Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tibet zunaj Tibeta

20.02.2008


Foto: Dokumentacija Dnevnika

petek, 22. februar 2008, ob 05:30, Boris Kumer, ogledov: 2071

Dnevnik - Miha Gantar: Iskala sva Tibet. Pa ne Lhase, kamor se z vlakom vsak dan pripelje dobrih pet tisoč ljudi in kjer so kitajski priseljenci že zdavnaj izpodrinili Tibetance.


Tudi ne tistega Tibeta, za katerega potrebuješ draga dovoljenja, kjer je gibanje omejeno in ti kitajska policija neprestano diha za vrat. Iskala sva Tibet, kjer bova lahko svobodno potovala in kjer nama bodo Tibetanci brez strahu pred policijo ponudili čaj ali posteljo. Našla sva ga v zahodnem Sičuanu.

Navdušil je predvsem zahodni Sičuan

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so Kitajci okupirali (oziroma kot pravijo oni "osvobodili") Tibet in ga zelo oklestili. Jugozahodni del Tibeta so poimenovali avtonomna pokrajina Tibet s prestolnico Lhaso (tisto, kar danes ves svet pozna pod imenom Tibet), približno polovico nekdanjega ozemlja Tibeta pa so priključili nekaterim kitajskim provincam. Kitajci danes zelo strogo nadzorujejo avtonomno pokrajino Tibet in turiste v njej, v tibetanskih delih provinc Yunan, Sičuan, Qinghai in Gansu pa je popotnik povsem svoboden. Navdušil naju je predvsem zahodni Sičuan.

Zahodni Sičuan je del tibetanske pokrajine Kham, ki je včasih slovela po širnih gozdovih in neustrašnih bojevnikih ter roparjih starih trgovskih karavan, ki so prečkale njihovo ozemlje. O gozdovih in roparjih pa na najini počasni poti proti severu ob vzhodnem robu avtonomne pokrajine Tibet ni bilo ne duha ne sluha. Slišal sem, da so Kitajci močno zredčili gozd, ampak takšne golote vseeno nisem pričakoval.

Izgleda, da je nekdo v zadnjih petdesetih letih odlično zaslužil s prodajo lesa. Vse bolj nestrpno sem čakal, da končno srečava vsaj kakšne bojevnike oziroma tibetanske kavboje s čredami jakov.

Litang je kot iz tibetanskega vesterna

Dva dni sva poskakovala na zadnjih sedežih dotrajanega avtobusa in se dušila v cigaretnem dimu kitajskih verižnih kadilcev (na avtobusih ni namreč nikakršne prepovedi kajenja) ter le prispela v mesto Litang, ki je izpolnilo vsa moja kavbojska pričakovanja. Mestece na planoti štiri kilometre nad morjem je kot iz tibetanskega vesterna. Ulice so polne zanimivih ljudi, ki pridejo po opravkih iz okoliških vasi.

Moški so veliki in robustni, z dolgimi, črnimi, svilenimi lasmi ter od sonca ter vetra povsem zagorelimi obrazi. Nosijo velika sončna očala, kavbojske klobuke in tibetanske plašče, katerih rokavi segajo vsaj pol metra čez prste. Pod temi plašči skrivajo ogromne nože, ki razkrivajo njihovo bojevniško preteklost.

Ob kitajski okupaciji so prav ti možje predstavljali največji upor rdeči armadi. Čeprav so danes ti fantje zelo prijazni in zabavni, ob manjšem prepiru izpod plašča kar hitro potegnejo svoje mačete in neredko pridejo na uho zgodbe s krvavim koncem.

Vreme je neusmiljeno

Večina Tibetancev v teh odročnih krajih živi težko polnomadsko življenje in v poletnih mesecih se s svojimi šotori in čredami jakov selijo po okoliških hribih. Vreme je tukaj neusmiljeno. V trenutku lahko prijetno pomladansko sonce in okoli petnajst stopinj Celzija zamenjajo temni oblaki, veter in sneg.

Zime so dolge in mrzle, dežja ni veliko, zato za poljedelstvo ni veliko možnosti. Njihova prehrana je izjemno enostavna in enolična. Glavna jed je tsampa - ječmenova moka, ki jo pomešajo z jakovim maslom in suhim sirom ter čajem. Jaki (tibetansko govedo) jim nudijo najnujnejše stvari za preživetje: mleko, maslo, sir, volno, meso, prevoz, posušeni jakovi iztrebki pa so tudi odlični za kurjavo.

Nabiranje posebnih zdravilnih gosenic

V zadnjem času se je za nomade odprl povsem nov vir zaslužka, in sicer nabiranje posebnih zdravilnih gosenic, ki živijo le v teh koncih. Zaradi izjav nekaterih kitajskih športnikov, da jim je do doseganja dobrih rezultatov pomagalo tudi uživanje teh tibetanskih gosenic, je njihova cena v zadnjih letih izjemno poskočila.

Cele vasi se v nabiralni sezoni zapodijo na travnata pobočja njihovih gora in mrzlično iščejo komaj opazne repke gosenic, ki štrlijo iz zemlje. Za nomade je to vse pomembnejši vir zaslužka, gosenic pa je zaradi intenzivnega nabiranja vse manj…

Turistov je v teh krajih malo in Tibetanci so neverjetno gostoljubni. Povabila na čaj in tsampo so se kar vrstila. Pogosto so naju kar zvlekli v hišo, nama postlali posteljo in natočili vrček tibetanskega slanega čaja.

Potrudil sem se in hitro popil čaj, ki je - iskreno rečeno - res zanič. Pa mi je najin gostitelj po lepi tibetanski navadi takoj ponovno napolnil kozarec. Drugi kozarec sem srebal lepo počasi, da me le ne bi doletela še tretja porcija. Angleško znajo tukaj le redki, zato sva se poskušala vsaj malo naučiti tibetansko, kar se je izkazalo za povsem sizifovo delo.

Kmalu sva obupala nad težko izgovorjavo in menjavanjem narečja od vasi do vasi. Vse, kar sva se naučila v enem kraju, je bilo sto kilometrov naprej povsem neuporabno. A sva vseeno z nekaj besedami, govorico rok in z ogromno dobre volje kar solidno komunicirala z izjemno simpatičnimi Tibetanci, ki se človeku takoj prikupijo in zlezejo pod kožo.

Izjemno verni so in prav vera jim daje energijo in upanje, da bo kmalu spet tako, kot je bilo nekoč. Da se bo njim tako ljubi Dalajlama lahko vrnil domov in spet zavladal svobodnemu Tibetu.

Miha Gantar
eXTReMe Tracker