodala pravega ekipnega duha, domorodci pridih prvobitnosti in svobode. V džunglo pa si želim še enkrat, vendar bolj umirjeno, s fotoaparatom v roki in predvsem z možnostjo, da odkorakaš ven, takoj ko si zaželiš.