Ljubljanski zvon, 1882 „Dosti sem imel opraviti, da sem zopet tu, ker grdo je, kjer sem hodil, prav grdo," odgovori poslednji. Potrka si sneg s škorenj in stopi s pripognenim hrbtom skozi nizka vrata v kolibo, ter utakne puško na levo stran pod slamo v pograd.

Slike iz gorenjskih planin.
Spisal Samostal.
V snegu.
Nisem te več pričakoval, Jože, mislil sem, da te je kaka nesreča zadela, zelo sem se tega bal. Ne bil bi vedel, kam bi te šel iskat," ko bi te zdaj noč ne bila dala," pravi v leseni kolibi na dolgi klopi sedeč plečast drvar, ko stopi pred vratca močan korenjak s puško pod pazduho.
„Dosti sem imel opraviti, da sem zopet tu, ker grdo je, kjer sem hodil, prav grdo," odgovori poslednji. Potrka si sneg s škorenj in stopi s pripognenim hrbtom skozi nizka vrata v kolibo, ter utakne puško na levo stran pod slamo v pograd.
Človek, ki je v kolibi sedel, na ogenj popravljal, tabak puhal in gledal, kako sneg gre izpod neba, bil je že zelo v letih in neobrit. Sivo brado je imel in precej veliko plešo na glavi. Da se ni toliko videla, branili so lasje, ki so bili na vrhu cepine skupaj zviti in zvozlani. To, kar je še rastlo na zadnjem delu glave nad vratom, pustil je drvar tako, kakor je samo hotelo rasti; samo toliko si je gojil še lasene ostanke, da jih je zavozlal na temenu: menda za to, da ga ni zeblo v glavo, ali pa morebiti zato, da se je pleša nekoliko pokrila. Brado je nosil, kakor mu je rastla, česal je ni, samo njegovi koščeni prsti so večkrat pogladili po njej.
Starec je marsikaj doživel, a vedel je večinoma le sam, kaj in koliko je prebil, od kar je jel po svojih nogah hoditi. Svojih ljuclij že v mladih letih ni več imel, samo dve teti sta bili še živi, ko se je jel zarad vojaščine prikrivati. Umrli sta mu tudi oni dve, a revež jima še k pogrebu ni mogel priti z gore; morebiti še vedel ni, ako je slišal mrtvaško zvonjenje, da to njegovi sorodnici velja. Ime mu je bilo Gašper.
Mlajši, ki je prišel s strelnim orožjem o večernem mraku pred kolibo, bil je drvar in ropnik na divjačino. Prišel je z lova, toda pri­nesel ni drugega s sabo kot lačen želodec in belega planinskega zajca, ki ga je tja na klop pred starca položil rekoč: „Pa ga omaji, da ne boš rekel, da ti ničesa ne prinesem."
„Kje si ga počil, Jože?"
„Ravno gori nad starimi kopišči, ko sem se hotel s hriba na plan zaviti, priskakal je sem preko roba; že zdaj na večer je padel. Mislil sem, da si pok slišal."
„Nobenega razlega nisem čul, saj veš, da mi ušesa ne dajo več, kakor časih. Človeka pač vse zapušča na stare dni; ko bi tega ne bilo, ne sedel bi tukaj; gotovo bi bila prinesla kaj več, kakor tole živalco. Tako me je mikalo, ko si odhajal danes, da sem se prav težko premagal in ostal doma. Ne bil bi ostal tu, ali ta bedra šentana nečejo več storiti svoje dolžnosti, so pač leta in pa menda je tudi tisti drob, ki so mi ga nasuli jedenkrat v noge, ko sem bežal, kar so me mogle noge nesti. Bog ve, da so bili hudi časi! Ne želel bi si jih več, tistih let, ko sem bil noč in dan v strahu, da me zasačijo lovači in me tirajo od doma, čeravno nisem imel tako rekoč nikogar več svojih. Bal sem se vojaščine, ker le slabo so pripovedo­vali dosluženi vojaki, ki so prihajali domov, nekateri še le, ko so služili po štirinajst, šestnajst in še več let. Le malo kdo se je otel, nekateri so si prste posekali, drugi so si zobe iz čeljusti izbili, a večina se je vender morala podati. Cim dalje pa so se skrivali, tem slabeje je bilo za nje."
