Četrtkova zgodba (Iztok Snoj): »Pri tebi je neka dvojnost. V gore greš s 110% zmogljivostjo, v službi pa delaš, samo z - recimo 70%.« Ne vem odgovora, res ne. Kaj, če ima prav? O tem bom premislil in preizkusil danes na Blegošu. Ima idealno vreme.
Dvojnost
Na Blegoš v navidezno slabem vremenu
Lepoto narave se zlahka prikaže z intenzivnimi barvami, močnimi kontrasti ali neobičajnim pogledom. Slike bodo danes vse sive. In kaj potem? Tudi v sivem se da naravo spoznati kot lepo. Na slikah manjkajo večino občutij. Za to služijo besede. Te naj bodo pri posnetku občutkov bogatejše od slikovnega materiala. Grem na Blegoš. Pozna ga večina ljudi. Prav zato.
Izbira poti. »Na poti je led. Vzemi s seboj male derezice.« Bil je opomin več, da jih nisem pozabil. Stoodstotno bi brez njih padel po poti. Z očetom se pripeljeva na Kal četrt ure pred nevidnim sončnim zahodom. Pod belim pokrovom sva. Vem, da kljub 82 letom zmore več hoje, a si je zaželel samo sestop do Andrejona. Zakaj ne, če tako hoče. Zrak mu zdrami željo. »Grem še do konca tega kolovoza, preden grem dol.« Zmeniva se, da me počaka pri Andrejonu in da ga po telefonu pokličem z vrha. Zavijeva vsak v svojo smer in po nasprotnem kolovozu. Hitim manj kot zmorem in bolj, kot če bi šel v visokogorje. Za ovinkom me nekaj ustavi. Pogledam nazaj, kaj bi to bilo. Je to grebenček v gozdu, o katerem mi je pravil Gusti, da pridem po njem naravnost na vrh? Nisem stoodstoten.
V oblaku. Z vodo, deževnico polivani sneg je pomrznjen. Gozdna tla postajajo čedalje strmejša. Uživam, ko stopam po prstih. Noben stop ne sme zdrsniti. Razen debla drevesa, v katerega bi priletel, me ne bi ustavilo nič. Pozornosti še vedno nimam stoodstotno usmerjene na korak, še vedno opazujem okolico in poskušam zaznati vtis gozda. Najsi se še tako naprezam, mi misli večkrat uhajajo v službo. Hitro sem v oblaku, stoodstotni vlagi. Kar še vedno ni dež. Drevesa naenkrat začnejo rasti daleč vsaksebi in čez nekaj metrov stopim na čisto. V mraku se vidi, da je oblačni pokrov nad Blegošem tanek. Plošča z vrisanimi smermi in vrezkanimi imeni vrhov kaže, kaj bi videl ob dobrem razgledu. Današnji dan bo kmalu umrl. Nižje v zavetju dreves uredim troje stvari: izpolnim dogovor, nataknem derezice in prižgem lučko na glavi.
Na zmenek z očetom. Sestop je običajno lažji od vzpona. V njem je navadno težko doseči stoodstotno zmogljivost. V tem primeru bi moral navzdol teči. Namesto tega počasi zgubljam višino, kaj hitro bi zdrsnil na ledu. Nižje je nekaj rdečega utripajočega. Gotovo ni svetilnik za živali. Ob poti so postavili izklesano kamnito kocko. Skoraj stoodstoten sem, da je nekdo umrl nekje v bližini. Na tem mestu in s tem dejstvom
morijo mimoidoče in verjetno tudi živali. Nobene nisem videl danes, one pa so mene 70 odstotno. Pri Andrejon je oče dobre volje. Nekaj pomlajenih misli mu šviga po glavi. Razlaga, kako ga je kar potegnilo in naredil je dvakrat toliko, kot je sprva mislil (200 odstotno). Hodil je s stoodstotno zmogljivostjo, čeprav sprva ni tako mislil. Oba sva dobre volje. Jutri pa spet
v firmo. Ne verjamem, da sem se rodil zato, da hodim v službo. A tudi hoja v gore ne more biti edini smisel življenja. Eden od Ruitzovih štirih dogovorov pravi:
Vselej daj vse od sebe. Kako ga bom uskladil z novim:
živi polno vsak trenutek življenja? Ruitz tudi piše: To
vse vedno ne bo enako. Če si namreč bolan, ne moreš storiti toliko, kot če si zdrav.
Kdor pa je resnično dvignil svoje zavedanje, utegne kljub priseganju na razum zaslutiti kaj več od njega. Notranji glas, ki ga vodi, na svoja pota pravičnosti, sočutja in povezanosti s stvarstvom, mu narekuje pravila, ki niso od tega sveta. Kako naj torej človek sam pride do tega, če se ne obrne k veri, če nima pravega učitelja, ki bi ga usmerjal?V življenju mora iskati nekaj več. Če nikoli ni pomislil, da je njegovo življenje prazno in ga ne izpolnjuje, potem bo težko napravil preskok na višjo raven zavedanja. Če pa se vsaj za trenutek zave, da gre življenje mimo njega, se mora oprijeti tega prebliska. Ustaviti mora svoj občutek praznine in se vprašati, s čim jo lahko izpolni. Ozreti se mora okrog sebe in pogledati svet z drugačnimi očmi. Nič več naj mu ne bo samoumevno in nespremenljivo. Življenjski vzorci, ki jih je poznal, se lahko zaustavijo. Naj jih ne sprejema več brez razmisleka in brez zavedanja, čemu služijo in kam vodijo.
(Janez Drnovšek, Bistvo sveta)
Iztok Snoj