„ Ravno preteklo soboto, ko smo sedeli pri Rantarji in pili, pravil je Stenovec, da te je jedenkrat dobil nad jezom za fužino, ko si strelni drob rezal si iz meč in si krvave noge izpiral, ker so te lovači obstrelili."
„Ravno ta drob je, ki mi še zdaj na stare dni ne da miru; še bolj pa čutim tu zgoraj nad kolenom, kamor me je srnjakovec zadel. Vsako slabo vreme mi bolečina v nogi že nekoliko prej naznanja, predno pride. To sem čutil tudi zdaj že dva dni sem, in vidiš nocoj imamo sneg. Menda ga bode padlo dovolj; dobro da imava hrane za potrebo, vsaj bati se nama ni, da bi morala od lakote poginiti, ko bi jelo zametati in bi nam poti zapadlo, da bi ne mogli ljudje ne v goro, ne z gore."
„Saj ne bo kaj tacega; dolgo bi moralo snežiti, da bi nama vse zaprlo; in ko bi ga tudi debelo padlo, saj imam krplje. Navezal bi si jih na noge in šel bi naravnost proti domu, ko bi sila bila."
„Zima je zima, in v gorah še vsa druga, kot v nižavah. Ti ne veš, kaj se pravi zapadenemu biti in stradati v snegu. Ze nekatere-krati sem skusil to v gorah in ne želim si več kaj tacega. Povedati ti hočem samo j eden tak dogodek in pripričan sem, da ga boš dosti imel."
„Veš kaj, Gašper, povej mi rajši, kako je bilo tačas, ko si se s sekiro branil in boril zoper lovače in kako so te obstrelili. Pravil je sicer oni večer Stenovec, ko smo bil v gostilni, ali veselilo bi me, ko bi mi ti sam kaj povedal."
„To ti je pač čudno, da sem jim jo upihal. Saj pravim, če pomislim nekoliko nazaj, moje delovanje res ni bilo druzega, kakor boj na življenje in smrt. Ko sem bil še mlad, bojeval sem se z lovači; pozneje so me, zalezovali lovci kakor divjino v skalovji, ti in oni so streljali name in čuda je, da nisem obležal. Srečo sem imel, tega ne smem tajiti, in morebiti ravno zato, ker sem se tudi vselej branil kot divja zver, ako mi je šlo za kožo. Tega sicer ne obžalujem, da sem se bojeval, ker drugače ni bilo mogoče: ali se tepi in brani, ali pa se udaj, ko sem se jedenkrat na to življenje podal; vender mislim, da ni bilo pametno, da sem se jel skrivati. Toda časi so bili zopet taki, da je človeka, ki ni mislil dalje, kakor od danes do jutri, kaj lahko zapeljalo in ga spravilo na mojo pot. Slo jih je veliko po nji, že pred mano in za mano, a le malo se jih je rešilo. V zadregi bi bil, ko bi ti jih moral naštevati, kateri so dosegli, česar so želeli. Večina se je morala vender udati, dosti pa jih je prišlo po nesreči v smrt; nekaj se jih je rešilo, toda s pohabljenimi udi. Trpeli pa smo vsi dovolj. Kar ti povem iz svojega življenja, vse je le boj ali trpljenje. Res da sem ostal prost, ali taka prostost je komaj prostosti podobna. To je prostost, ki jo ima divja koza tudi; še tolika ne!"
„Rad ti verujem, da bi te to zdaj več ne veselilo, ali dokler je človek mlad ■—"
„In zdrav, moraš pristaviti. Da, dokler je človek mlad in zdrav, se ve, kaj hoče bolan, tak je časih, da bi se z vsem svetom roval. Se ve je tak, da mu nobena neumnost ni prevelika. Tak sem bil tudi jaz. Pa da ti povem, kako je bilo tačas, ko sem si rane izpiral in si strelni drob rezal iz nog. Pri Stojanu za Bregom sem bil. Tedaj nisem imel vee prejšnjih tovarišev, kajti večina jih je bilo že polovljenih, drugi so se sami naveličali skrivanja, in nekateri so se pogubili, da sam ne vem, kam in kako. Vse drugo bi bil laže mislil, kakor da je nevarnost tako blizu kot je ravno bila. Nisem še dolgo sedel v hiši, ko pogleda dekla skozi vrata in pove, da lovači gredo sem čez polje in gori proti hiši. Kaj vraga! Kakor bi trenil, treščim skozi vrata, zavijem jo okrog hiše, bežim za hišo nekoliko v zavetji in naravnost proti vodi. Ali opazili so me; ko bi bežal in tekel ne bil, ne bil bi se jim izdal. Da bi mi le do Radovine ne prišli za hrbet, jim jo bom že upihal, mislim si, in res niso me dotekli. Ko pridem do vode, puhnem naravnost v njo, a predno sem bil čez, bili so lovači tudi že na obrežji. Onkraj, na levem bregu, kjer sem iz vode zlezel, moker precej čez kolena, hočem se malo otresti, toda ni bilo časa. Teči pa ravno tako ni bilo mogoče, ker je breg in hosta. Ta me je še nekoliko prikrivala. Kar poči puška, in speklo me je po nogah gori: notri v meča sem dobil strel. Bil je drob, kakeršnega imamo za zajce in srnje. Dva sta me prijela nad kolenom v stegno, ta dva sta šla najbolj globoko. Druge so menda škornji nekoliko odbili, sicer bi mi bili prišli notri do kosti, nad koleni pa ni bilo več usnja, in same prtene hlače niso dosti varovati mogle. Kakor bi mi bil poclkuril, tako me je spravilo zopet na noge. Bežal sem po grmovji; čeravno je bilo v breg, šel sem vender, kakor bi še le bežati začel. Mislil sem si, da čez vodo ne pojdejo vsi za menoj, jeden sam bi pa dosti opravil ne bil, ko bi bil prišel, čeravno sem bil ranjen. Meril sem za Srednji Vrh, ker tam je bilo najbolj pripravno se skriti in opazovati, ali gredo za mano ali ne. Jeden je res skočil v vodo, bredel je; a ko je videl, da sem zbežal v hrib, vrnil se je. Toliko sem opazoval, ko sem bil dovolj daleč, da sem videl, kam so se obrnili. Za mano niso šli, vrnili so se, jaz pa sem šel čez Srednji Vrh, da sem videl doli na Tročino v Radovino. Precej dolgo sem tu sedel. Škornje sem si sezul, polni so bili vode in krvi. Precej sem jel drob izpod kože jemati z nožem. Prokleto me je začelo skleti in peči. To ne bode nič, k vodi moraš!"
„Grem torej zopet po vrhu in gledam še vedno v dolino, kjer Radovina teče; ko sem bil pripričan, da ni več nevarnosti bati se, spustil sem se po hribu doli skozi goščo bos, škornje sem v rokah nesel. V dolini sem se vsedel za grmom k vodi, noge sem utaknil v njo in izreza! sem svinjec iz mesa, kolikor sem ga doseči mogel. Le nad koleni s tem so bili križi, ni ga bilo mogoče izpod kože dobiti. To sem trpel z njim! Ko so bile rane izprane, šel sem k planšarici na rovt pod Gabrije, tam sem dobil toliko platnenih ovojev, da so se noge obezati mogle. Precej dolgo sem nosil rane, vender se je vse lepo zacelilo. A bolečine še dandanes čutim, predno se vreme premeni in vsako leto je slabeje."
„Toliko je bilo vedno sreče, da jim nisem prišel v roke, čeravno so me nekaterekrati prav hudo naslikanega imeli. Ne morem reči drugače, kakor da sem srečo imel, in ravno zaradi tega, ker so me večkrat prav zelo nabranega in celo že zavarovanega imeli, ujeli me pa vencler niso, začeli so se me nekako bati. Posamezen bi me ne bil nobeden prijel, tudi po dva ne, ker raznesla se je govorica, da sem Bog vedi kako nevaren in neustrašljiv, ter da ni upati, da bi se podal. Dostikrat so ljudje, ako so z lovači govorili, trdili, da Gašperja ne bode nikdo živega prijel, da se ga je treba bati, ker je kakor živina, če mu gre za kožo in bi mu ne bilo nič, če bi jednega ali dva posekal. Ko sem videl, da sami nimajo pravega zaupanja v sebe, postal sem toliko bolj strašen in naredil sem se, kakor bi mi res prav nič ne bilo, ako bi jednega ali dva do mrtvega nabrisal. To jim je delalo tak strah, da se niso upali blizu mene, ako so videli orožje v mojih rokah. Da sem se, ko mi je bilo to znano, lahko in tem bolj pogumno branil, lahko si misliš."
„ Povedal ti bom jedenkrat, kar si omenil, kako sem se prebil s samo sekiro skozi štiri pomagače in dva biriča. Za nocoj naj bode dosti. Vidiš, kakor pravim, snega je vedno več in ni nemogoče, da naju zapade", sklene Gašper govorjenje, ko pogleda skozi kolibina vrata.
Res, sneg je šel, da so se jele veje šibiti in podajati pod njegovo težo. Nobene zvezde ni bilo videti, le bela odeja po tleh in nekoliko svetlobe, kamor so lučni žarki z ognjišča zadevali, sicer pa trda tema in popolnoma vse tiho okrog in okrog.

… da bode brcnil. Bog obvaruj, da bi bil kdo nas prej vstal in skočil pobirat, kakor je to Janez storil, in zgodilo se je to potem vselej s tem, da je Janez strašno ob steno ali kak kamen s čevljem škravsnil. To škravs in pa Janezov okoren tek je nas vselej toliko zanimal ko ves lov. Večkrat se je prigodilo, je da oblepljen ptič z brgona padel in potem skakal in da se je potem Janez za takim ptičem izpustil, in za njim škravsal prihuljen in s klobukom v roki; to je bilo za nas čez vse. Ali misliš, da smo se Janezu na glas in vidno sme­jali? Tega ne, bali smo se ga in v strahu nas je imel, kakor kragulj piščeta. Ali ravno Janezova strogost iri naša otročja spasenost sta bila kamen in kresalo za veden smeh. Kdo ve, kolikokrat smo Janezu prešteli cveke na čevlji, katerega je nazaj molil!
Nastopilo je jutro; ne samo hribje, temveč vsa okolica je bila s snegom, novim snegom debelo pokrita. Koliba se je komaj videla iz njega. Nobena pot se ni več sledila, ne h kradam, v katerih so bila drva poravnana, ne kam drugam. Okrog in okrog je bilo vse zapadeno, in videlo se je, da v nižavah še vedno sneg gre. Gašper je trdil, da bode tudi v gorah še jelo snežiti. Ni bilo videti živali razen nekaterih ptic. Orešček ali stržek je prifrčal in se skril pod ostrešje, a zopet se je izgubil, gorske senice so skakale po smrekovih vejah ter iskale si živeža, skozi zamušnice pa se je kadilo iz kolibe; drvarja sta kurila. Dan je minul naglo, ker kratek je bil že. Proti večeru je bilo res vse podobno, da bode začelo zopet snežiti, ker ni se hotelo v mraz izpreobrniti. Drvarja sta si napravila pot, da sta mogla do dela. Vender drugo jutro je bilo zopet zapadeno. Štiri dni se je tako ponavljalo, čeravno ga ni nobeno noč posebne sile več padlo, vender vselej ga je bilo zjutraj nekoliko novega.
,,Zdaj nama pa res leliko še dosti naredi," pravi Gašper peti večer tovarišu, ko sta zopet sedela pri ognji in pušila. Vidiš, da ga mora v nižavah debelo ležati, ker ni nobenega človeka sem gori. Gotovo ne morejo poti napraviti. Treba je skrbeti in tako gospodariti z živežem, da nama ne poide. Razdeliti ga morava na več dnij in ne več, kakor toliko, kolikor pride na dan, smela bodeva porabiti."
Kakor je Gašper nasvetoval, tako se je storilo, celo tabaka se ni smelo več pokaditi na dan, kakor toliko, kar se ga je odločilo. Jela sta *pot delati, in naredila sta je vsak dan nekoliko. Jože je navezal krplje na noge, pa je gazil. Čeravno ni šel vsak dan sneg, padlo ga je vender že toliko, da ga je bilo dosti. Hribje, doline, kotli, drevje, vse je bilo pod snegom: ko je prišel deseti dan, ni se videlo izpod kolibe nikamor, kakor naravnost kvišku. Bil je pa to lep dan, prikazalo se je solnce in tako prijetno je sijalo ; jasno je bilo in krasno podnebje!
Ko je bilo delo dokončano, zakuri Jože na ognjišči in pravi: „Veš kaj, Gašper, zdaj bi ga pa imelo dosti biti, če ne, nama bode vse pošlo. Moke ni več kot za petkrat skuhati, zabele še toliko ne, kruh nama je potekel, tabaka imava ravno še za dva dni, treba je in zadnji čas, da se kako obrne na bolje. Čeravno sva vsak dan gazila in pot delala, vender nimava več narejenega in pregaženega, kot tri četrt ure hoda. Do doma, do prvih vasij je pač le daleč v tem času."
„Zflaj mislim, pravi Gašper, da se bode popolnoma zvedrilo. Nocoj je že dokaj bolj mraz, kakor je bilo do zdaj. Obnebje je bilo danes prav podobno, da ostane lepo vreme in moje noge mi tudi upanje dajo. Ni se bati hudega, ne bova od lakote poginila. Ni me pogreblo, ko sem bil jedenkrat sam štirinajst dnij zapaden, pa naju tudi zdaj ne bo. Takrat mi je že vse poteklo, ko sem prišel zopet z ljudmi v dotiko. Vsak dan sem gazil in delal pot, pa nikamor nisem mogel, vedno sem se tako utrudil, da sem padel zvečer na slamo, kakor snop in sem spal kakor klada, čeravno nisem vedel, kaj bode prinesel prihodnji dan. Nobene stvari nisem več imel, ko sem bredel petnajsti dan v snegu; že prejšnji dan nisem več užil kot zadnjo peščico turščinih žganjcev, nezabeljenih, neosoljenih. Slab sem bil, kot otrok, ko so me dobili štirje delovci v snegu. Prišli so, ker so vedeli, da sem zapaden. Ze noč se je delala, ko smo se naleteli. Trudni so bili, kakor jaz, vender lačni ne in ne tako premrtih udov kot jaz. Prinesli so živeža s sabo. To bi bil moral videti, kako mi je šel v slast črni ovseni kruh in brinjevec, ki so ga imeli s sabo! Pa kako dolg je bil tisti čas! Zvečer sem prve dni žlice delal, dokler še nisem pri­čakoval slabega, zadnji čas pa se mi ni več ljubilo strgati in obre­zovati, ker dan me je utrudil. Ako tedaj nisem poginil, tudi zdaj ne bova. V dveh dneh gotovo pridejo in nama prineso moke pa druzega s sabo."
Jože je bil utolažen.
Stari drvar se je nekoliko zmotil. Tisti dan, ko je mislil, da morajo ljudje iz nižave priti, padel je zopet snegT vender samo v gorah, a nikogar ni bilo. Drvarja nista vedela, kako je niže doli, ker jima je svet zaprlo. Ko sta sedela brez večerje in brez tabaka, jame Gašper zopet pripovedovati prigodbo iz preteklih dnij.
„ Jedenkrat," pravi, „ko so me imeli prav hudo zavarovanega in nabranega, otel sem se prav čudno. Bilo je to že poznejša leta mojega skrivanja. Tedaj se je že govorilo in reklo, da sem kakor divja zver v nevarnosti. Lovači so mislili, kakor sem ti že pravil, da mi ni nič za človeka, ako bi ga tudi ubil. Bog vedi, kako se je zanesla ta govorica med ljudi. Res je bilo samo to, da sem se vselej branil, kolikor sem se mogel, ako mi je prišla nevarnost za hrbet, toda vedno sem se bal, da bi koga nesrečnega ne storil. Bežal sem, če sem mogel, ako je pa prišlo, da sem moral moč rabiti, se ve, ni bilo drugače, kakor na ta način se rešiti. Marsikrat sem katerega lovača podrl na tla, pa sem izginil. Da mora človeka na zadnje tako na pol divje življenje mrzeti, to si lahko misliš. Dostikrat mi ni bilo več mari, če bi jim tudi prišel v roke; zato sem se držal, kakor brez vse skrbi pri kmetih. Ljudje pa so mislili, da nima nikdo več toliko srčnosti, da bi me ugrabil. Jeli so mi, kakor sem rekel, posebno moč pripisovati; te vere jim nisem hotel jemati. Cim neumnejši so bili in nevednejši v tej stvari, toliko bolje je bilo za me. Ako je vam prav, meni tudi, mislil sem si; in res mi ni škodovalo, da so imeli biriči in lovači nekak strah pred mano. Ko bi tega ne bilo in one prazne vere v neko posebno moč, katere pa jaz nikdar imel nisem, in prepričanja, da bi jaz biriča ali lovača tudi usmrtil, ko bi se drugače rešiti ne mogel, ujeli bi me bili. Ravno takrat, ko sem se s sekiro branil, bi me bili zvezali in peljali uklenenega, ako bi me ne bila samo njih neumna vera rešila. In kako lahko bi me bili dobili v klešče! Le poslušaj, kako je bilo."
„Znano mi je nekoliko," pravi Jože, ,,ako meniš tisto, na kar sem te oni večer opomnil. Otrok sem še bil, igrali smo se biriče, lovače in skrivače, in tedaj sem nekje slišal, kako jo je Gašper upihal, ko so ga ravno mislili zgrabiti, Pa le povej, take reči pa rad sliši nas jeden, če tudi po dvakrat in še po večkrat."
,,Pri Podkritu sem bil v najemu," začenja Gašper. „Drva sem presekoval in cepil pred drvarnico. Kakor veš, Podkrit ni imel nikdar hlapca, za polje se ni posebno brigal, vozaril je, in ona je imela tako rekoč vse gospodarstvo v rokah. Njega ni bilo doma tisti dan, peljal je nekam, kaj vem kam, čreslo. Proti noči je bilo; sam sem bil na dvo­rišči, ona je v kuhinji imela delo, dekla pa v hlevu. Z dvorišča se ne more na več krajev bežati, kakor ti je znano. Ravno predno se je noč naredila, prileti deklica, jedna Potkritovih otrok, iz vasi in beži k materi v kuhinjo. Pravi jej, da je prišlo več možakov na vas. Ženi se je čudno zdelo, da na večer dekletu neznani ljudje pri­hajajo. Otroci pač vsacega domačega človeka poznajo. Prileti k meni in mi pove neprijazno novico. Ko se ozrem komaj dobro na to in ono stran, kam bi bilo bolje skočiti, vidim jih že na dvorišče prihajati. Sekiro sem še v rokah držal, nisem je dejal iz rok. Kakor bi me bilo nekaj pognalo, naravnost med možakarje sem jo udaril, sam nisem vedel, zakaj. Menda mi drugam ni kazalo skočiti, ker je bilo prepozno. Na obe strani sem mahal s sekiro, kakor bi hotel vse pobiti; lovači pa so stali in nobeden ni imel toliko srčnosti, da bi me bil zgrabil ali da bi bil udaril po meni. Kogar bi bil zadel, to je res, ta bi bil dosti dobil, in tega se je menda vsak bal. Prišel sem skozi vse, kolikoi jih je bilo, da se me ni nobeden dotaknil. Ko sem bil nekoliko od njih, sem pa kar izginil. Oni so si očitali jeden drugemu, da ti pa ti bi ga bil lahko prijel. Ce si tak, bi ga bil pa ti, rekel je zopet oni, ki se mu je reklo, da me ni. Ljudem domačim se je pa dobro in tudi čudno zdelo, kako je bilo mogoče uiti. Tako ga ne bodo več imeli, dejali so, dobro, da je ubežal. Jaz sem jo potegnil naravnost na rovte, in nikdo ni vedel, kam me je dalo, noč me je prikrila. Slišal sem pozneje, da še za mano niso šli. Ko sem se zakopal na nekih svislih v seno, jele so mi rojiti qudne misli po glavi. Skoro sam nisem mogel verjeti, kaj se je zgodilo, da je bilo to sploh mogoče. Strah me je preletel pri mislih, da bi bil lahko katerega presekal, ko bi ga bil zadel, in zelo sem bil vesel, da se kaj tacega ni zgodilo. Nikdar več bi ne bil imel mirne vesti, ko bi bil kriv, da sem koga nesrečnega storil. Od tistega časa pa se mi zdi, da lovačem ni bilo več toliko mari za me, kot prej. Zdelo se mi je in nisem se motil, da rajši vidijo, ako ne nalete name, kakor ko bi se imeli trgati z mano. Pravili so mi tudi dobri prijatelji in znanci, da je tako in da mi ni treba drugega storiti, kakor toliko ogibati se, da jim ne pridem ravno pod nos. Tako ima človek časih srečo, ker to ni bilo drugega kakor moja posebna sreča, da se je takrat vse tako izšlo."
Se dva dni sta minula, dvanajstikrat se je noč naredila; v kolibi ni bilo več živeža. Vse je pošlo.
,,Kaj bode jutri, Gašper!" pravi Jože.
„Sneg bova zopet gazila," odgovori oni.
„Samo, če ga bova mogla! Jaz sem že zdaj sestradan, da se komaj po konci držim, v usta pa nimava kaj nesti. Tega ne morem umeti, kako naju morejo toliko časa pustiti, saj jim mpra pamet dati, da ni drugače, kakor da pogineva, ako nama ne pomagajo iz tega zapora."
„Res je, ali stvar je taka. Ko je začel sneg iti, nikdo ni mislil, da bi ga toliko padlo. Midva sama, kakor veš, tudi ne. Zdaj zadnje dni sem, ko se ga je toliko nabralo, mu človek več kos ni. Gotovo že pot delajo, ali dalje ne morejo, kakor midva ne; vender zaradi tega nama obupati še ni. Ce ga je ravno včeraj in danes zopet dokaj padlo, vender zdaj ne gre več. Morebiti so bili že danes ljudje blizu naju, da pa niso več mogli dalje. Ako se tako vzdrži, kakor je zdaj, gotovo jutri ne bova več sama spala. Voclo pristavi in tisti planinski mah, kar ga je tu pod klopjo, da se bode skuhal. Ker drugega ni, mora to dobro biti: vsaj želodec se bode nekoliko ogrel, če več ne. Jutri zjutraj pa precej s svitom vred na noge."
„Skoda, da sva zajčje kosti požgala, zdaj bi se lehko juha naredila iz njih, ko bi bile. Ali ko bi se vsaj kaka žival prikazala, da bi jo puhnil, naj bi že bilo, kar si bodi!"
Boris Miran: Drobiž.
„To se ve, dobro bi bilo, ali ker ni, pa ni."
Nekdo je poleti jedenkrat nekaj planinskega mahu prinesel in ga pustil pod klopjo. Zdaj je bil dober. Jože ga je skuhal in popila sta drvarja grenko pijačo. Trinajsti dan sta bila že v snegu in slabo se jima je godilo. Hud mraz je nastopil; prazen želodec ni mogel greti telesa, tudi moči ni bilo, kolikor bi se je bilo potrebo­valo. Od lakoti je hotelo telo opešati. Kmalu popoludne pa se je vse preobrnilo. Prigazili so nekateri možje do tja, do kamor je bilo prehojeno, do kamor sta drvarja gaz imela narejeno. Ti so povedali, da v nižavah še ne hodi dolgo tako hudo sneg, samo zadnje dni ga padlo debelo; poprej je sicer šel, vender le po malo. Prej ni nikdo mislil na Gašperja in Jožeta, zdaj pa jim ni bilo mogoče pregaziti. Že včeraj so bili trije zelo daleč, a vrniti so se morali, ker jih je noč hotela prehiteti. Tudi ni nikdo mislil, da bi bilo v gorah tako zapadeno, kakor je, sicer pa ni nikdo poskušal iti v goro; vsak je odlašal, da drugi pot napravijo. Jedino to, ker se je raznesla vest, da so nekateri drvarji zapadeni, in da jim živež gotovo poteče, pri­sililo je župana, da je ukazal naglo iti pot delat. Razdelili so se ljudje, ker na več krajih so bili zapadenci, zato jih je moralo na vse strani nekaj gaziti, in sicer kakor je bila daljava po trije, po pet in po več.
 

Digitalna knjižnica Slovenije: